Zaposlitveni razgovor

close

Popravila si je gubo na svetlo modri srajci z belimi črtami in želela si je, da se ji blago ne bi lepilo na hrbet. Motorček klime je brnel tam nekje v kotu, kjer se je izmikal njenemu pogledu. Sedela je na sterilno belem stolu, ki je nudil oporo vrsti pred njo. Na vrsti je bila očitno med zadnjimi. Ni upala pogledati na uro, da bi videla, kako dolgo že čaka. Videla je prihod in odhod vsaj šestih posameznic. Mogoče pa je sem in tja hodila samo ena – vse so bile videti isto. Črne pete, kožne nogavice, temno modro krilo, ki je segalo do kolen, bela srajca, zatlačena pod krilo, napudran vrat, napudran obraz, rdeča šminka, črno črtalo, ravni rjavi lasje, speti v popolno, debelo figo na vrhu glave. Draga ura in usnjena torbica nekega italijanskega dizajnerja. Še parfum je dišal isto ob vsakem pretoku zraka, ki so ga dopuščala vrata. Svoje potne dlani si je obrisala v temno modre raztegljive hlače in ocenjevala sijaj svojih gležnjarjev. Niso se ji zdeli najbolj sijajna izbira. Vrata pisarne so se odprla. »Pozdravljeni, bi morda želeli kavo ali čaj?« je vprašal prijazen glas mladega gospoda v obleki. Če že ni mogla zamotiti svojih misli, bi lahko zamotila vsaj svoje roke. »Kavo prosim. Z mlekom.« Gospod, ki je bil že na pol obrnjen na poti nazaj k vratom pisarne, se je obotavljivo obrnil v drugo smer in izginil nekam na konec hodnika. Vrnil se je čez nekaj minut in opravičujoče priznal, da jim je zmanjkalo mleka. »Potem pa čaj, prosim.« Mehanično se je obrnil na petah in izginil, enako kot prej. Vrata so se odprla in ven je stopila posameznica sedem ali pa ena posameznica že sedmič. Gospod se je vrnil: »Se res opravičujem, ampak žal tudi čaja nimamo. Vam lahko ponudim kaj drugega?« Potem bi pa samo delovno mesto. Delovno mesto bi bilo super. A se je bala izreči na glas, ker jo je bilo strah, da se bo vrnil čez nekaj minut in ji obžalujoče rekel, da ga nimajo. Razumevajoče je odkimala. Ni opazila, kdaj je izginil in naposled je le sledil trenutek najave njenega imena. Vstala je, si poravnala srajco, vzdihnila, pred vrati malenkost postala, si nadela resen izraz in vstopila.

Če bi bila na njenem mestu, ne bi. Naredila bi korak nazaj, se obrnila in zapustila ta kraj. Ampak nisem bila na njenem mestu, ki bi ga lahko preprosto poimenovali pisarna.

Plastične rože v vazi na mizi pred njo so buhtele, kakor da rastejo od vse umetne svetlobe, ki je je bilo čisto preveč, medtem ko so okna bila zagrnjena z grdimi temno modrimi žaluzijami. Spomnila se je, da je pred kratkim brala članek, da je vse več ljudi občutljivih na svetlobo, kar ji sicer ni bilo čisto jasno. Pred njo je sedela mrka gospa, z rokami počivajočimi na prazni beležki. Nepopisno jo je veselilo, da je imela status nepopisanega lista. Gospa na drugi strani mize ji je pokazala na leseno klop. Brez vprašanj, ki so jo sicer boleče kljuvala v glavi, je sedla na neudoben les, ki se je čisto spodobno bleščal, kakor miza. Ko je preletela steno pred sabo, je opazila nekaj majhnih kamer. Odkašljala se je, prekrižala noge in roke spustila v naročje. Nekdo ji je rekel, da je drža zelo pomembna, da z neverbalno komunikacijo sporočamo več, kakor z verbalno. »Torej, gospodična … Aleksandra?« Prisilila se je, da se je ob zvoku svojega imena odločno in samozavestno zazrla v prebadajoče, ledeno sive oči. Barva jo je spominjala na sive kamnine visoko v gorah. Že ko je skušala odpreti usta in pojasniti, da morda res ne živita več skupaj, ampak je na papirju še kljub temu poročena in zatorej gospa, je gospa na drugi strani mize nadaljevala: »Pregledali smo vašo prijavo in življenjepis ter ugotovili, da ste ustrezna kandidatka za razpisano delovno mesto osebne tajnice.« Aleksandrine misli so se dotaknile plastičnih tulipanov na mizi, kjer se je ob prašnikih potikal čuden žužek in ni ji bilo jasno, kako gre žužek skupaj s plastiko. »Čez nekaj trenutkov se boste sprehodili z mano, da vam pokažem vaše morebitno delovno mesto. Če boste imeli kakršnokoli vprašanje, se obrnite name, namreč jaz sem tista, za kogar iščemo nadomestilo.« Glas je jasno izdajal, da tako kot večina, tudi ona nima rada občutka, da je nadomestljiva. Aleksandra se je vprašala, ali bi, če bi tukaj ostala dovolj dolgo, tudi njene oči postale tako zelo hladne. Nečloveške, odsotne, brezizrazne. »Preden vam razkažem prostore, podpišite tole izjavo tukaj. In tole. Pa še to. Tako, tukaj je še ena. Pa še ta. Tako, tukaj. Pa še en podpis tu spodaj in smo uredili!« Podpisala je pogoje, ki jih nikoli nihče ne prebere, čeprav bi bilo dobro, da bi jih. Še posebej dobro bi bilo to narediti točno v tem primeru.

Gospa je vstala in Aleksandra jo je posnemala. Zopet si je poravnala gube na srajci in razmišljala, da morda ne bi bilo slabo, če bi si kupila nov likalnik. Ali nove čevlje. Če bo šlo po sreči, si bo morda lahko s prvo plačo privoščila oboje. Že se je obrnila, da bi odšla iz pisarne, ko jo je glas ledeno opomnil: »Če želite nadaljevati razgovor, pojdite v to smer, prosim.« Na Aleksandrinem mestu ga ne bi in svoje smeri ne bi spremenila, ampak nisem bila ona, ki je stopila k dvigalu na desni. »Prosim za vaš prstni odtis.« Ljudje – prosim, nikoli ne dajajte svojih prstnih odtisov, kakor je to naivno in nepremišljeno naredila Aleksandra. Zaenkrat edini junakinji te zgodbe sta vstopili v dvigalo in se znašli v nerodni tišini izmikajočih se oči, prisiljenih nasmeškov in mencajočih rok. Vrata so se ob skoraj neslišnem pisku odprla v ogromno skladišče, ki je kar utripalo od svetlobe. »Kar bom povedala na obhodu, jemljite, kot da govorim v pogojniku. Prvih nekaj dni ali tednov – odvisno pač od tega, kako prilagodljiva si, boš doživljala nekatere stranske učinke dela. Glede na tvojo zdravstveno kartoteko so možnosti za to sicer majhne, ampak tveganja vedno obstajajo. Glavoboli, vrtoglavica, slabost, poslabšanje vida. Ne trudi se s tabletami, sčasoma bo bolje.« Ko se je Aleksandrin vid nekoliko prilagodil, je videla, da stene obdajajo steklene omare. Gospa je nadaljevala: »Še en pomemben vidik – nauči se vzdrževati distanco. Če tega ne boš sposobna narediti, boš pričela izgubljati lasten razum.« Izrečeno je podkrepila s sukanjem kazalca ob sencih in čudno spačenim izrazom na obrazu. »Se je že zgodilo kdaj prej, ne bi bila prva,« je še brezbrižno dodala, kar pa je zvenelo samo kot da želi poudariti svojo vzdržljivost in pomembnost. »Hvala, OTBH5, bom od tukaj naprej jaz prevzel.« Aleksandra se je obrnila k privlačni postavi, ki je tiho prikorakala nekje izza polic. »Konec koncev gre za moje … osebne zadeve.« Gospa je prikimala in neopazno zapustila prostor. Res si želim, da bi ga tudi Aleksandra. Ampak jaz vem stvari, ki jih ona ni vedela. Ko je gospa odšla izven slišnega polja, je moški ponovno spregovoril: »Moram priznati, da je svoje delo opravljala nadvse profesionalno, vendar se stara. Nekaterih simptomov starosti pač ne gre odpraviti ali popraviti, zato potrebujemo nekoga takšnega …« Njegov pogled je prebadal Aleksandrino telo. »Kot ste vi, KZRDM8.« »Se opravičujem, ali …« »Vsak potencialen kandidat ima svojo kodo,« jo je prekinil glas, ki ni dopuščal ugovarjanja. Aleksandra je pogledala v tla. So nekateri izmed stranskih učinkov tudi občutki nevrednosti? »Tukaj SI koda.« Stopil je bližje in jo prijel za dlan, ki si jo je počasi pomaknil k licu. Zdelo se je, kot da se z zaprtimi očmi potaplja v njen dotik. Nato je stopil še bližje in jo objel. Zdelo se je, kakor da vase vsrkava vsako podrobnost njenega telesa. Prijelo jo je, da bi mu zdrdrala znamko šampona, mila, losjona, parfuma in mehčalca. Navadno je uporabljala tudi kremo za roke, a se ji je zdelo, da bo na razgovoru potrebovala tršo kožo. Odprl je oči in zdelo se je, da ni opazil zgroženosti na njenem obrazu. »Prestopili ste vse meje, to je mo …« Z jedkim nasmehom jo je prekinil. »Draga, tukaj nimaš meja. Sicer sem pa jaz tukaj tisti, ki ne more ničesar skriti pred tabo. Dostop imaš do vsega, kar se dogaja v meni.« Negotovo mu je sledila po skladišču, medtem ko ji je razlagal imena oddelkov, ki sta jih prečkala. »Naj ti pokažem …« Ustavila sta se pred omaro, ki je bila označena s šifro 8BZH/56 – Srečanja. Moški je pritisnil na nekaj tipk, ki so se prikazala na steklu in zagledala je skico sebe, zraven pa vrsto izpisanih vrstic. Usta si je zakrila z dlanmi in upala, da je njena koža dober izolator zvoka, ki je sposoben udušiti bobnanje v prsih. Ni vedela, ali je bolj pretresena, ker je prvič v življenju videla popoln opis, kaj si nekdo misli o njej, ali ker je ta opis bil popolnoma iskren. »Na katero delovno mesto si se prijavila?« jo je vprašal, kakor da jih je bilo razpisanih več in ni vedel točno, kam bi jo umestil. Požrla je slino in skušala umiriti svoj glas. »Pisalo je osebna tajnica. Opis delovnih nalog …« »Oh daj no, veš da opis delovnih nalog nikoli ne zajema vsega dela, ki ga moraš opravljati še zraven.« »Oprostite, ampak mislila sem, da bom delala s papirji …« Spet jo je prekinil s smehom. »Meh, delo z mojimi mislimi je dosti bolj zabavno!« Pomislila je, da so vsi tukaj najbrž malo nori. Ni si znala predstavljati, kako bi lahko urejala njegove misli. Če bi lahko, bi ji šepnila »Zbeži!« Nisem mogla in v tistem stanju zavesti me verjetno tudi ne bi slišala. Stala sta si nasproti in se preučevala. »Če ti … khm … vam ponudimo delovno mesto, ga boste sprejeli?« Verjetno že veste, kaj bi rekla in naredila jaz, ampak jaz nisem bila ona in sem nosila sijajnejše čevlje od njenih, ki me niso žulili na občutljivih mestih in vedela sem stvari, ki jih ona ni.