Stala sem v dolgi vrsti, že peti dan zapored. Ves proces in navodila, ki so se ponavljala pri vsakem posamezniku, sem znala že na pamet. Gledala sem na uro in zaskrbljeno opazovala postopno izginjanje svetlobe, saj nisem želela, da pade mrak, preden pridem na vrsto. To bi pomenilo, da me bodo spet poslali domov. V rokah sem trdno stiskala izpolnjen obrazec. Stiskala tako močno, da se je pod mojimi prsti mečkal. Vesela sem bila, da ni bilo vroče, kajti potne roke bi spacale črnilo in besede raztegnile do neprepoznavnosti.
»Naslednji,« je zakričal naveličan glas in ženska za mano me je nestrpno potisnila naprej, da mi je skoraj spodrsnilo na blatni površini pred sprejemnim okencem.
»Kakšna preferenca glede spola?« me je vprašal glas, ki je pripadal roki, stegujoči se po mojem obrazcu.
»Vseeno mi je,« sem zamrmrala.
»Kaj? Bolj glasno, ne slišim!« se je živčno povzdignil glas.
Odkašljala sem se. »Ne!« sem izjavila odločno.
»O.K. Stvar je sila preprosta. Ko najdeš partnerja, ki bo s tabo zadel v isto tarčo, lahko zapustita gozd in zaradi mene živita srečno do konca svojih dni, če tako želita. Tam je nahrbtnik z vsemi potrebščinami, potrebnimi za preživetje. Odnehaš lahko na kateri koli točki, ampak to pomeni, da se potem ne moreš več vnovič prijaviti. Če te ne bo nazaj v tridesetih dneh, te pridemo iskat. Če te ne najdemo ali te najdemo brez znakov življenja, bomo obvestili kontakt na obrazcu, ki si ga oddala.« Roke so razprle zgiban list papirja in iskale kontakt. Niso ga našle, zato so vzele pisalo in z njim nekaj načečkale na list papirja, ga poštempljale in odložile na kup ostalih. Plosknile so z dlanmi in glas je naznanil: »Lahko začnete.«
Stopila sem do postave pri vratih, ki mi je avtomatično predala lok in puščice. Pograbila sem še nahrbtnik, si ga oprtala na rame in se po uhojeni potki brez kakršnih koli pričakovanj odpravila do gozda. Natančnejših navodil nisem dobila, ker jih ni dobil nihče, saj smo se morali najpomembnejših reči naučiti sami.
Gozd je bil na gosto prepreden z visokimi smrekami in jaz sem bila samo eden izmed gostov v njem. Postajal je vse temnejši, zato sem iz torbe izbrskala visečo mrežo in jo pritrdila med dve drevesi ter se udobno namestila vanjo. Srečala nisem nikogar.
*
Zbudil me je zvok pokljanja vejic pod glasnimi koraki in vedro žvižganje. Pogledala sem navzdol in zagledala svetlolaso dekle, ki se mi je vse bolj bližalo. Čas sem želela karseda dobro izkoristiti, zato nisem oklevala. Skočila sem iz mreže in jo hitro pričela zlagati nazaj v nahrbtnik. Ko mi je uspelo in sem se zravnala, sem pozdravila dekle, ki je zdaj že stalo pred mano. Široko se mi je nasmehnila. »Oh, kakšna sreča. Komaj sem prišla in že srečala nekoga. Si že dolgo tukaj?« Odkimala sem. »No, pridi, greva poiskat eno okej drevo!« je rekla in me prijela za roko. Svoje prste sem prepletla z njenimi in začutila pospešeno bitje srca. Globlje v gozd ko sva šli, več narisanih tarč sva opazili na deblih. V nekaterih so puščice skupaj tičale na sredini, ponekod previsoko ali prenizko na deblu, nekaj je bilo praznih, s puščicami med koreninami ali daleč naokrog.
Zagledala sem prazno drevo. »Bi se ustavili tukaj?« sem vprašala. Dekle si je svetel pramen las popravilo za uho in preučevalo drevo. Stopilo je do debla in se ga dotikalo. »Na-a, tole deblo mi ni prav nič všeč … Tako zelo rebrasto, pa vso obraslo z mahom … Rada bi našla kaj … boljšega.« Spet me je pogledala z nasmehom.
Globoko sem vdihnila in izdihnila ter pokimala. Ko pa se je ista zgodba ponovila že pri četrtem drevesu, sem se odločila. »Glej, težave imava že pri tem, da najdeva drevo, ki nama je obema všeč.« Pobožala me je po licu: »Ti si tako nezahtevna, ti bi tarčo zarisala kar na vsako drevo, vendar pa je meni že osnova zelo pomembna. Ampak še dobro, da je tako, si predstavljaš, da bi vsaka od naju želela drugo drevo?«
Ni razumela. »Pa saj očitno hočeva vsaka drugo drevo. Zapleta se nama že pri deblu, koliko časa bova porabili šele za izbiro barv in velikosti tarče in potem sploh ni nujno, da bi obe zadeli isto tarčo … Mislim, da je bolje, da si najdeva bolj kompatibilnega partnerja,« sem ji skušala razložiti.
Še vedno se je upirala: »Ampak saj ne moreš vsega dobiti takoj, včasih se splača potrpeti in počakati …«
Prekinila sem jo: »Vem, ampak ne bi smelo biti tako težko.«
Nalahno sva se poljubili v slovo in si zaželeli več sreče pri drugih partnerjih.
Po tem sem nekaj časa tavala po gozdu in srečevala ostale iskalce, od katerih pa se ni nihče ustavil ob meni. Nihče ni pozdravil, me vprašal, kako sem, ali izmenjal nasmeha.
Srečala sem tudi nekaj parov, ki so skupaj risali tarče ali streljali vanje – eni bolj, drugi manj uspešno. Morala sem biti previdna, da se nisem znašla med strelci in njihovimi drevesi. Tako sem se prebila do majhne jasice in se utrujena ulegla na travo. Ko sem se odločila, da pridem sem in se prijavila, sem mislila, da bo lažje, kot se je izkazalo, da je v resnici.
*
Iz dremeža me je zbudila brca v gleženj. Zamežikala sem v svetlobo in razločila drobno postavo. »Bi šla risat tarčo?« me je vprašala. Podala mi je roko, da sem lažje vstala. Njene temno rjave oči so me prijazno gledale. Medtem ko sva hodili po gozdu in se ozirali za drevesi, mi je povedala veliko stvari o sebi, pogrešala pa sem vprašanja, ki bi pokazala, da njo vsaj malo zanimam jaz.
Takoj, ko je zagledala prazno drevo, je stekla k njemu. »To bo najino drevo!« mi je zaklicala, medtem ko je objemala deblo. Nasmehnila sem se. Všeč mi je bilo, da ni komplicirala. Tudi glede podrobnosti same tarče se je bilo zlahka dogovoriti. Obe sva bili dobre volje, saj se je zdelo, da nama odlično gre. Prijeli sva vsaka svoj lok in pričeli streljati puščice. Medtem ko so njene letele naravnost v sredino, so se moje odbijale, ali pristale na mestih izven začrtanih krogov. Postajala je vidno nestrpna. Bolj ko sem se trudila, a mi ni šlo, bolj jezna je postajala, dokler ji ni presedlo. »Okej, tole ne gre in ne gre. Že vem!« Pograbila me je za roko in odpeljala do naslednjega praznega drevesa. »Tako, zdaj pa streljaj!« mi je ukazala.
»Pa saj še nisva narisali tarče,« sem ugovarjala.
»Ne skrbi glede tarče, ti samo streljaj in prosim lepo, zadeni že enkrat to prekleto deblo!«
Ni mi bilo všeč, da je preklinjala drevo, ampak sem jo ubogala. Napela sem lok in puščica je poletela v deblo. Takoj se ji je pridružila še njena. Videla sem zadovoljen nasmeh na njenem obrazu, nato pa je že hitela po posodo z barvo in čopič ter pričela okoli puščic risati tarčo. Obnemelo sem jo gledala. »No, mi ne boš prišla pomagat?« me je pozvala.
»Kaj pa počneš?« sem jo nejeverno vprašala.
»Nobenih navodil ni, kaj je prav in kaj narobe. Na koncu bo izgledalo, kot da sva obe zadeli isto tarčo,« je rekla, zadovoljna sama s sabo.
»Ja, samo z eno bistveno razliko – da je v resnici nisva! Glej … očitno nisva dober par. Če se želiš o tem pretentati že na začetku, potem pa, oprosti, res ne želim biti zraven v nobeni nadaljnji fazi.« Razburjena sem vzela svoj lok in nahrbtnik ter se odstranila daleč stran, ne da bi se ozrla. Razočarana sem hodila skoraj vso noč in najbrž sem dolgo časa hodila v krogu, česar ne bi ugotovila, če se ne bi zaletela še v eno postavo, ki je naokoli tavala v mraku.
»Oprosti,« sem tiho zamrmrala.
»V redu je. Si sama?« je poizvedoval nizek glas.
»Tako je,« sem osramočeno priznala.
»Pridi, na svetlobi je vse boljše in jaz poznam krasen kraj za sončni vzhod,« me je prijel za ramena in me obrnil v pravo smer. Tiho sem mu sledila po hribu navzgor. Ustavila sva se pred drevesom, ki je imelo prazno deblo, a visoko v krošnji postavljeno majhno leseno hišico.
»Si to ti naredil?« sem vprašala presenečeno. Ponosno je prikimal.
»Kako dolgo si že tukaj?« sem ga vprašala, ko sva sedela na klopci, visoko nad morjem smrek in opazovala zlato barvo, ki se je razlivala čez pokrajino.
»Niti ne tako dolgo. Samo … ko sem našel drevo, ki mi je bilo zelo všeč, sem si rekel, da bo to moje drevo in si na njem zgradil začasno bivališče. Rekel sem si, da je prvi korak to, da najdem nekoga, ki mu bo všeč isto drevo kot meni. Šele potem bom nadaljeval s tarčo in puščicami. Do zdaj še nisem našel koga takega.«
Pogledala sem ga in šele na svetlobi videla, kako temne lase ima in kako žari njegov obraz. »Jaz sem šla po principu poskusov in napak … Ampak morda to ni bila najboljša strategija, ni se izkazala za učinkovito.«
*
Nekaj dni sva se samo pogovarjala, in ko se nama je zdelo, da se poznava dovolj dobro in da si želiva približno iste stvari, sva pričela z usklajevanjem ciljev ter risanjem tarče, kar se je izkazalo za zahtevno, ampak nama je z malce prilagajanja in vnašanja zabave uspelo. Do te stopnje sem ga vzljubila že tako zelo, da me je postajalo strah, da nama puščic ne bo uspelo spraviti v isto tarčo. Prijazno se je ponudil, da bo začel prvi. Zadel je v sredino. Pogledal me je in se nasmehnil. Stala sem kot vkopana in si skušala dopovedati, da tudi če ne zadanem, to ni nič takšnega, bom pač iskala naprej ali zapustila gozd. Vzel je moj lok in puščico ter mi ju podal. Roke so se mi tresle. Skušala sem nameriti, a pred sabo nisem videla ničesar. Deblo se je zabrisalo in pričelo se mi je vrteti. Za sabo sem začutila bližino njegovega toplega telesa in njegove roke, ki so podprle moje. »Vse je v redu. Dihaj. Če ne zmoreš zdaj, lahko počakava in boš spet poskusila kasneje. Verjamem vate,« so se me nežno dotaknile njegove besede. Globoko sem vdihnila in izdihnila. Vedela sem, da zmorem uresničiti to, kar si najmočneje želim. Osredotočila sem pogled, napela puščico na loku in ustrelila.