Sedmina

close

Nisem si mislil, da bo lansko novo leto najino zadnje skupno. Zelo živo sem si lahko v spomin priklical njeno podobo, kako se je v bleščeči srebrni obleki široko smejala z napol polnim kozarcem penine med prsti. Tako je večino časa gledala tudi na življenje – optimistično. Lahko bi prisegel, da so iskrice v njenih očeh svetile močneje kakor tiste, ki smo jih prižgali namesto ognjemeta, ampak nič od tega zdaj ni bilo pomembno. Videla ni ničesar več, kakor nisem jaz videl ničesar v praznem svetu tam zunaj. V to sem bil nekako prisiljen, saj nisem imel niti zaves, s katerimi bi lahko zakril grdo opustošeno okolico. Vse je bilo prekrito s prahom, rjavim peskom in prezirom. Edino, kar se je premikalo na ulicah, so bili kosi plastičnih vreč, s katerimi se je prerekal veter. Od dreves so ostala zgolj gola debla in veje, zelenice so se umaknile naključnim šopom trave, ki jih nihče ni imel volje pokositi. Pravzaprav, če sem dobro pomislil, bi morda celo želel biti na njenem mestu, mrtev. Mrtev, kakor je bilo mrtvo vse okoli mene. Žal mi svet ni pustil niti te izbire. Mesa je primanjkovalo in jedli smo lahko zgolj meso, ki je to postalo po naravni poti. Trupla, ki so bila produkt samomorov ali umorov, smo zavrgli. Raztrgale so jih tiste redke živali, ki so preživele vso to suhoparnost in odsotnost ljubezni ter se niso pustile ujeti. Tiste, ki so se znašle in si izborile kaj več od obranih kosti.

Se nadaljuje ...

Nekje drugje. Kmalu.