Sanje

close

»Hej,« tekel je za mano. Videla sem, da mi je sledil iz zgradbe. Mislila sem, da sem se ga znebila ob semaforju, vendar ga rdeča luč očitno ni ustavila. Je pa moral biti zares pogumen, nor, ali v stiski, da je kar tako prečkal to cesto, po kateri so neslišno in hitro drveli avtomobili. Pred sabo sem lahko živo videla drug scenarij – kako se raztrešči ob trku in se črni asfalt obarva z rdečo njegove krvi. Ne bi bila ena od opazovalcev, ki bi v šoku stekli na kraj nesreče, klicali reševalce, niti ena od tistih bolj groznih, ki bi vse to posneli in v živo prenašali po spletu, ali pa zgolj polnili svoj lonec nesreče, ki ga s sabo nosijo v glavi, zato, da bi se počutili manj obupane in zgrožene nad svojim lastnim življenjem. To, da bi hladnokrvno šla stran, me morda naredi bolj groznega človeka od vseh omenjenih, ampak nimam časa za takšne malenkosti. Lažem. Nimam živcev za takšne dogodke. Vem, da bi kasneje lahko šla v Brisalnico spominov, ampak nisem ena izmed tistih, ki živi površinsko življenje, polno majhnih popravkov z velikimi posledicami. »Hej,« se je ves zadihan ustavil ob meni in ko sem se obrnila, da bi ga pogledala, ga je to malenkost presenetilo, kakor da ne bi zares pričakoval, da se bom tudi jaz ustavila. »Prosim?« sem ga vprašala, vljudna neznanka. »Oprosti,« njegov dih se še ni vrnil v ustaljen ritem in lovil je sapo. »Večkrat sem te že videl, tam …« Z glavo je pomignil na zgradbo, v kateri sem delala. Visoka steklena stolpnica, osupljiva, bleščeča se, vse, po čemer so dandanes hrepeneli ljudje. Dolgočasna, spolzka, brez duše, se je zdela meni, ki nisem znala hrepeneti po svetlečih se stvareh. Pričel je kašljati. Imela sem čas, da si ga bolje ogledam. Njegovo kašljanje me je presenetilo, saj je bil postaven. Morda eden tistih srečnežev, ki lahko pojedo, karkoli in koliko želijo, brez da bi se gibali več od razdalje od postelje do hladilnika. Še enkrat sem pogledala k zgradbi. Morda pa je res bila dlje, kot se je zdela in je pretekel zavidljivo razdaljo. Skomignila sem. »Vam lahko kako pomagam?« sem vprašala nekoliko nepotrpežljivo, saj sem že čutila, kako mi onesnažen zrak vdira v pljuča in me dela razdražljivo. Prav tako so mi v zavest pričenjali vdirati glasovi iz ogromnih ekranov, ki so se vrstili na vsaki od stolpnic in ki so v reko množice pod sabo zlivali neskončne oglase za vse izdelke, ki naj bi jih potrebovali za srečnejše življenje. Z roko, v kateri je držal telefon, je pokazal nekam naprej po ulici za vogalom. Iskreno, lahko bi pokazal kamorkoli, pa bi samo prikimala in sledila, to namreč naredim vedno, kadar se počutim utesnjeno. Hodila sva drug ob drugem, v hitrosti mojega koraka. »A lahko … a lahko prosim hodiš malenkost počasneje?« Še nekdo, ki me ni dohajal. Pogledala sem ga od strani. »A, seveda, se opravičujem, vedno želim zapustiti ta kraj kolikor hitro lahko.« Nejeverno je prhnil. »Temu pa ne verjamem čisto. Ozri se okrog sebe … samo drugim slediš.« Ustavila sem se in ga pogledala. Zanimalo me je, koliko večplastnosti so nosile njegove besede in ali jih je uporabil namerno ali so se zgolj naključno zlile v nekaj, kar sem si lahko interpretirala na različne načine? Tolikokrat si lahko stvari interpretiram skladno s svojim lastnim videnjem, da me je včasih vse skupaj spravljalo ob pamet. Zasmejal se je: »Verjetno bi moral ostati tiho, če želim, da sploh prideva do te kavarne.« Nasmehnila sem se, postajal mi je všeč. Tudi kavarna mi je bila všeč. Stekla so prepuščala veliko svetlobe, najbolj pa mi je bilo všeč, da so mizice ob oknu gledale na kanal in na desetine pisanih čolničkov v njih. »Rad prihajam sem, malo drugače je, daje ti občutek, da si nekje drugje, ne ravno sredi tega norega mesta.« Prikimala sem. »Res je, občutek imaš, kot da si nekje drugje … bolj umirjeno je.« »Voda.« Spet sem prikimala, dokler nisem videla, da je predme postavil kozarec z vodo. »Hvala.« »Samo to?« Zmedeno sem ga pogledala. »Oh, oprosti, mislim, da so moje misli malo odplavale, zdaj, ko nimam okrog sebe toliko dražljajev, zaradi katerih moram biti ves čas osredotočena …« Vstala sem, da bi se sprehodila k pultu za naročanje. »Ni problema, ni ti potrebno vstajati, samo povej, kaj želiš piti.« »Amerikano, prosim.« Pobrskala sem po torbici in iz nje izvlekla svoj lonček za večkratno uporabo. V roki je že držal svojega in se čez nekaj trenutkov vrnil s polnima. Takoj sem naredila požirek in zaprla oči. »Prvi danes?« me je radovedno vprašal. Prikimala sem. »Naporen dan?« »Nič bolj od drugih.« »Kaj pa počneš? Večkrat sem te že videl … pri avtomatih, v jedilnici, sprehajalnici, enkrat celo na strehi.« Spominjala sem se, a se nisem spomnila nikogar. V tej službi je res bilo težko biti pozoren na stvari okrog sebe, ni čudno, da so mi nenehno uhajale iz rok. »Pišem. Ti?« »Sprejemna.« »Hm. Tudi jaz sem začela tam.« Spomnila sem se svojih prvih dni. Imaš svojo pisarno, prostoren kvadrat, petnajsto nadstropje, kar dostojen razgled in najboljše od vsega - imaš mir, soba je zvočno izolirana, zato da se lahko v popolnosti posvetiš svojim strankam, ki vstopajo posamezno. Seveda pridejo idealistični pari, ki bi si želeli deliti ene sanje, ampak tega zaenkrat še ne izvajamo v praksi, je še v fazi razvoja in eksperimentiranja. V svoji delovni obleki, nevpadljivo temno modrih širokih hlačah in srajci sediš na sedežu ob klubski mizici. »Pozdravljeni [tukaj vstaviš ime stranke, ki ga prebereš z ekrana nad vrati, ki ga običajno nobena stranka ne opazi]. Vam smem ponuditi kavo ali čaj?« ponudiš s širokim, prijaznim nasmehom. Glede na to, kaj stranka odgovori, pripraviš kavo ali čaj in čeprav bi se rad pri tem opravilu malce pomudil, se ne, ker ti nekje na stropu tiktaka odštevalnik časa. Učinkovitost je ena izmed vrednot podjetja. Stranko prijazno pozoveš, da se usede na drugo stran klubske mizice v udoben naslanjač in napitek odložiš v doseg njene dlani, nato se udobno namestiš še sam. »Hvala, da ste prišli. Moja naloga je, da podrobno popišem idejo za vaše sanje in jo posredujem naprej v obdelavo. Povejte mi, kako ste si zamislili potek vaših sanj?« Vklopiš napravo za snemanje, stranko pa ves čas pozorno gledaš, kimaš, se smehljaš in vzpodbujaš. Pri tistih bolj redkobesednih ali z malo idejami, postaviš določena vprašanja in podvprašanja, za katera misliš, da bodo tistim, ki bodo nadalje oblikovali sanje, v pomoč. Naj vam povem – po navadi niso. Stranke na koncu izpolnijo še obsežen vprašalnik, ki da vpogled v njihove strahove, čustva, nezavedne misli in kup informacij o njihovem življenju. Kaj zares merijo vprašanja, stranke ne vedo. Če bi vedele, bi sledile drugim sanjam, na drugačne načine. »Oprosti, si v redu?« Sploh nisem opazila, da vame gleda malenkost sklonjen čez mizo, z nagubanim čelom. »Ja, samo malo sem se izgubila v spominih na sprejemno. Kako se ti zdi delo?« Pogledal je skozi okno, kot da se izogiba mojemu pogledu in se ne more odločiti, ali mi lahko zaupa, saj ne ve, kje točno v hierarhiji podjetja sem in ali mu lahko na kateri koli stopnji onemogočim napredovanje. »Saj veš, kako je sprejemna. Tam si za vtis. Ti mi povej, pisateljica, koliko upoštevaš želje in ideje posameznika?« Nasmehnila sem se. »Dokumenti iz sprejemne pisarne nikoli ne pridejo v roke pisatelja neposredno. Nekdo mora iz kupa podatkov izvleči najpomembnejše stvari. Nekdo mora preučiti psihično strukturo stranke in preveriti ujemanje le-te z vsebinskimi željami. Jaz dobim povzetek in iz tega povzetka sestavim zgodbo, ki se mi zdi najboljša. Zadovoljstvo strank je najpomembnejše.« Molčal je. »Torej nisi zadnja v verigi?« »Seveda ne. Jaz samo napišem zgodbo, ki jo pošljem naprej v nadaljnjo obdelavo.« Odsotno je prikimaval. »Pišeš kdaj … čudne zgodbe?« »Kako to misliš … čudne?« »Ne vem, ali imajo stranke kdaj … nenavadne zahteve?« Tokrat sem se zasmejala na glas, zabaval me je. »Ne vem, kakšne sanje bi si želel sanjati ti?« Zardel je. »Razdeljeni smo po žanrih. Jaz sem na OPRR-ju, Oddelku ponazarjanja realnih stanj. Čakam na obdelavo zahtevka za OFS.« »OFS?! Uau, zdaj si pa res naredila vtis name. Kako si sploh prišla iz sprejemne?« »S časom in trudom.« Naslonila sem se nazaj. »Kakšen je tvoj cilj?« »Vizualizacija na OFS-ju.« Zažvižgala sem. »Opa, še en oboževalec fantazijskega sveta, morda celo bodoči sodelavec!« Pogledal je nekam v gladino kave in skomignil. »Morda. Včasih se mi zdi, da sem obtičal.« »Ja, vem, kako je. Čas v sprejemni pisarni se čudno gosti in vleče, toliko svetov zamenjaš, toliko idej spoznaš … da se zdi, da živiš več različnih obdobij v eni uri, dan pa se nikamor ne premakne … Pri pisanju je drugače. Čas mine prehitro, včasih ne vem, kateri dan je in velikokrat ne razumem ljudi …« Zašla sem. Vedno zaidem, pa se o vsebini sanj drugih sploh ne bi smela pogovarjati. »A si kdaj preizkusila sama?« me je vprašal. »Kaj? A program? Ne. Ne zaupam mu.« »Programu ali sebi?« Pogledala sem ga. Na nekatera vprašanja neznancem ne odgovarjam. »Morda pa se svojih sanj nikoli ne spominjam in na splošno dobro spim? Kakorkoli, tudi če si včasih želim, da bi lahko sanjala drugačne vsebine, nimam dovolj denarja za ves proces. Imaš veliko istih strank?« Ko je videl, da na njegovo vprašanje ne bom odgovorila, je odvrnil: »Ja, nekateri se vračajo ves čas. Nove in nove ideje, nadgradnje …« »Zanimivo … ko sem jaz delala v sprejemni, so imeli posebno pravilo, da nismo smeli sprejemati istih strank – vedno si dobil nekoga novega.« »Verjamem, ampak zdaj imamo bistveno več strank.« »Res je.« Naveličala sem se kramljanja o službi. »Si me zato povabil na kavo – da me izprašaš o delu?« Pogledal me je, kot da se je šele zdaj nečesa spomnil. »Oh … še dobro, da si me spomnila, skoraj bi pozabil. Hotel sem ti povedati že zunaj na ulici, pa si se mi zdela čudno živčna in sem te želel spraviti stran od tam, nekam, kjer bi ti lahko v miru povedal – za vsak slučaj, če te skrbi, da bi kdo izvedel, kje delaš.« Iz žepa je izvlekel plastificirano kartico. »Tole si izgubila na izhodu, pa sem ti jo hotel vrniti, da ne bi imela težav …« Podal mi jo je preko mize in hvaležno sem jo zatipala med prsti. Moja identifikacijska in plačilna kartica. Prav zares so mi iz rok uhajale stvari, ki mi ne bi smele. Glavo sem položila v dlani in nejeverno odkimavala. Jaz pa sem mislila, da je tekel za mano, ker me je želel ujeti iz drugačnih razlogov, na drugačne načine. »Hvala,« je bilo vse, kar sem rekla. »Malenkost. Tudi kavo sem si že plačal na tvoj račun.« Nasmehnila sem se. Škoda. Res mi je bil všeč.