Spominska plošča

close

»Moje sožalje,« so mrmrali eden za drugim, stopajoč mimo žalujočih domačih, odetih v črno. Rože so povsod po prostoru stale pokončno, edine, ki niso bile zlomljene. Veža je prekipevala od zvokov majhnih gest. Pokašljevanje, smrkanje, seganje v roke, pihanje v robčke, šuštenje oblek, šepetanje, trepljanje po hrbtu, odpiranje zavojčkov robčkov, dišečih, mehkih, grobih, kapljanje solza. Nekoliko jih je umirjala nežna melodija harfe, ki je prihajala iz diskretno skritih zvočnikov.

Oči vseh navzočih so bile uprte v oltar pred prazno belo steno, na katerem je stal kvadrat, ki je od daleč dajal videz grafita. Če si pogledal bližje, si videl, da so njegovo površino prekinjale drobne, med sabo prepredene srebrne žile. Na sprednjo ploskev kvadrata so bile vgravirane kratice imena umrle, kraj, ki ji je bil najbolj pri srcu, in dan, ko je fizično nehala obstajati. Na zgornji ploskvi je bil vdolben odtis njene dlani.

Iz zvočnikov se je kmalu zaslišal vljuden opomnik: »Dragi gosti, drage gostje, hvala, da ste se zbrali. Kar ostane v spominu, ne more biti mrtvo. Proces je sledeč: prosimo vas, da se po vrsti zvrstite ob spominski plošči in vanjo vtisnete enega izmed spominov na preminulo. Spomin izberite skrbno. Vzemite si čas, a prosim poskrbite, da bo proces tekel tekoče. Pričeli bomo z zadnjo vrsto ob koncu glasbenega zaključka.«

Zadnjo vrsto sem začenjala jaz.

Nisem si želela biti prva, nikoli nisem želela biti prva, uživala sem v tičanju na sredinah ali koncih in tudi tokrat bi se bila najraje skrila, izginila v črnini drugih. Vedela sem, kateri spomin bom vtisnila, večinoma so vsi vedeli, kateri spomin bodo vtisnili, večinoma vsi so večinoma vse premislili že dneve vnaprej. Vsakdo je imel vsaj en spomin na umrlo, za katerega ni želel, da preveč zbledi ali se sčasoma preveč spremeni, kot se to običajno zgodi s spomini. Vsebina spominske plošče je bila zelo pomembna, saj je bila edino, kar je ostalo od umrlega, sploh če si ta ni kupil posmrtnega življenja ali svojega dal v bazo, kakor se je zgodilo v tem primeru.

Tišina se je vlekla in začutila sem, kako me je očetova dlan nalahno potiskala s klopi in da se je moja zadnjica naposled le odlepila.

»Lepa si,« mi je, ko sem se premikala mimo nje, šepnila mama, kot da bi mi lahko to kakor koli pomagalo, kot da mi je bilo mar, kako bom izpadla. Do oltarja sem prišla, ne da bi padla, čeprav so se moje noge tresle in sem mislila, da vsega skupaj ne bom prenesla.

Dlan sem premaknila na vdolben odtis njene, ki v resnici nikoli ni bila tako hladna in ploščata. V napeti tišini sem zaprla oči. Vedela sem, da so vsi pričakujoče gledali v belo steno za mano, kamor so se projicirali spomini. Skušala sem se zbrati in ko me je v sencih malenkost zbodlo, sem vedela, da se je na steni prikazal zgolj šum, kar pa ni bilo nič nenavadnega, igra čustev pač. Skoraj sem se že zbrala in priklicala spomin, ki sem ga izbrala, ko sem zaslišala žvenket kovine na mrzlih tleh. V moje misli so zlezle podobe, ki sem jih želela zadržati zase, a so se nenadzorovano razlezle v spominsko ploščo. Vsi so videli njen proseč pogled, moje tresoče roke, ki odpirajo predal, njene ustnice in otožen »hvala«. Njeno zeleno obleko, ki plapola pred mano, ko me držeč za roko pelje po shojeni poti. Videli so, kako se s pokojno smejiva in navdušeno kričiva, ko jeva ukradeno grozdje v gosti travi ob robu gozda, in kako sonce ožarja njene ognjeno oranžne lase, da se za trenutek zdi, kakor da del neba gori. Videli so plamene ognja, ki so ugasnili skupaj z njenimi očmi.

»Ti si bila! Ti si jo ubila!«

Zmedeno sem odmaknila roko in odprla oči ter v istem hipu zaslišala ropotanje med klopmi. To ni bil spomin, ki sem ga želela deliti. Preden bi uspela razločiti, kdo je kričal name, so pri meni že stale štiri postave, odete v črno, me stiskale vsaka s svoje strani in me vlekle stran.

»Peljemo vas v preverjevalnico, kjer bomo ugotavljali, ali gre za resničen priklic ali za lažne spomine. V vsakem primeru ste izvedli kaznivo dejanje, ki se kaznuje.«

Želela sem se zagovarjati, pojasniti, da me je prosila, da sem ji samo pomagala, a nisem mogla, čutila sem samo, kako se mi v kožo na vratu boleče zariva majhen čip, ki počasi črpa vse moje spomine in me odnaša nekam stran. Zarjula sem od bolečine, s pogledom iščoč mamo in očeta, ki sta od sramu sklanjala glavi in vedela sem, da zanju nisem nič več lepa, da sem postala problem, da zanju ne obstajam več, da nikoli ne bom dobila spominske plošče, da na mojem pogrebu nihče ne bo mogel opazovati, kako bo vsak prisoten svojo dlan pritisnil ob kamniti odtis moje in nato opazoval, kako se njihovi spomini prelivajo drug z drugim in dajejo občutek gledanja čudovito režiranega in zmontiranega filma, medtem ko se žile v kamnu z vsakim spominom svetlikajo bolj in se barvajo v mavrične odtenke, utripajo, žarijo, živijo. Živijo. Žìvijo!

Ne vem, komu ali čemu nazdravljam, saj pravzaprav ne živim in ne obstajam. Moja spominska plošča je temna kamnita celica brez oken, v kateri ždim. Izbrisali so me iz spomina drugih. Še vedno sem prepričana, da nisem storila ničesar narobe. Verjamem v svoj spomin. Oklepam se ga. Edini je, ki ga imam.