Zdolgočaseno sedim na polomljenem plastičnem stolu, ki je bil nekoč bele barve. Vrteči se bobni pralnega stroja me vztrajno poskušajo hipnotizirati že kakšno uro. Vem, lahko bi šla ven, malo po trgovinah, malo pijančevati, malo zabijati čas na drugačen način kot v tej ogabni pralnici, ampak res res res ne prenesem misli, da bi se kdo od neznancev dotikal mojega perila samo zato, ker bi nazaj prišla par minut zatem, ko je stroj nehal prati in bi zatorej bil na voljo naslednjemu uporabniku. Ja, lahko bi pranje, sušenje in zlaganje perila za nekaj dodatnih kovancev prepustila gospe za blagajno, ampak tokrat ne perem zase in ne smem izgubiti niti enega samega kosa.
V zraku diši po zmesi različnih mehčalcev in detergentov, preseneča me, da mi ni preveč, da me ne duši. Spominja me na mehke blazine otroštva, dolga poležavanja v toplini rjuh, na dneve, ko je bilo spanje še prijetno. Urok spominov prekine prepih. Pogled obrnem k vratom, kjer ima obiskovalka tisti obupan pogled. Vreče umazanih oblačil sem nosila tako daleč, da me bolijo roke, zdaj pa nič prostega. Obrača se od mene, do blagajničarke, vse tri molčimo. Zdi se mi, da se stiska ženske stopnjuje in da bo zdaj zdaj bruhnila v jok ali kričanje. Vstanem, plašč seveda pustim na stolu, da slučajno ne bi pomislila, da se lahko usede nanj, in pogledam, koliko časa bo stroj še pral. Namesto številčnice moj pogled pritegne odrezan kos bučke, naplavljen na notranjost bobna. Ugnezden je na sivo gumo, kjer kljubuje spenjeni vodi. Kot da to ni dovolj, zagledam še skupek koreninic – morda odrezan del čebule? Na hitro se obrnem naokrog. Blagajničarka še vedno sedi za blagajno in z zanimanjem spremlja utišano televizijo v kotu, obupana ženska pa zunaj kadi, z vrečami, prislonjenimi ob noge. Hitro skočim k stolu in si plašč ogrnem čez ramena. Zdaj moram stati pred pralnim strojem, dokler ne opere. Ne morem dovoliti, da še kdo drug vidi te čudne naplavljene ostanke. Čutim strah, ki počasi potuje po mojem telesu. Spizdi, siknem, ampak ima nasproten učinek, sproži misli, ki le stopnjujejo neprijeten občutek.
Koga sem povabila k sebi domov?
Obupanka se vrne noter in mi nameni hvaležen pogled, verjetno samo zato, ker zmotno misli, da bo kmalu prišla na vrsto, glede na to, da že stojim, kao v pripravljenosti, da ven poberem oprano perilo (pa še kos bučke in najverjetneje čebule, v bistvu ni čebula, šele zdaj mi kapne, da gre za por). To v oklepaju bom morala narediti na skrivaj, ne vem še, kako. Misel, da bi se ju z golo kožo dotaknila, se mi gnusi. Za sabo slišim hrup. Ženska se useda na zdaj prost stol. Čakam, ali bo s svojo težo razširila razpoko na naslonjalu, a ne slišim ničesar razen šumenja vrečk. Kos bučke – vidim, da je odrezan debelejši vrh, nežno niha s premikanjem vode, medtem ko so se koreninice zataknile in zgledajo kot shiran ligenj. Ko pogledam bolje, vidim, da je v reži še nekaj koščkov korenja.
Od kod? Se sprašujem. Bi me moralo skrbeti?
Ženska na stolu pokašljuje s tiste vrste kašljem, ki je sprožen namerno, ki išče pozornost. Njeno preganjanje ne bo pospešilo delovanja pralnega stroja, zato jo brez slabe vesti ignoriram. Z očmi raziskujem prostor, če bi morda kje našla kakšno majhno vrečko, kakšno servetko, kamor bi lahko zavila tiste koščke gnusobe. Nekaj, s čimer bi obdala svoje prste, da jim ne bi bilo potrebno dotikati se zelenjave, namočene v mehčalec. Razumem, da v žepih pozabiš zmečkane račune, denar in ajde, kamne, ampak odrezane kose zelenjave?!
Sploh nisi pogledala, kaj daješ v pralni stroj, si očitam. Samo prikimala si, ko te je prosil, da jih opereš, vzela vrečko, šla do pralnice in jo usula v boben. Brez da bi gledala!
Čudovito, kritik v meni se je prebil na bojno polje. V bistvu pa mu ne morem ravno ugovarjati. Vse, kar sem vprašala, je bilo samo »Na koliko stopinj operem?« in se zadovoljila z odgovorom. Odrinem odmev besed, pomembno je, da najdem plastično vrečko. Moje oči se ustavijo na ženski na stolu. Prevelika pisana oblačila visijo z njenih okončin, glava ji je omahnila naprej, kinka. Ena izmed vreč s perilom pade, vrhnji kosi oblačil se skotalijo na umazana tla. Ne opazi, spanec ji je preblizu. Opazim, da ji iz žepa hlač štrli plastična vrečka. Ko se pomaknem bližje, vidim, da ima z njimi natlačen cel žep. Zdaj nanjo gledam drugače. Stopim do nje in se odkašljam. Glava ji zaniha, a se zdi, da se je nekaj spremenilo samo v njenih sanjah, če je sploh mogoče začeti sanjati v tako kratkem času. Odkašljam se s kratkim khm. S še glasnejšim. Blagajničarka me sumničavo opazuje, poškilim na TV zaslon, kjer še vedno iščejo morilca iz neke zakotne vasi, kjer se imajo drugače vsi radi in se nikoli ne zgodi nič nenavadnega. Šit! Sunkovito zajamem sapo in pozabim na žensko pred sabo. Pomaknem se k pralnemu stroju, skušam se spomniti, ali sem med zlaganjem perila vanj naletela na kakršne koli madeže.
Perilo, zamazano s krvjo, peri pri nizkih temperaturah, v vroči vodi ne gre dol.
Morda sem se naučila v šoli, mogoče mi je povedal oče, čisto sem na trnih koga sem spustila v svojo hišo, mu postlala posteljo, mu skuhala, komu perem perilo?!
V žepu zatipam telefon, očitam si, ker sem neznanca pustila samega v hiši z otrokoma. Zvoni v prazno. Naivna naivna, kako si naivna, v mestu, kjer se vsi poznajo, imajo radi in se nikoli ne zgodi nič neobičajnega. Ah spizdi spizdi spizdi!
»Vse v redu?« me doseže zadah po pepelu, malo se mi je odpeljalo, da takole ne ločim več, kaj si govorim potiho, kdaj pa mi besede zletijo iz ust. »A še ni opral?« steguje vrat čez mojo ramo. Če se ne umakne, bom res znorela, ampak morda pa … če mi obljubi, da bo pazila, če mi obljubi, da se ne bo dotikala mojega perila, ah jebeš, saj ni moje, njegovo je, verjetno umazano s krvjo, no, zdaj ne več, joj kaj če ravno v tem trenutku doma … kaj če bom jutri resnično morala prati rjuhe, drgniti kri, mogoče pa čaka mene, fak, jaz ne morem domov, ampak ne morem otroka kar pustiti sama, če se zdaj premaknem, bosta videli prekleto zelenjavo, jezus, kaj nima človek kao flight vs fight odziva, ja you wish, očitno vedno padem v kategorijo, ki jo pozabijo poudariti, to je čisti freeze, damnit, bi si mislila, da zamrzneš cel, ne pa samo telo, medtem ko misli šibajo sto na uro …
Začutim, da me umazani debeli prsti tresejo za ramo, od gnusa zakričim, nato pa pustim, da me trda roka vodi do plastičnega stola in mi k ustom prinese kozarec iz tiste tanke plastike, ki se ne da reciklirati in jo zlahka pregrizneš. Okrog mene se vrtinčijo zvoki, najbrž so besede, ampak nobene ne morem razpoznati.
Veke tiščim močno skupaj, tako zelo, da obrvi tvorijo most čez nos, ker upam, da bo črnina posrkala moje misli. Pa jih ne, vračajo se k srečanju z neznancem, ki je zdaj v moji hiši in ki mu niti malo ne zaupam, skušam se spomniti, če je zgledal psiho in si očitam na tisoče nepazljivosti, ampak ko sem sprejela ponudbo, sem imela v mislih denar in otroka, kaj vse jima bom lahko potem kupila, pa da sama ne bom imela umazanih, lepljivih rok, da mi iz ust ne bo smrdelo po pepelu, ampak po kavi in čokoladi, nekaj oblačil pa po svežem mehčalcu. K strankinim oblačilom vedno podtaknem kak kos svojega, vedno se najde prostor in zakaj ne bi, saj nihče ne opazi. Oči tiščim skupaj, ker ne želim, da se iz njih prične valiti voda, vem namreč, da ne bodo kapljice, ampak čisto pravi slap, jokati pred drugimi me je že od nekdaj sram. Tiščim in tiščim skupaj, ampak ne dovolj trdno, nekaj tekočine se razlije, ne razločim več žalosti od strahu, mogoče se talim in se iz zamrznitve premikam v pobeg ali boj. V resnici se ne morem premakniti, kaj šele boriti, preveč sem utrujena. Veke se počasi odprejo kar same od sebe in opazim, da zraven ženske z vrečami ob meni stoji tudi blagajničarka. Predme moli kos belega blaga, obrobljenega z dvema zelenima črtama. Brez besed ga vzamem in si obrišem smrkelj. Ne vem, kako dolgo sem že v takem stanju, ampak ko pogledam pralni stroj, vidim, da se več ne premika in da utripa lučka, ki naznanja konec pranja.
Odprem stroj, pustim, da se kosa bučke in pora odlepita ter padeta na tla, kjer se zadržuje moj pogled, poln sramu. Moraš domov mi odmeva v glavi, zato se popolnoma posvetim zlaganju perila iz pralnega v sušilni stroj, delam hitro, vmes pa oprezam za morebitnimi lisami na oblačilih, ampak je težko reči karkoli določnega. Zaprem sušilec, pogled še vedno uprt v tla. Ko se ženska zraven mene skloni, da bi vsebino iz vreč končno zbasala v boben, izmed kosov oblačil padejo ogrizek jabolka, klobuček s pecljem rumene paprike in debel kos bučke.