Svetovi

close

Sedela sem na ozki zabetonirani ploščadi, ki se je raztezala na vrhu sivih skal, poraslih z grmovjem in osamelimi šopi trave, in štela avtomobile pod sabo. Nebo je bilo jasno in razsvetljeno od sonca, a svetloba je dajala lažen vtis. Zrak je mrzlo rezal vsak vdih in vsak izdih okrasil s toplotnimi oblački. Temno zeleno kapo sem si potegnila globlje na čelo in si znervirano popravila sončna očala. Črno usnjeno jakno sem si zaprla do konca. Pospravila sem daljnogled in med gledanjem v daljavo skušala odmisliti zvok avtoceste. Medtem ko sem jo čakala, sem roke potisnila globlje v žep in se trudila ne preveč misliti na to, kako so se moji prsti trdno in globoko prepletli z njegovimi, ko sta se najini dlani znašli v žepu njegove jakne. Te malenkosti, ki so sprožile vrsto spominov, so me ubijale. Pogled sem usmerila navzdol in pozornost skušala usmeriti nazaj na avtomobile. Češnje so pričenjale cveteti in malenkost sem si želela, da bi jih znala posnemati. Samo malo topline in vzpodbud mi je še manjkalo.

Slišala sem korake, ki so se približevali. Spraševala sem se, koga so mi poslali tokrat. Na urjenje, kot so ga imenovali tukaj.

Tik-tok tik-tok.

Ugibala sem, kakšne čevlje nosi tokratna vajenka. Prejšnja je prišla v visokih črnih petah in se skoraj ubila na skalnati poti do sem. Morala sem ji priznati ogromno vztrajnosti in potrpežljivosti, sploh zato ker je prišla z nasmehom.

Slišala sem zvok kotrljanja majhnih kamenčkov. Zavzdihnila sem. Tudi tej je spodrsnilo. Nato sem za sabo začutila obris telesa. Vse, kar sem uspela videti, je bila griva ognjeno oranžnih las. Skobacala se je na ploščad, si lase zataknila za ušesa, jakno, ki ji je med plezanjem zlezla višje, kot je dopuščalo vreme zunaj, potegnila nazaj čez pas, roke postavila v bok in se razgledala naokrog.

»Prekleto dober razgled, če vprašaš mene!« je rekla navdušeno.

»Pozdrav tudi tebi. Prekleto ničesar za videti, če vprašaš mene,« sem odgovorila mrtvo.

Prvič me je zares pogledala, zviška in s širokim nasmehom.

»Me veseli!« Predme je pomolila roko in prisedla.

Vedno sem se spraševala, koliko so jim povedali in koliko so vedele. Spraševala sem se tudi, koliko so povedali meni.

Molče sva opazovali promet pod sabo.

»Kako dolgo si že tu?«

Lahko bi rekla, da predolgo, a lahko bi rekla tudi, da ne dovolj dolgo, da bi lahko rekla kar koli. »Kaj pa bi ti povedal moj časovni okvir?«

Samo nepomembno številko. K očem sem si primaknila daljnogled in zažvižgala.

»Ne znam žvižgati,« je tiho rekla.

»Aha.«

Nisem hotela biti nedružabna, a sem imela postavljene ukaze, ki jih je bilo treba izpolniti. Zavila je z očmi in slišala sem odpiranje zadrge. V naročju je držala majhen črn usnjen nahrbtnik in iz predalnika izvlekla leseno škatlico, zlepljeno iz vžigalic. Odprla jo je in iz nje potegnila cigareto. Iz žepa je izvlekla vžigalnik, prižgala in preden bi lahko globoko potegnila vase, sem ji cigareto potegnila iz ust.

»Naj ti ne pride na kraj pameti.«

Naredila sem dim in cigareto ugasnila na ploščadi.

Vrnila sem ji preostanek: »Nimam pojma, kam jo boš pospravila, ampak tukaj ne puščamo nobenih ostankov.«

Ogorke sem frcnila čez rob, od koder jih je prevzel veter. Zavila je z očmi, a ni ugovarjala. Ko sem jo ponovno pogledala, sem videla, da med algasto zeleno pobarvanimi nohti drži sveženj potiskanega papirja. Malce sem prekršila pravilo.

»Dodatno delo?«

»Mhm,« je zamomljala.

»Selekcija kadrov?«

Zazrla se je v moje oči in komaj zdaj sem videla, kako izrazito zelene so. Prasnila je v smeh in ko se je z glavo rahlo nagnila nazaj, nato pa še naprej, ji je oranžen frufru padel na že tako od smeha zožene oči in za trenutek me je spomnila na tiste jesenske parke jeseni, ki zažarijo v rdečkastih odtenkih, ko se jih dotakne žarek sonca. Odkašljala se je, se zresnila, se nekoliko presedla in ko si je z roko popravila lase, so ji na zapestju zacingljale zapestnice. Nad sabo sva zaslišali brnenje helikopterja. Sunek vetra je premaknil njene liste in eden ji je ušel iz rok.

»O, ne. Fak!«

Pričela je živčno mrmrati, medtem ko se je panično trudila, da bi na mestu zadržala ostale. Mirno sem jo vprašala: »Verjetno lahko dobiš novo kopijo potencialnega kandidata za zaposlitev?«

Kup papirja je zvila skupaj in ga hitro stlačila nazaj v nahrbtnik.

»Niso kandidati za zaposlitev.«

Ob tonu njenega glasu me je zmrazilo.

»Kaj pravzaprav počneš?«

»Pozabi.«

Naenkrat se je s svojo držo in molkom izolirala od mene. Gledali sva oziroma ne vem, kaj je videla ona, vsaj jaz sem opazovala, kako se obzorje iz modre barve počasi barva v oranžne odtenke, iz njih prehaja v rožnato in oznanja konec izmene.

»Lahko greš,« sem ji dala dovoljenje.

Počasi in previdno je vstala. Počakala sem, da sem preštela dovolj zvokov korakov in da so dokončno zamrli. Potem sem se upala premakniti in papir je zaškrtal med mojimi premrlimi prsti. Mraz in nespremenjena poza sta jih spremenila v brezčuten oklep. Stisnila sem pest in zmečkano kepo informacij odložila na dno nahrbtnika, iz katerega sem vzela svetilko. Vstala sem, se pretegnila in se pred spustom še zadnjič ozrla v obzorje, na katerem so se prižigale prve zvezde. Nasmehnila sem se. Rada sem imela ta del dneva, ki se je prevešal v noč. Tema lahko zakrije marsikaj.

*

Majhna sobica v nizkem bloku je bila točno takšna, kot sem jo pustila zjutraj. Prižgala sem lučke na steni in stopila do okna, kjer sem zagrnila zavese. V nekem drugem stanovanju, v nekem drugem času, jih je vedno zagrnil on. V spomin mi je šinil njegov obris in odsev v ogledalu. Še ena popolna fotografija, ki ni bila nikoli posneta. Z glave sem potegnila kapo, odgrnila šal in ju skupaj z jakno odložila na stol v kotu pri vratih. Stopila sem do hladilnika, vzela kozarec in vanj natočila nekaj rdečega vina. Naslonila sem se na pult in zrla čez zastrto okno. Njegovi dotiki so bili prišiti na tkanino in po zraku so risali spomine. Zaprla sem oči, nisem jih hotela gledati. Z ustnicami sem zatipala steklen rob in izpila do konca. Ponovno sem natočila. S tal sem pobrala nahrbtnik, ki sem ga odložila prej in ga odnesla do belega, udobnega dvoseda, prekritega s pisanimi vzglavniki, ki so ob koncu napornega dneva vedno omilili mojo bolečino. Poiskala sem zmečkan kos papirja.

Raztegnila sem gmoto in poravnala robove. Zraven portretne fotografije so bili izpisani ime, priimek, šifra in dva datuma. Ugibala sem, da eden pomeni letnico rojstva in drugi letnico smrti. Radovednost me je gnala dalje. Spodaj so bili izrisani grafi in izračuni, katerih označb nisem razumela. Nato sem pogledala okenca, ki so se gnetla druga ob drugem. Izgledalo je, kot da podatki niso popolni in jih je toliko, da bi datoteko morala gledati v nekem programu na računalniku, da bi lahko drsala za več informacij. V prvem okencu so se nahajala imena skladb, za njimi pa dvopičje in število. Drugo okence je bilo manjše. Število opazovanih sončnih vzhodov in sončnih zahodov. Seznam prebranih knjig. Sestavine najljubših vonjev. Pogledani filmi. Kilometri: prehojeni, prevoženi, preleteni. Zbrani nasmehi neznancev. Najpogosteje predvajani spomini. Seznam prijaznih gest. Prespani dnevi – v urah. Najpogostejši opravki. Najpogostejše čustvene reakcije. Najbolj boleči spomini. Najpogosteje spominjane osebe. Odmaknjenost – v urah in dnevih. Število preplesanih noči. Najpogosteje izrečene besede in besedne zveze. Število razbitih kozarcev. Število ukradenih predmetov. Seznam prostočasnih aktivnosti. Raven inspiracije. Ostala zanimanja.

Moje misli so divjale. Več informacij kot sem imela, večja se mi je zdela kontrola nad to osebo, ki je v resnici nisem poznala. Od kod dostop do vseh teh podrobnosti? Zavese tega nikoli ne bi mogle skriti.

Preden bi lahko brala dalje, je močno potrkalo na vrata. Poravnala sem si lase, se odpravila k vratom in pritisnila na kljuko. Preučujoče me je gledal izpod očal z debelim črnim okvirjem. Vedno sem se spraševala, ali je imel zares dioptrijo ali jih je nosil zato, da so podkrepljevale njegov imidž.

»Hej.«

S telesom sem se naslonila na okvir vrat in roke prekrižala pod prsmi. Nekaj mesecev nazaj sva nekaj časa bežala drug k drugemu – jaz od zlomljenega srca, on od drugih zlomov. Kmalu sva ugotovila, da to ni učinkovito.

»Prišel sem po najemnino.«

Ah, seveda. Tisti dan v mesecu. Povabila sem ga naprej.

»Sedi.«

Odšla sem v kot do majhne omarice, ki je bila nakopičena z dolgočasnimi spominki in različnimi fotografijami v okvirjih in enega od njih vzela v roke. Razprla sem drobne trakce, ki so fotografijo stiskali k steklu, in iz reže vzela denar. Zatlačila sem ga v zadnji žep hlač in okvir postavila na svoje mesto. Ko sem prišla nazaj do mojega soseda, je z glavo pomignil na kozarec vina.

»Se ti ne zdi, da pretiravaš? Vedno, ko pridem sem, te vidim s polnim kozarcem.«

Neprizadeto sem odvrnila: »Praznujem življenje, morda bi ga tudi ti moral pogosteje.«

»Praznuješ življenje in si kupuješ posmrtnega? Se ti ne zdi malce kontradiktorno?«

Zmedeno sem ga pogledala: »Mogoče ti pretiravaš, o čem za vraga govoriš?«

»Gledaš izživeta življenja nekoga drugega – zakaj ne živiš življenja, kot bi ga želela sama živeti?«

»Prosim?! Od kod zdaj vse to?« sem v obrambi povzdignila glas, on pa je molče pokazal na pomečkan papir, ki sem ga na poti do vrat očitno nezavedno odložila na mizi.

»Življenjepis, na podlagi katerega izbereš svoje posmrtno življenje?«

Nerazumevanje mi je zavezalo jezik.

»Mislim, razumem, da je lepo imeti plan B, ampak saj ne skušaš umreti namenoma, kmalu, ali kaj podobnega?« je vprašal nežno.

Iz žepa sem potegnila bankovec za petsto in mu ga pomolila pred oči. Razumel je mojo gesto. Vzel je denar in vstal.

»Drobiž lahko obdržiš,« je bilo vse, kar sem lahko izustila.

Brez besed se je obrnil in odšel skozi še vedno odprta vrata. Z nekim posebnim zadovoljstvom sem jih zaloputnila za njim, nato pa se sesedla na odmaknjen stol.

*

List je mrtvo ležal pred mano na mizi in izkrivljal moj občutek za čas. Kot da je okužen, so se ga moje roke, mrtvo sklenjene nekje v naročju, izogibale. Izogibale so se ga tudi moje oči, ki so želele v vidno polje ujeti kar koli drugega. Lahko gledaš stran, ampak tisto, česar nočeš videti, bo še vedno tam. Kmalu so se spotaknile ob majcene drobtine, ki so jih za sabo kakor izdajalske stopinje nezdravega prehranjevanja pustili piškoti s preveč sladkorja. Kdo ti pusti zjutraj spati v svoji postelji – te pravzaprav prepričuje, da ostaneš, ti govori, da ti ni treba oditi; še isti večer te odrine stran kakor posušeno rezino kruha, zjutraj pa želi pobirati drobtine – kdo?

Moja glava je bila kakor prenatrpano dirkališče za gokart. Predvsem hrupna. Nočeš obtičati na letališču, nočeš obtičati v prometu, zakaj bi potem obtičal kjer koli v življenju in pri določenih osebah, pri katerih se nič ne premakne. Tisoč misli, a uloviti nisem mogla niti ene.

Počasi sem vstala in se odsotno sprehodila do hladilnika. Iz njega sem vzela steklenico in jo postavila predse na mizo. Počasi sem točila in hitro sem pila, vse dokler nisem bila dovolj otopela. Tišina je grmela okrog mene in nisem se zmenila zanjo. Kruljenje v trebuhu sem zalila z vinom in si obljubila, da je to zadnji požirek, ki ga bom naredila danes, ker drugače bom jutri zmačkana, hkrati pa sem upala, da se bodo kazalci kmalu pomaknili čez polnoč, kar bo pomenilo nov dan in nov kozarec brez slabe vesti. Vedela pa sem tudi, da se nevarno približujem tisti točki, ko vino ne zaleže in moram poseči po rumu, četudi imam na zalogi samo tistega za kuhanje. Po nekaj kozarčkih postane okus postranskega pomena, pomemben je učinek. Nekje na pol poti med budnostjo in spancem sem se odločila, da ne bom delala zaključkov na podlagi opazke človeka, ki mu sploh ne zaupam. Med budnostjo in spancem so svetovi, ki se takrat, ko si v njih, zdijo jasni, a se jih, ko se zbudiš, ne spominjaš niti megleno. Spomnila sem se njenega širokega iskrenega nasmeha. Nemogoče. Gotovo se bi ji videlo. Zagotovo bi mi kdo omenil, če bi bila nagnjena k samomorilnosti, to je vendar eden izmed pomembnejših podatkov, ki jih imajo. Morali bi mi povedati. Ni razloga, da mi ne bi, še vedno so mi. Razen, če niso vedeli. Zagotovo ne bi dopustili, da nekdo tak sedi na ploščadi nad prepadom. Nikoli se ne bi znebila odgovornosti, da bi se njeno telo nenadoma raztreščilo tam nekje spodaj. Zvrtelo se mi je. Globoko sem vdihnila in počasi izdihnila.

Seveda sem najprej pomislila na najslabši možen scenarij, ampak zdaj, ko je vino mehčalo moje možgane in sproščalo napetost v mojem telesu, so na površje priplavale, ironično, bolj trezne misli. Nisem vedela, čigavi so ti življenjepisi, ali jih namerava uporabiti, ali pa morda samo kaj raziskuje, ali počne z informacijami kaj drugega. Potem sem pomislila tudi, da se je moj sosed morda samo norčeval, ker me je želel prestrašiti. Morda se zdaj v svoji sobi smeji na moj račun, ker sem mu verjela. Ne vem, zakaj sem ga hotela videti kot slabo osebo. Ni bil, bil je čisto na mestu, samo midva se nisva ujela, zgolj zapletla.

Še enkrat sem premetala liste in se ukvarjala z vprašanji, ali so tisti, ki so dali na razpolago svoje posmrtno življenje, razmišljali, kaj bodo pustili za sabo in kdo bi rad živel njihovo življenje, ali so preprosto … živeli? Skrbnemu delčku sebe sem obljubila, da bom o vsem skupaj poizkušala izvedeti kaj več, četudi bo to pomenilo blago kršenje ukazov. Malo previdnosti nikoli ne škodi, sploh kadar odkriješ nove svetove. Večino časa namreč ždimo kar v svojem. Obdamo se z isto mislečimi ljudmi, ker se z njimi radi obdajamo, saj se med njimi počutimo razumljeno in čutimo, da jim pripadamo. Podobni smo si – po interesih, načinu razmišljanja, načinu življenja. Tako tudi jaz v tem svojem mehurčku pogosto pozabljam, da so tam zunaj še drugi svetovi, svetovi, ki so mojemu zelo drugačni, mu celo nasprotujoči. Vrednote, ki se ne ujemajo z mojimi, prepričanja, ki mene bolijo. Druge ravni razmišljanja. Pozabljam, da za nekatere nekateri drobni koraki pomenijo veliko in da se nekaterim moji veliki koraki zdijo patetični. Zato mi je bilo včasih težko razumeti, da drugi hočejo in so zadovoljni z drugimi stvarmi. Da jih prizadenejo in mučijo stvari, ki mojih korakov ne zamajejo niti najmanj.

Steklenica je bila prazna, ura pozna in počasi sem se izza mize premaknila na posteljo. Zjutraj me je čakal nov dan nad prepadom, za katerega sem potrebovala trden korak.