Na začetku najine zveze je prekipevala od življenja. Z dobro voljo je zalivala svet okrog sebe in zdelo se mi je, da tiste rože, ki si jih je v venec spletala okrog glave, rastejo iz nje. Dobro sva se imela skupaj. Veliko sva se pogovarjala, še več smejala in najbrž sploh ne bi opazil, da se je karkoli spremenilo, če se nama v stanovanju ne bi začela nabirati plesen.
Bila je zahrbtna – naselila se je pod posteljo in robove omare – sicer samo na Irisini strani, ampak takrat se mi to ni zdelo nič nenavadnega. Razlog zanjo sem našel v slabi izolaciji stanovanja in menjavi letnega časa. Ni bilo tistega počasnega poslavljanja poletja, ki sem ga bil vajen od nekdaj, globalno segrevanje ga je na hitro odslovilo. Izbral sem čistilo, ki so ga priporočali na forumih, ga nanesel na plesen in po predpisanem času odstranil. Za vsak slučaj sva z Iris odtlej spalnico zračila pogosteje in za dlje časa, zato se mi tudi občutek mokrih rjuh, ko sem jo ponoči objemal, ni zdel nič nenavadnega. Poleg tega sem vedel, da Iris ne more spati nepokrita, ne glede na to, kako vroče ji je. Ko sem jo povprašal o mokrih rjuhah, mi je sama povedala, da se je najverjetneje samo potila, če ne zaradi vročine pa zaradi neprijetnih sanj. Neko jutro, ko sem s službo začel kasneje, pa sem videl, da je njen vzglavnik popolnoma premočen in ko sem stopil na tla na njeni strani, sem si nogavice zmočil v veliki luži, ki je segala še pod nočno omarico. Pogledal sem v strop, če bi slučajno točil, vendar je na njem kraljevala samo rahla razpoka, ki je bila tam že od nekdaj in za katero mi je Iris rekla, da si predstavlja, kako bi jo poslikala z rjavo in roza, da bi nastala rjava vejica z mandljevimi cvetovi. Ko sem spet drugič pod vzglavnikom našel kup školjk, je nisem spraševal ničesar. Pustil sem jih tam. Neko poletje jih je spletla v lovilec sanj in ga obesila na navidezno mandljevo vejo, rjuhe pa so ostajale mokre.
Takrat sem posumil, da mora biti kaj več od slabe izolacije in hladnih letnih časov, saj sem na mokra oblačila in luže naletel povsod, kjer je bila Iris. Kmalu sem ugotovil, da se je tudi plesen razširila. Niti razvlažilec zraka ni pomagal.
Vlaga in plesen sta me vse bolj spravljali v slabo voljo in sčasoma sem se začel stanovanja z Iris vred izogibati. Zaradi njenih vse daljših prh je odtok postajal preobremenjen in kaplja čez rob je bila, ko je nekega večera voda dosegla kuhinjo. Kričal sem, ona pa je vzela krpo in čepek čistila ter ponavljala, da ni nič hudega, da bova vsaj imela čisto stanovanje, da mi ni treba skrbeti, bo ona vse lepo pobrisala. Brez besed sem obul gumijaste škornje, z obešalnika vzel dežni plašč in odčofotal ven.
Tema me je hladno sprejela v svoj objem in se naselila vame. Najbrž sem hodil v krogih, saj sem domov prišel tako pozno, da je Iris že spala. Običajno sem jaz bil tisti, ki je zaspal pred njo.
Previdno sem odškrtnil vrata in se komaj ujel za kljuko, saj mi je spodrsnilo. Začutil sem, kako voda požira blago mojih nogavic. Spet me je preplavila jeza. Izpljunil sem nekaj kletvic in ne da bi se trudil biti tiho, šel k postelji, kjer je ležala Iris. Snop svetlobe ulične svetilke ji je osvetljeval obraz. Mislim, da sem jo prvič zares videl in v tistem trenutku sem vedel, da žal prepozno. Njene veke niso uspele zajeziti brzic solz, ki so se na koncu brade spajale v slap, iztekajoč se v tolmunček na koncu njenega vratu. Vse življenje je odteklo iz nje, končno pa so popustili tudi moji jezovi, tako da je najina postelja postala morje, v valovih katerega sem se utopil.