Na stolu za pisalno mizo je sedela vzravnano, osredotočeno je zrla v zaslon pred sabo, tipkala po tipkovnici in tu in tam odsotno izpila kavo. Jutra so bila njen najljubši del dneva, premogla je visok nivo koncentracije, lahko je bila produktivna, niso je zaposlovale nepotrebne misli. Rada je kljukala opravila s seznama, tem prej tem bolje. Naenkrat so njeni prsti zastali v zraku, nekje na pol stavka, odrinila se je stran od mize, globoko vdihnila, izdihnila, se pretegnila, ampak ni in ni mogla odriniti slik, ki so se pojavljale in zgoščale v njenem umu. Sprva si je govorila, da se v resnici ni zgodilo nič takega, da so bile samo sanje, ampak podobam so kmalu začeli rasti poganjki čustev. Vzela je telefon in pričela pisati besedilo, ga brisati, ponovno pisati, dokler ga ni izbrisala v popolnosti in odložila telefon. Vstala je, razgrnila blazino za jogo, se usedla s prekrižanimi nogami, vdihnila, izdihnila, ampak občutek je ostajal. Žgečkal jo je po grlu, prsnem košu in se raztezal vse do želodca. Žgečkal tako vztrajno, da je postala nemirna. Ponovno je v roke vzela telefon in se prisilila, da je sporočilo ne samo napisala, ampak tudi odposlala.
Hej, Ciran. Ne razumem točno, kaj se je danes zgodilo. Lepo te je bilo videti po tako dolgem času, ampak ne smeva se več srečevati na tak način. Upam, da si dobro. Lp
*
Ležal je na postelji, s prijetnim občutkom toplote rjuh in zavedanjem, da se mu z vstajanjem nikamor ne mudi, pa vendar se je v njem pričel kopičiti tudi nemir, ki ga sprva ni znal opredeliti. Telefon na polici ob njem je zavibriral. Prebral je sporočilo in se v trenutku spomnil dela sanj, na katerega se je nanašalo. Vrata spalnice so se odprla.
»Dobro jutro, Ciran, ti prinesem kavo?«
Liena je v prosojni beli majici čakala med vrati in katero drugo jutro bi jo Ciran brez oklevanja zvlekel nazaj v posteljo ne meneč se za kavo. Tokrat jo je le odsotno pogledal. »Ni treba, hvala, pridem kmalu.« Počakal je, da je odšla iz sobe in se ponovno osredotočil na sporočilo na telefonu. Globoko je izdihnil. V spomin si je skušal priklicati podobe, čim natančnejše, a so se mu izmikale. Spomnil se je le občutka celovitosti, ki ga je prežel, ko so se njune ustnice dotaknile, ko je končno, po vsem tem času, od nje dobil še tisti delček več, ki je njun odnos prestavil izven prijateljskih okvirov.
Šit, je zaklel sam pri sebi. Dobil je še eno potrditev, da so njun odnos še vedno določali slabi tajmingi. Zdelo se mu je neposrečeno, da sta se srečala ravno v času, ko mu je uspelo, da nanjo ni pomislil nekaj dni zaporedoma, ko je že mislil, da je popolnoma predan svojemu sedanjemu partnerskemu odnosu, za katerega si je želel trdno prihodnost.
»Je vse v redu? Nekam odsoten si videti.« Sploh ni opazil, kdaj se je Liena ponovno prikazala med vrati.
»Samo malo sem še zaspan, pridem za minuto,« na obraz si je nadel najbolj prepričljiv nasmeh, ki ga je premogel, nato pa ponovno pogledal na telefon in izbrisal sporočilo. Zdaj si je moral samo še izmisliti razlog, zakaj ob današnjem zajtrku preskočiti rutino pripovedovanja sanj. Svoji partnerki ni želel lagati, ampak tudi povedati ji ni mogel.
*
Okrog poldneva se je nehala truditi z delom, bilo je očitno, da je preveč razrvana, da bi se lahko zamotila. Vsake toliko je ošinila ekran telefona, vendar ni dobila nobenega sporočila. Skušala se je spomniti, kdo je bil tisti, ki je prvi prestopil mejo. Hodila je med stojnicami, kokice so bile raztresene po tleh, odpadna plastika predrtih balonov tudi, glasba se je razlegala iz vseh odrov in vrtiljaki so utripali v živih barvah, potem pa ga je zagledala, kako hodi proti njej. Seveda sta se objela, vedno sta se objela, potem sta šla po pijačo, toliko vsega sta si imela za povedati, ampak si nista, ker je bilo pomembno, da sta drug ob drugem, da si končno spet delita bližino, da se lahko smejita najbolj naključnim stvarem, ki so se dogajale okrog njiju in drug drugemu. V njegovih očeh je vedno našla tolažbo, za katero sploh ni vedela, da jo potrebuje, bile so tople, izžarevale so posebno ljubezen, res ga je imela rada. Od vseh ljudi, ki jih je bila zaradi selitve primorana zapustiti, je njega pogrešala najbolj. Ni vedela, kdo je prestopil mejo, ker se ji je zdelo, da meje nikoli ni bilo, če že, pa je bila zabrisana, vedno sta zasedala malo bolj pomembno mesto v življenju drug drugega kakor drugi ljudje, samo da nikoli nista izmenjala tistih dotikov, ki bi njun odnos spremenili v nekaj nedefiniranega, v nekaj, kar bi morda uničilo njuno prijateljstvo ali ga vsaj nespremenljivo otežilo, nista naredila koraka v tisti prostor, kjer se rodijo najbolj ranljiva čustva in poželjivost, prostor, kjer drug drugemu ne moreš očitati ničesar, ker nisi partner, ampak tudi prijatelj ne.
Oprosti, mogoče sem te samo s kom zamenjala. Lp, Sajla
Prsti so se premikali hitreje od njenih misli.
*
Ravno sta pomila posodo in z mize obrisala drobtine, ko je telefon ponovno zazvonil. Ciran se je umaknil v kopalnico, zaklenil za sabo vrata, ki jih je drugače vedno puščal odprta in prižgal tuš, čeprav se ni imel namena tuširati. Vedel je, da krivde, ki se je začela nabirati v njem, ni mogoče sprati. Dobro se je zavedal, da se v sanjah ni mogel nadzirati, da je tam deloval nek drug del njega. Podobe so ponovno priplavale v njegov spomin. On je bil tisti, ki jo je prijel za roko, on je bil tisti, ki je svoje prste premikal vse od njenega zapestja do komolca, on je v dotik vnesel hrepenenje in prav posebno nežnost, tisto nežnost, s katero jo je vsa tista leta, ko sta živela v istem mestu, obsipal ob začetku in koncu vsakega srečanja, vsakič, ko jo je pospremil domov, čeprav je s tem naredil ogromen ovinek stran od svojega doma. Tolikokrat si je želel, da bi ga ob koncu objema povabila na topel čaj, ampak to je spraševala samo nekega drugega tipa, ki si ni želel biti konstanta v njenem življenju, ki ni vedel, kaj si želi od nje in je samo jemal, kar je dobil, dajala pa mu je preveč sebe, tiste dele sebe, ki jih njemu nikoli ni namenila. Spomnil se je zmede v njenih očeh, ampak ni umaknila roke, nasmehnila se je, nekoliko živčno, on pa se tudi ni pustil motiti, saj sta samo prijatelja.
*
Spominjala se je preteklosti, tega, kako sta oba bila v partnerski zvezi, ko sta se spoznala. Ona v manj, on v bolj srečni. Spomnila se je prvega vtisa, ki ga je naredil oziroma bolje rečeno ni naredil nanjo. Zaradi takšnih ali drugačnih naključij sta se skupaj znašla tolikokrat, da je bila prisiljena opustiti pristranosti svojih zaznav. Njuno prijateljstvo ji je postalo nekaj nadvse dragocenega, drug iz drugega sta izvabila res dobre dele in še ko se je dogajalo, sta se zavedala, da ju spreminja. Včasih se ji je zdelo, da je ob slovesu v tistih poljubih na lice nekaj več, a je takšne misli hitro odmislila. Ta poljub v sanjah … on je bil tisti, ki je svoje ustnice prislonil ob njene in čeprav je pomislila, da imata oba nekoga doma, se ni umaknila. Nasprotno, tega si je želela in to, da ni bila zmožna nadzirati svoje želje, jo je prestrašilo do te mere, da se je po nekaj intenzivnih trenutkih izvila iz njegovih rok in zbežala. Ko je odprla oči, je ležala v svoji postelji, s svojo partnerko, stisnila se je k njej in ponovno zaspala, ampak potem, med delom je vse prišlo nazaj in ni in ni hotelo izginiti. Njegov molk je bil moteč. Resda se nista redno slišala že nekaj let, ampak nikoli nista pozabila na voščilo za rojstni dan, občasen naključen »kako si« ali obveščanje o pomembnih spremembah v njunih življenjih. Sporočila je prevrtela nazaj, da bi se prepričala, kdo je dal zadnji pobudo in kdo je bil tisti, ki je odpisal nazadnje. Šele zdaj je opazila, da ji na zadnje sporočilo ni odgovoril že nekaj mesecev.
*
Ne da bi želel prekiniti stike, ampak čustva do nje so mirovala, če ni drezal vanje, zdaj pa je bil spet zmeden. Zdelo se mu je neumno, da tolikšen pomen pripisuje nečemu, kar se je zgodilo v sanjah, mimo njegove polne zavesti. Oseba, ki jo je zares dobro poznal, za katero je vedel, kako je živeti z njo, je sedela zraven njega na kavču. To osebo je ljubil. Sajla je bila samo … distrakcija. Ob tej misli ga je zapekla vest, ker je dobro vedel, da če bi z njegovo zvezo z Lieno šlo karkoli narobe, ne bi okleval s kontaktiranjem Sajle. Prijetno se je bilo pogovarjati z njo, ker ga je zares razumela. Poznala ga je, ni ji bilo potrebno razlagati vsega, povedal ji je lahko tudi tisto, kar ni mogel nikomur drugemu. Ob vseh pomembnih dogodkih si je želel, da bi lahko s svojim kozarcem trknil ob njenega in da bi njene čestitke namesto v obliki besed z ekrana prišle v živo iz njenih ust. Spomnil se je obdobja, ko se je že skoraj preselila nazaj v mesto, kjer je živel in kako se je tega veselil, to je bilo obdobje, ko noben od njiju ni bil v partnerski zvezi in za hipec si je že domišljal … ampak fantazije so se razblinile, ko je izvedel, da ne bo prišla, ker je morala ostati doma in skrbeti za bolne starše. Dopovedoval si je, da je bolje tako, da sta na tak način ostala v polju znanega in njun odnos zaščitila pred madeži. Morda je bila ravno razdalja tista, ki jima je omogočala tako tesno bližino. Iz žepa je vzel telefon.
Draga Sajla, tudi jaz ne razumem, ampak mi je bilo zelo lepo. Rad te imam, C.