Opeke

close

Nekateri ljudje rišejo poti. Jaz svojo tlakujem. Počasi, postopoma, opeko za opeko. Všeč mi je opečnato, ker so mi všeč opečnate zgradbe, ker mi je všeč eno od mest, ki je zgrajeno večinoma iz njih, ker mi je všeč življenje, ki sem ga živela v enem izmed njih. Opeke opečnate barve so še posebej lepe v soncu, ki jih s svojimi dotiki spremeni v sijoče oranžne entitete. Tudi če sonca ni, se včasih zdi, kot da sijejo. Vreme jim ne more vzeti sijaja.
Včasih se pri eni sami opeki zamudim tako dolgo, da nepridipravi, ki očitno niso pri pravi (le kdo bi pri zdravi pameti kradel tvoje opeke?), ukradejo tiste, ki sem jih že položila, pa tega sploh ne opazim. Včasih komu kakšno podarim, a res ne maram, če mi jih jemljejo brez vednosti in na silo. Nimam pojma, kaj gradijo z njimi. Če mi jih ukradejo preveč, pozabim, kako sem se znašla na odseku neke poti, ampak gledanje nazaj tako in tako ni tako pomembno, kakor gledanje naprej. Slednje se mi sicer zdi težje, ker ne vidim nikamor in moram uporabiti domišljijo, pa tudi pot včasih ne izpade takšna, kot sem si jo zamislila. Vendar pa je še vedno pot in kot taka me vedno nekam pripelje. Nikoli me ni strah, da bi se izgubila, ker lahko iz vsakega kraja nekaj odnesem, zato nikakor ne morem govoriti o izgubi.
Se pa občasno malo zmedem in namesto ene zraven druge, opeke polagam eno na drugo, dokler ne nastane zid, ki se zdi previsok, da bi ga lahko preplezala, ampak vedno mi uspe, ker če znam zgraditi zid, sem sposobna zgraditi tudi stopnice. Če sem lena, ali če se mi mudi, stopnice zgradim samo v eno smer in z vrha zidu kar skočim. Priznam – pristanek ni vedno eleganten, ampak pridejo časi, ko se mi slog ne zdi pomemben.
Rada tlakujem ovinke, ker so zabavni in mi vzamejo največ časa; lahko se jim zares posvetim. Naravnost me prične po navadi hitro dolgočasiti in če sem iskrena, naravnost obstaja samo v teoriji. V resnici so vse krivine. Sicer me kdaj pa kdaj prime, da bi zbežala nazaj, vendar se dobro zavedam, da me opeke ne bi čakale takšne, kot sem jih pustila. Pridejo tudi jutra, ko bi rada določene odseke sčistila, ker vem, da jih je začel poraščati mah, ki jih bo naredil mehkejše. Vem tudi, da so se ponekod razrasle lepe, pisane, poletne rože; marjetice, ripeče zlatice, zvončice in kislice ter vse druge, katerih imen ne vem, a dišijo prav tako sladko, da včasih samo stojim, jih gledam z razdalje in se smejim, čeprav se, če jih ne bi bilo tam, ne bi.
Po eni strani me zelo skrbijo predeli, prepredeni s plevelom in bi ga najraje šla trgat, po drugi strani pa vem, da gre za zelo oddaljene predele, ki jih je bolj smiselno pustiti pri miru. Kot sem že rekla – raje se osredotočam na opeke v rokah. Včasih pečejo, vse razgrete od sonca; če jih držim predolgo, postanejo težke, če si dam z njimi preveč opraviti, me ožulijo, če sem preveč površna, si z njimi odrgnem kožo, včasih pa mi padejo na tla in njihovi delčki se odkrušijo. Nikoli jih ne lepim skupaj. Tudi drugačne so lepe, na drugačen način. V sebi nosijo zgodbo, ki jih druge ne. Najraje imam, ko moja pot pride tako zelo blizu potem drugih ljudi, da lahko s pisanimi kredami, s katerimi rišejo svoje poti, na moje opeke narišejo pisane misli. Nihče ne more nobene opeke izbrati in tlakovati namesto mene, lahko pa jih okrasijo s svojimi vsebinami. Ne bom lagala – vse mi niso všeč in nekaterih ne morem sprejeti ne glede na to, kako zelo se trudim. Zavedam se tudi, da nekatere ne bodo ostale tam – spralo jih bo vreme, uničile jih bodo razdalje, zakrile jih bodo različne rastline. Vse je popolnoma normalen proces, ne glede na to, da se včasih zdi, da se tisti odkruščki, ki jih ne lepim, zarivajo v moje podplate in bolijo. Sčasoma se zacelijo, tako kot vsi žulji. Ti me ne bodo ustavili, ko se bom ustavila, si vzela čas in pričela graditi hišo. Majhno, opečnato, točno takšno, kot mi je všeč in bom v njej živela življenje, sončno in oranžno, točno takšno, kot mi je všeč.