Soba

close

Ležala sem na hrbtu in strmela v nebo. Ne glede na to, ali sem glavo zasukala levo, desno ali navzgor, je bil pogled na z zvezdami posuto nebo neizbežen. Zaprla sem oči, jih spet odprla in se nasmehnila razgledu. Zelo zelo me je pomirjal. Zdelo se mi je, da lebdim v nekem drugem svetu, zavita v odejo sreče. V odejo, ki me je ščitila pred vsakodnevnimi skrbmi, bolečino in temnimi navlakami. Nekoč sem spoznala nekoga, ki mi je razlagal o ozvezdjih in mi znal pokazati Medveda. Tri svetle točke, povezane še s četrto. Od takrat sem ga znala pokazati tudi jaz. Spoznala sem tudi nekoga, ki sem mu pokazala Mali voz, pa me je prepričeval, da to ni Mali voz in da si ga domišljam. Včasih pač moraš pustiti drugim, da ostanejo prepričani v svoj prav, ker zares ne dopuščajo drugega mnenja. Meni pa se zaradi zvezd na nebu res ne ljubi ubijati prijetne atmosfere. Sama pri sebi že vem, kaj je res in komu bolj zaupam. Spoznala sem tudi ljudi, ki so menili, da različne zvezdnate konstelacije določajo njihovo osebnost in vedenje. Ljudi, ki so astrologiji zaupali bolj kakor astronomiji ali ju niso znali ločiti. Vseeno so mi bili ljubši od tistih, ki niso zaupali nikomur in ki niso znali ločevati odpadkov. Tako sem ležala dosti dni, samo gledala v neskončnost neba in pustila svojim mislim, da se deformirajo v sanjarjenja, zaradi katerih so zvezde žarele še močneje. Zaslišala sem piskanje v levem ušesu in vedela sem, da me bo po četrtem pisku ogovoril ženski glas. Vedela sem tudi, da me bo zaslepila gola belina, zato sem že vnaprej zaprla oči in skušala pred njimi obdržati sliko, ki sem jo gledala tako dolgo. »Čez deset sekund bomo izklopili sliko pred vami. Prosimo, da se vrnete v ta trenutek,« so nežne besede pobožale moja ušesa. Deset, devet, osem, sedem, šest, pet … malo daljši presledek … štiri, tri, dva, ena.« »Srečno novo leto!« sem zaklicala in slišala pridušen smeh okoli sebe. »Na zdravje!« je sarkastično odgovoril globok glas zelo blizu mojega obraza in nato sem začutila, da mi previdno in rahlo snema očala. »Tega najbolj potrebujemo!« sem rekla nazaj in pri sebi zmagoslavno poplesovala, ker se je končno našel nekdo s kančkom smisla za humor, ki je razblinil običajno resnobnost in ogorčenje osebja v belih haljah. »Bi kdo še malo šampanjca? Vrhunski je!« Z ustnicami sem oblikovala pok in nato »šššššššš«, ki naj bi ponazarjal pretakanje alkohola v kozarce. Pok mi je uspel mnogo bolje, a je oboje poželo še nekaj smeha. Rada sem zabavala druge ljudi tukaj, ker je bilo drugače prekleto dolgočasno in vsi prekleto preleni, da bi zabavali mene. Ko se mi je zdelo, da mi belina ne bo izžgala vida, sem odprla oči. Stal je na moji levi strani, z rokami prekrižanimi na prsih in v eni dlani kakor kos najbolj smrdljivega odpadka držal mojo kartoteko. Temne lase je imel skuštrane in kljub stisnjenim ustnicam so njegove modre oči izdajale, da se zabava. Včasih se realnosti zdijo prav zares nerealne. »Dobrodošel na zabavi!« »Si bila na festivalu?« Naveličano sem ga pogledala in zavila z očmi, čeprav ne bi mogla reči, da bi se lahko kadarkoli naveličala pogleda nanj. »Dobro veš, kaj sem gledala.« Izpod kovinske postelje, ki je zaškripala vsakič, ko sem se ponoči premaknila vsaj malo, je potegnil majhen okrogel kovinski stolček in sedel nanj. Njegovi gibi so govorili, da je to naredil danes vsaj že tridesetkrat v eni uri. Na avdiciji za kakšno telenovelo z zdravniki bi ga gotovo sprejeli brez zadržkov. Gledalke pred malimi ekrani bi umirale za to, da bi bile na mojem mestu. No, jaz sem umirala na svojem mestu in ne vem, zakaj bi mi kdo to zavidal ali želel početi prostovoljno. »Ila … tvoje stanje se ne izboljšuje.« »Prrrrrhh. Povej kaj novega?« Pogledal me je z mero pristne zaskrbljenosti, ki je nisem bila vajena. »Že kar nekaj časa vse dneve samo strmiš v zvezde. Si prepričana, da ne bi poskusila česa drugega? Sipine? Gozda? Ateljeja? Botaničnega vrta? Katerega od muzejev …« Ko sem bila še na spodnjem oddelku za začasne bolezni, ko še niso vedeli, da je moje stanje kronično in neozdravljivo, sem preizkušala različne programe in se ob njih pravzaprav dobro zabavala. Potem sem nekaj časa spremljala igro oblakov, lebdela v vesolju, zdaj pa monotonijo zvezd tu in tam prekinem s kakšnim ognjem, ki si ga ustvarim. »Kaj bi rad videl ti, preden umreš?« Globoko je izdihnil. »Ne vem, nikoli nisem razmišljal o tem …« Ker ti ni bilo potrebno. Napravica v desnem žepu njegove bele halje se je začela tresti in piskati. Razumela sem, da je porabil tri dragocene minute in pol, ki so mi bile namenjene in videla sem, da koleba med tem, ali naj se mi posveti še malo ter me skuša prepričati v aktivno uporabo programa ali naj odide k drugemu pacientu. »Mislim …« naprava se je pričela tresti bolj divje in piskati glasneje. »Lahko dobim nazaj svoja očala?« sem ga trmasto vprašala. Vstal je in stol počasi potisnil pod posteljo. »Ila, ne. Danes ne več.« Osupla sem ga pogledala. »Saj je vendar večer?!« Umirjeno je odvrnil: »Tako je. Večer je in ti se moraš naspati.« Ugovarjala sem. »Lažje zaspim, če …« »Ne. Tvoja možganska aktivnost nam kaže, da ne spiš. Nikoli ne spiš, samo strmiš. Srkajo te vase, kakor črne luknje. Veš, da niso resnične in da potrebuješ spanec.« Vedela sem, zato nisem mogla biti jezna nanj, čeprav sem si želela biti. Preden je odšel, je na napravi ob meni pritisnil na gumb, tako da je v moje telo počasi pričela pritekati hrana. »Dober tek!« sem si rekla in pogledala okrog sebe. Nekateri so, tako kot jaz, končali vizito in si v pričakovanju očala natikali nazaj. Ob strani so pritiskali stikala in skušala sem ugotoviti, katera barva ponazarja kateri program. Pomagala sem si z njihovimi komaj opaznimi trzljaji telesa in rok ter blagih, a blaženih nasmehov. Ubijali so moje razpoloženje in kmalu mi jih je postalo gledati tako zelo težko, da sem zaprla oči.

Iz pol-dremeža me je zbudilo lahno cingljanje kovine in drsanje koleščkov po zlizanem modro-sivem linoleju. Slišala sem globok izdih in pokljanje vretenc, nato pa zavohala še vonj po črni kavi. Za trenutek sem pomislila, da bi se delala, kot da spim, ampak nisem želela svojih zadnjih trenutkov porabljati za pretvarjanje. Odprla sem oči in naprava ob meni je skoraj neslišno zabrnela. Z očmi sem preletela prostor in videla, da imajo vsi nameščena očala in zadovoljno lebdijo v svojih izbranih svetovih. Odkašljal se je. »Mislim, da tudi jaz ne bi želel umreti sredi plesnega giba, ogledovanja starin ali slikanja nove mojstrovine – ne maram, kadar so stvari narejene na pol. Kadar so nedokončane.« Morala sem se nasmehniti. »Ampak dragi, tudi ti si narejen na pol in na svetu je več stvari nedokončanih kakor končanih.« Tudi on se je nasmehnil. »Si že izbrala svoje posmrtno življenje?« je obotavljivo vprašal. »Ne bom ga izbrala.« »Kako to …« »Glej, ne verjamem v te stvari. Pravzaprav si želim, da vsak živi svoje življenje in vem, da nihče ne more živeti življenja drugega, če že, je vse lahko samo približek, neka smešna, površinska igra …« »Torej tudi svojega življenja ne boš dala v bazo?« »Seveda ne,« sem odločno zagotovila. Nerazumljivo je zamomljal. Želela sem se vzdigniti na komolce, da bi ga videla bolje, a je naprava pričela piskati. Ko se je vstal na noge, da bi me ustavil, je skoraj polil kavo. »Ne premikaj se!« je siknil. »Okej, okej!« sem zašepetala in opustila svoj poskus. Pograbil je cevke ob strani in jih pod ohlapno spalno srajco namestil nazaj na moj prsni koš. »Misliš, da se reče prsnemu košu koš zaradi vseh spominov, ki jih zmečemo tja?« sem ga vprašala. Za trenutek se je ustavil. »Hmmm, jaz spominov nate ne bom metal v koš.« Za hip sem pomolčala. »To je verjetno najlepša stvar, ki mi jo je kdorkoli kadarkoli povedal.« Usedel se je nazaj. Prekinila sem tišino. »Mi res ne bi dal očal? Danes bi rada gledala utrinke. Obljubim, da si bom ob vsakem zaželela nekaj dobrega zate.« Nisem vedela, če se trese od smeha ali zgolj odkimava, ampak ni se premaknil s stola in očala so še naprej visela na stojalu. Nekaj časa sva samo molčala. »Rada bi se izgubila med besedami,« sem naposled rekla. Iz žepa je potegnil napravico, tipkal, brskal in me pogledal. »Dobesedno?« »Kolikor lahko dobesedno.«