Spominska plošča

close

»Moje sožalje,« so mrmrali eden za drugim, stopajoč mimo žalujočih domačih, odetih v črno. Rože so povsod po prostoru stale pokončno, edine, ki niso bile zlomljene. Veža je prekipevala od zvokov majhnih gest. Pokašljevanje, smrkanje, seganje v roke, pihanje v robčke, šuštenje oblek, šepetanje, trepljanje po hrbtu, odpiranje zavojčkov robčkov, dišečih, mehkih, grobih, kapljanje solza. Nekoliko jih je umirjala nežna melodija harfe, ki je prihajala iz diskretno skritih zvočnikov.

Oči vseh navzočih so bile uprte v oltar pred prazno belo steno, na katerem je stal kvadrat, ki je od daleč dajal videz grafita. Če si pogledal bližje, si videl, da so njegovo površino prekinjale drobne, med sabo prepredene srebrne žile. Na sprednjo ploskev kvadrata so bile vgravirane kratice imena umrle, kraj, ki ji je bil najbolj pri srcu, in dan, ko je fizično nehala obstajati. Na zgornji ploskvi je bil vdolben odtis njene dlani.

Se nadaljuje ...

Nekje drugje. Kmalu.