Prestop

close

»Glej, tako ne gre več naprej,« sem rekel podobi na kavču, pošasti, ki je z motnimi očmi odsotno preklapljala med televizijskimi programi, ne da bi s svojimi mislimi sledila predvajani vsebini. Ugasnila je televizor in ne da bi me pogledala, vstala. Gledal sem prazno sobo, ki je ostala enako prazna, ko je prišla nazaj z dvema skodelicama čaja in mi eno porinila v roke. Posmehnil sem se. »Ti znaš skuhati jebeni čaj?« »Odjebi. Zdaj pa povej, kaj bi rad,« je rekla, medtem ko se je udobno namestila nazaj na kavč. Gledala me je in zdelo se je, da me po dolgem dolgem času vidi. Za to, kar je sledilo, sem potreboval oporo, trdna tla pod nogami, zato sem sedel, čeprav me je bilo malce strah, da mi bo na tej kratki razdalji vročo vodo zlila v obraz. Ne da bi čutil, da si to zaslužim, ampak nekaj zlobnega je bilo v njej, ali pa sem si dopovedoval, da je zlobna, ker mi jo je na tak način bilo lažje odrivati stran. Da bi pridobil še nekaj trenutkov, sem naredil požirek. »Sem vanj zlila malo preveč čistila?« me je pikro vprašala. »Nočem biti več s tabo,« sem izpljunil skupaj s preveč vročo tekočino, ki mi je ožgala ustno votlino. »To mi je jasno, hvala, enako. Zanima me samo, kako se bova odločila? In za kdaj?« je odvrnila mirno. Debelo sem pogoltnil. »Kaj bi ti?« sem jo previdno vprašal. Ne glede na to, da je nisem več maral, nekaterih scenarijev nisem želel doživeti, ker vem, da bi me ponos udaril po nosu. Vzela je daljinec, prižgala televizor in preklopila na Svet. Drsala je po meniju, klikala na naslove in prekinjala mehanični ženski glas. »Daj, nehaj, no, saj vem, kakšne so možnosti.« »No, torej, kaj bi izbral?« Želel sem reči nekaj v smislu, da mogoče lahko gre eden od naju, bil sem se celo pripravljen malce postaviti v vlogo žrtve in sprejeti vlogo tistega, ki ostane in ne pozabi. »Jaz mislim …« je začela in iz ene roke v drugo prestavljala skodelico, da se je zamotila. Včasih je kadila in z oblaki dima zastrupljala mojo glavo. Potem je nehala in to počela samo še z mislimi. Mislim, da je pogrešala tisti občutek nenerodnih rok. Imela je potrebo, da nekaj počne z njimi. Vesel sem bil, da je med njimi držala vsaj nekaj in se zdrznil, ko je skodelico odložila na mizo, saj nisem želel, da se me dotakne. Nisem želel, da se me dotakne, ker me je bilo strah, da bo z enim odtisom svoje kože ob mojo obudila vse, kar je bilo pozabljeno, vse, kar je izogibanje zagrnilo v prah neobstoja. Nisem želel, da se vrneva na staro pot, kjer je vse skupaj bilo znosno in lepo, ker me je bilo strah ponovnega truda in čustev. Lahko bi se imela lepo, vsaj zdelo se mi je, da bi se lahko. A se preprosto nisva hotela ali znala. Nisem vedel več, ker se mi ni zdelo več pomembno. »Mislim, da bi morala izbrati svet, v katerem sva neznanca.« Njene besede so me presenetile in nekaj trenutkov sem jo samo zaprepadeno gledal. »Kaj, a se ti ne zdi fer?« me je vprašala, ko nisem znal izbrati pravega rezila, s katerim bi lahko prerezal gosto tišino, ki se je nabrala okrog naju in me izolirala od telesa. »Nisi ti enkrat rekel, da je preteklost potrebno pustiti za steklom, ki jo ločuje od sedanjosti?« Spretno je znala obračati oboje – tako oči kakor tudi besede. Mene ni mogla več. »Prav, pa bodiva neznanca,« sem rekel trmasto in vdano. Saj ne, da to že kar nekaj časa nisva bila, ampak pozabiti vse, vezano nanjo, se je zdelo malo strašljivo. To je pomenilo, da bom pozabil tudi vse dele sebe, vezane nanjo. »Kaj pa če bi preprosto … samo šla narazen?« sem predlagal. Odkimala je. »Dobro veš, da so možnosti, da bi naju preveč vleklo skupaj, prevelike.« Kislo sem se nasmehnil. Moral sem se strinjati z njo, tokrat je imela prav. Z mize je vzela skodelico in srknila. »Kdaj?« »Čim prej,« sem zamrmral nekam predse. »Čimprej.«

Da pojasnim. Svet, v katerem živim, je prijazen do svojih uporabnikov. S čustvi in mislimi lahko upravljamo na načine, ki si jih naši predniki niso mogli niti zamisliti. Izbereš lahko … marsikaj. Tako so pari, ko niso več želeli biti skupaj, lahko izbrali Pozabo. Če so se odločili, so lahko vstopili v Svet, kjer se niso več poznali. Spomini in čustva, vezana nanje, niso obstajali. Živel si, kot da se ni zgodilo. Brez stranskih učinkov.

Srečal sem jo na avtobusni postaji. Avtobusa ni bilo. Brala je mojo najljubšo knjigo, pramen oranžnih las ji je prekrival obraz in dišala je po novih začetkih. »Dobra knjiga,« sem začel. »Brigaj se zase,« mi je zabrusila, ne da bi se ozrla vame. »Precej hud sem,« sem se zasmejal. Pogledala me je in se pričela smejati. Približala se je mojemu obrazu, kot da ga preučuje in nejeverno rekla: »Pa si res.« Šla sva na kavo in spila tri, da so se mi rahlo tresle roke in je zrak čudno utripal, medtem ko sem jo gledal izpod trepalnic in zdelo se je, da jo poznam že od nekdaj, njen dotik je bil mehak in znan, nasmeh varen in osebnost polna vrtincev, ki sem jih želel raziskati. Bila je tista oseba, za katero rečeš »To je to,« in je ne želiš več izpustiti, ker ti da občutek, da lahko zgradiš vso mesto na njenih prsih in se brez slabe vesti vržeš mimo njenega naročja, ker te bo ujela. Vseeno ti je, če te ne, ker če te ne bo, je bolje, da se raztreščiš med čermi lažnih upov in utopiš med svojimi utopičnimi vizijami. Imel sem jo rad, imel sem rad sebe, kakršen sem bil ob njej in tudi ona je imela rada mene. To, da se ne bi imeli radi, je redkokdaj težava, ki nas spravi narazen. Sedela je na kavču, zgolj silhueta, obris nekoga, ki sem ga nekoč poznal. Prizor se mi je zdel znan in nekaj v moji glavi se je želelo prebuditi, a ni imelo snovi, moči, da bi se. Pogledala me je, nekoliko nagnila glavo in ostrina v njenih očeh je za nekaj časa izginila. Ko se je vrnila, je iz nje srepel zgrožen pogled. »Ej, ti … si naredil kdaj Prestop?« Zastrmel sem se vanjo. »Sem … dva-krat.« »Popolnega?« »Enega popolnega in enega delnega, zakaj?« Grizla si je ustnico, kakor je to počela vedno, ko se je odločala, ali naj mi to, kar si misli, pove ali zadrži zase. Povedala je. »Mislim, da zdaj pride tisti del, ko ti grem skuhat čaj in ko pridem nazaj, se odločiva, da greva v Svet, kjer bova neznanca.« Vedel sem, da sem se nekje v neki podobni situaciji usedel in tokrat sem se sesedel zraven nje, brez strahu, da bi se me dotaknila, ker sem se očitno ves čas vračal nazaj. Jebeni čaj? Hotel sem zakričati, a sem svojo glavo položil med dlani in bile so vse mokre in spolzke, da me je morala ujeti v svoj objem, v katerem se nisem raztreščil, a tudi sestavil ne. »Spet. Spet …« sem si ponavljal, šepetajoč v njene roke, ki so me dušile in mi niso dale dovolj zraka. »Ne morem verjeti, da sem spet zapravil toliko časa …« Trudila se je, da bi nehal polzeti. »Jaz na to ne gledam kot na zapravljanje časa,« je tiho pripomnila in zaželel sem si, da me nikoli ne bi nehala dušiti. »Tokrat morava izbrati drugačno možnost. Vsaj eden od naju se mora spominjati, da ne bova naredila iste napake,« je rekla poraženo. »Bom jaz tista, ki se bo spominjala. Tako in tako bi se te rada spominjala in rada bi se spominjala sebe ob tebi.« »Kaj je šlo narobe, kaj …« »Ššššš. Zdaj ni več pomembno.« Želel sem reči, da bi se je tudi jaz rad spominjal, da bi se rad spominjal sebe ob njej, da bi lahko morda šla samo narazen ali pa se celo potrudila in ostala skupaj … A je že izbirala programe v Svetu, klikala in čutil sem, kako me odnaša stran in od jeze sem ji izbil daljinec iz rok, da je padel na tla in se razbil. Kričal sem. »Nehaj, nehaj, nehaj! Ne vidiš, da ne bo pomagalo?! Sprememba ne bo mogoča, dokler se vsaj nekdo od naju ne bo spremenil in pričel iskati drugih stvari … dokler se midva ne bova spremenila, se bova še naprej zapletala in nikoli …« Njene žalostne oči so posrkale moje besede. Nežno me je pobožala. »Vem, dragi, vem. Trudila se bom … Zdaj pa se moraš spremeniti.«