Marsikaj v mojem življenju me ne moti, ampak marsikaj pa me. Recimo to, da bi želel živeti v bloku, a sem dobesedno prilepljen na hišo. To ima sicer tudi nekaj dobrih plati, na primer da se mi ni potrebno ukvarjati s sosedi in zapravljati časa z dostopanjem do višjih nadstropij. Čeprav je super svojo hišo vedno nositi s sabo, ker to pomeni, da mi ni potrebno pakirati za potovanja ali se odločati, kaj vzeti na kampiranje in kaj ne, mi gre pošteno na živce, ker ne morem na obisk v nobeno drugo hišo, da bi videl, kako živijo drugi.
Kadar je moški v meni slabe volje, se namreč rad znaša nad ženskim delom, češ, naj bolj skrbi za čistočo, ker je vse lepljivo in se v takem res ne da živeti, zaradi česar ženska v meni čisto popizdi, češ, da je moški del seksističen in velikokrat traja precej časa, da se spomnim, da sem pravzaprav ena sama celovita osebnost. Kljub temu, da je včasih težko živeti takole, lahko bi rekel razcepljeno, mi vseeno pomaga pri vživljanju v različne perspektive, kar mi je v pomoč predvsem, kadar pridem v konflikt z drugimi. Da ne bo pomote – ne prepiram se pogosto ali za kar koli (morda k temu pripomore ravno moja sposobnost vživljanja v perspektivo drugega), ampak obstajajo situacije, ki me čisto vržejo iz tira (v prenesenem pomenu, seveda, ne pomnim namreč, da bi kdaj kakšnega polža prav zares iztirilo).
Ena izmed takih situacij je na primer, ko grem med druge polže, da bi se malo socializiral, oziroma si našel partnerja ali partnerko (brez sramu priznam, da za spoznavanje uporabljam aplikacijo Snailed), potem pa mi kdo od njih reče nekaj v smislu »Daj nehaj se slinit po meni!«.
V takih primerih se ne morem zadržati, da ne bi čisto popenil in kričal »Pojdi se solit!«, kar je verjetno najhujša stvar, ki jo lahko rečeš drugemu polžu.
Vse skupaj je še toliko bolj neprijetno, ker se nikoli ne morem umakniti dovolj hitro, da ne bi slišal komentarjev, češ, kako sem mehkužen, zaradi česar postanem še bolj vročekrven, kar je precej ironično, saj je splošno znano, da sem v resnici hladnokrvna žival.
Zaradi takih pripetljajev mi mnogi očitajo, da sem hitre jeze, tako da jim s svojim nabrušenim jezičkom rade volje zabrusim, da sem za razliko od njih hiter vsaj v nečem.
Najbrž bi imel boljše živce, če bi živel v bližini obale, ampak verjetno bi me tam čakali drugi problemi, ki jih tukaj nimam. Zavedam se, da bi mi lahko šlo precej slabše, tako kot na primer brezdomcem (vem, res sem pohlepen, da si namesto hiše želim nebotičnik). Teh nihče ne mara in predvidevam, da najbrž sploh ne zaradi njihovih čudnih barv (in ne, nisem rasist!), temveč zaradi njihove požrešnosti. Razumem, da jim je bed, ampak da pa pojejo čisto vse, do česar pridejo (še čili!), pa je čisto pretiravanje. Nočem zveneti, kot da obsojam, ampak tolažba s hrano res ni rešitev.
Če pravzaprav dobro pomislim, sem čisto srečen polž, samo včasih se mi zdi, da v življenju prepogosto kar obtičim na enem mestu in se nikamor ne premaknem. Še manj mi je všeč, ko se počutim razdvojenega. Kakšen strokovnjak bi me lahko hitro diagnosticiral z disociativno osebnostno motnjo in mi predpisal zdravila, ampak meni se vseeno zdi, da bi mi najbolj pomagala terapija za pare. Bom še malo razmislil o tem, konec koncev se mi nikamor ne mudi.