Neznanke

close

Pod debelo roza-rdečo karirasto odejo, napolnjeno z belim perjem, je bilo toplo. Potegnila sem si jo do brade in zadovoljno pretegnila noge. Ko sem še malo oddremala, sem se skobalila iz postelje. Debel les je zaškripal pod mojimi toplimi stopali. Iz gugalnika v kotu sem pobrala volnen plet ter si ga ogrnila okrog telesa. Odprla sem okno in se sklonila skozenj. Veter je tresnil vame in v moje lase zavrtinčil zaledenele snežinke. Odpihnil je še zadnje ostanke sanjave noči in topline diha. Pred mano se je odpirala popolna belina. Stara češnja se je bohotila z mnogoterimi majhnimi zgubanimi papirnatimi ptički modre, rumene, rdeče, zelene in vijolične barve, ki so na tankih nitkah viseli z vej. To je bilo edino drevo, ki sem ga okrasila v znamenje prihajajočih praznikov, čeprav se nisem počutila razpoloženo za praznovanje. Zažvižgala sem in stegnila roko. Najprej sem nekje nad sabo zaslišala prhutanje kril in potem sem jo končno razločila – nenavadno migetanje beline v belini. Pristala je na moji roki, pridrobencljala vse do ramena, se z drobno glavico podrgnila pod moj topel vrat in me dvakrat nežno kljunila v nos. Nato je odstopicljala nazaj do dlani, me gledala s svojimi črnimi očmi in sukala glavo.

»Si lačna, kaj? Te je zima presenetila tako kot mene?« Iz žaklja na tleh sem zagrabila semena in pustila, da jih je poglodala z moje dlani. Zadovoljno je zagrulila in se namestila na vrh debelega lesenega okvirja, ki je obrobljal trenutek iz nekega drugega življenja. Ljudje se ne zavedamo prave moči, ki jo imamo. Svoje krhko življenje je zaupala v moje roke, čeprav bi jo lahko z njimi pokončala, kadar koli. In ljudje. Dajemo si svoja srca, upajoč, da bodo ostala cela. Že zgolj predmeti, ki so samo predmeti, se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš nazaj na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so tvoje bile preveč nerodne, preveč grobe in premalo mehke. Za trenutek sem se potopila v občutke krivde, ki jih je na plan prinesel gost vrtinec spominov, ki so me vračali na nesmiselne konce. Konec koncev, končalo se je. Zakaj se mučiti z nečim, kar ne obstaja več? Zaprla sem okno, s tal pobrala suhe vejice in jih skupaj z ostanki včerajšnjih novic, ki so iz sivih platnic zlovešče zrle vame, vrgla v ognjišče. Izginile so v plamenih.

Zunaj se je iz kamnitih dimnikov vil dim, na cesti ni bilo nikogar. Bil je tisti čas v letu, ko drevesa postajajo gola, ljudje pa se zavijajo v vse več oblačil. Zavila sem v kavarno, naročila kavo, na pultu pobrala časopis in sedla. S kotičkom očesa sem ujela pogled na uro. Vedno sem jo čakala. Vedno. Pogled mi je z ure odtaval naokoli. Sive stene so bile prijazne. Na eni izmed njih sem v kotu opazila napis:

»Vedno sem se spraševal, zakaj ptice ostajajo na enakem mestu, ko pa bi lahko odletele kamor koli. Potem sem enako vprašanje zastavil še sebi.« – Harun Yahya

Spomnila sem se na papirnate ptičke, kako so umirjeno nihali z drevesa in se nasmehnila. Znaki. Vse okrog nas so znaki.

Prišla je takšna, kot vedno – s širokim nasmehom, v naglici in še preden se je prav zares ustavila, je stresla s plašča zraven kupa snežink še kup opravičil. Pomen konstantnih »oprosti« za ponavljajoča se vedenja, za katera se nikoli ni potrudila, da bi jih spremenila, se mi je izmikal.

Ko se je utegnila izkobacati iz vsega tega nemira in ko je v roke dobila kavo, se je malce umirila. Videla je, da njenih opravičil ne bom sprejela, zato mi je dala to, kar je vedela, da bom: »Hvala, da si me počakala.«

Nasmeh na mojem in njenem obrazu. Nisva se poznali dolgo, sem je prišla šele kakšno leto nazaj, ampak ujeli sva se in iz jutranje kave, namenjeni službenim stvarem, izoblikovali navado, ki je poskrbela, da se ne izgubiva v tišini sebe in da ne pozabiva izreči ponavljajočih se misli, ki so se vlekle po predalih zavesti.

Kot vedno, me je, še preden bi lahko kar koli rekla, zapletla v svoje poetične ljubezenske prigode, ki so lagodno, kakor topla para, ki se je dvigala iz čajnika na sosednji mizi, vrtinčila okoli mojih ušes. »Predstavljaj si zatišje pred nevihto. V zraku se čuti napetost. Veter, ki nemirno premetava jesensko listje in jih vrtinči po sivi cesti. Šušti, se ti zaganja v lase in se steka v naelektreno ozračje.« Vedno je bila tako dramatična. »Večer se spušča, popolnoma je že zagrnil sonce in cestne svetilke ponosno stojijo, ogrnjene v šal svetlobe. Spreleti te mraz. Tiste vrste mraz, ki v tebi prebudi zgolj potrebo po objemu ...«

Vedela sem, kaj sledi in zadosti mi je bilo njenih sanjarij za zajtrk. Nekatere ljudi fascinira glasba, druge besede, njo pa so fascinirali neznanci. Predstavljala sem si jih kot figure kamnitih vojakov, ki sestavljajo njene obrambne mehanizme, branijo njen vrt popolnosti, na katerem so brez kakršnega koli truda ali dolgoročne energije rasle vznemirljivosti in popolni trenutki, ki so ostali takšni, ker se od njih ni pričakovalo ničesar drugega, nobenih temeljev za nadaljnjo nadgradnjo, nobene garancije, ker rok trajanja ni bil pričakovan.

Nekoč sem jo vprašala: »Zakaj izgubljaš čas z njimi?«, a me je samo čudno pogledala: »Iz neznancev se spreminjajo v znance in obratno, zato o tem nikoli ne razmišljam kot o izgubi časa.«

Medlo sem se nasmehnila. Morda si teh kratkih poznanstev nisem znala pojasniti zaradi svoje obsedenosti z lastninjenjem, s tem, da sem želela obdržati vse, kar mi je bilo všeč, to posedovati, imeti na dosegu roke.

Prvič to jutro sem jo pogledala – njene velike zelene zasanjane oči za velikimi črnimi okvirji, odeto v rdečo pleteno jopico, z razmršenimi dolgimi črnimi lasmi. Včasih se mi je zdelo, da je sploh ne poznam. Konec koncev sva si povedali zgolj to, kar sva želeli, da se izve. Globoko sem vdihnila in še sama nisem pričakovala, da bodo iz mene zletele naveličane besede: »Če ne bi odšel, ne bi bil neznanec in ti ne bi nikdar več hrepenela po njem.«

Moji prsti so pohiteli k ustom, ki sem jih zakrivala, kakor da nočem, da bi iz njih zletelo še kaj. »Oprosti …« sem iskala njene roke, ki so objemale skodelico in njen pogled, ki se me je izogibal. »Samo … a veš … vsi ti neznanci … bi te čez leto dni še vedno objemali?«

»Morda niti nočem, da bi me,« je skomignila in me pogledala naravnost v oči.

Nekoliko sem oklevala, nato pa se odločila. Pograbila sem časopis, ga razprla na notranji strani, kjer se je izpisoval vse daljši seznam pogrešanih oseb iz mesta. Na hitro sem ošvrknila podobe deklet, ki so prazno zrle s sivih fotografij in pozorno spremljala njen odziv.

»Če mi hočeš s tem pokazati, da se je nevarno družiti z neznanci, se mi zdi tvoj poskus patetičen.« Zaprla je časopis in ga potisnila na mojo stran mize.

Ponovno sem ga odprla: »Vsa pogrešana dekleta so imela pri sebi kozarec spominov.«

»Pozabljaš, da sem v ekipi, ki skuša ugotoviti, kaj se tukaj dogaja. Jaz sem avtorica te reportaže,« je skomignila z rameni in dodala: »Sicer pa še dobro, da kozarca nima nobena od naju.«

»Pravzaprav … včeraj mi ga je prinesel,« sem tiho rekla in se trudila, da se mi glas ne bi zlomil.

Pričela si je gristi spodnjo ustnico. Njeno tišino sem si razlagala kot prostor za pojasnilo. »Zadnjič, ko sva se slučajno spet srečala, sem mu rekla, da se je težko družiti z ljudmi, ki so mu tako zelo blizu, ker se potem on zdi še bolj daleč in včeraj je prišel in rekel, da … da to počne zato, da mi bo lažje, ampak jaz …«

»Kje imaš zdaj ta kozarec?« me je grobo prekinila.

»Spodaj, v studiu.«

»Vrzi ga stran, čimprej,« je rekla mirno, a ukazovalno, brez da bi me pogledala.

»Si nora?« sem siknila. »Ne morem ga vreči stran, ne veš, kaj se zgodi, če …«

Spet me je prekinila: »Zakleni se, vzemi kozarec, se ga znebi in pozabi na vse skupaj.«

»Kaj pa če so vsa ta dekleta izginila ravno zaradi tega, ker so se hotela znebiti kozarca?« sem trmasto kljubovala.

S priprtimi očmi me je opazovala izza svojih okvirjev, kot da rešuje neko uganko in kmalu se me je dotaknil pogled nejevere. »Razmišljaš, da bi mu jih vrnila, ne?« je počasi rekla očitajoče. Globoko je izdihnila. »Ne moreš vrniti vrnjenih spominov, zakaj sploh misliš, da bi jih vzel nazaj?« Njene besede so zarezale, kakor nož v hrbet. »Glej, vem, da je hudo, ampak ta situacija je nezaključena zgolj s tvoje strani, z njegove se je zaključilo, kakor se pač je. Ti hočeš nek drug zaključek, ki pa ga ne boš dobila. Žal. V tej situaciji ni nobene neznanke več, vse je rešeno.«

Rezultat mi ni bil všeč, zato sem molčala.

»Veš … včasih spoznaš nekoga, ki preobrne tvoj svet, te pusti malo boljšo osebo. Ima vpliv, pusti dolgotrajno sled. Naredi spremembo. Včasih pa kdo pusti samo tono vprašajev in grenak priokus.«

Grenkobe nisem marala, še kavo sem si sladkala, ampak tokrat sem jo spustila v svoje besede: »Vsi znaki mi kažejo na to, da moram iti. Ne zdi se mi več varno.«

Utrujeno je zaprla oči. »Glej ... Jaz mislim, da gre samo za naključje – glede pogrešanih, kozarcev in vsega tega.« Pričela se je zapirati pred mano in si zapenjati plašč. Zatipala je po žepih, njen obraz vse bolj nejevoljen. »Ne morem verjeti. Pozabila sem film … Mirke je morala nujno odpotovati nazaj, zato sem mislila, da bi ga razvila ti, prosim? Ga bom že nekako spravila do tebe.«

Prikimala sem. »Nov material za reportažo o pogrešanih?«

Nasmehnila se je. »Ja, v naslednji številki časopisa bo tudi tvoje ime.«

»Zaradi tega, ker bom razvila fotografije, me pa res ni treba posebej omenjati,« sem ji dala jasno vedeti, da nočem javne omembe svojega imena.

Rahlo sklonjena nad stolom, s katerega je ravnokar pobirala šal, s katerim se bo še malce izolirala pred dnevom in ljudmi, je za delček trenutka zamrznila in me preučujoče gledala, nato pa me hitro poljubila na lice. »Pa kozarec s spomini vrzi stran!« je skupaj s kovanci vrgla na mizo, kot da se me žvenket taistih besed ni dotaknil že prej in izginila med debelimi lesenimi mizami.

Potem, ko sem vsaj v kavarni poravnala račun, sem stopila ven na mraz in malce postala. Zazrla sem se v druge ljudi, ki so sklonjenih glav, vsak globoko v svojih mislih, v svojih vojnah, v nežni plasti snega puščali svoje stopinje. Pritožujejo se, da sneži; se zavijajo v kape in šale, jaz pa vidim le debele kose spominov, ki padajo proti meni in se počasi topijo.

Trudila sem se, da se nisem ozirala nazaj čez ramo in se po kamnitih stopnicah odpravila po zaviti uličici do kamnite hiše malo nižje. Težak ključ je zaškrtal v debeli bronasti ključavnici in vrata so me pozdravila z visokim cviležem. Soba je vedno dišala isto; kdor je vstopil, je vstopil v brezkončnost, v talino spominov, v neki drugi čas. K temu so pripomogli timijan, sivka, melisa in meta, ki so se razraščali v ogromnih glinenih posodah na notranji polici. Skoraj so že preraščali veliko črno-belo fotografijo, na kateri sem skozi okno bežno ujela senco. Zabrisan korak človeka, ki je mojim mislim dajal ostrino.

Odložila sem stvari in šla v sobo, ki je bila za glavnim prostorom studia, da bi preverila, kako se držijo kemikalije, ki sem jih potrebovala za razvijanje filma in nepričakovano našla star fotoaparat. Nikoli ga nisem uporabila, saj sem bila prepričana, da za najljubše spomine ne potrebujem fotografij. So pa jih potrebovali drugi, zato sem vse razvite in še nerazvrščene pobrala na kup, jih skupaj vezala s preprosto rjavo vrvico in jih shranjevala v predale. Negative sem zvijala v rolice in jih dajala v majhne ovalne posodice, s katerih sem brisala prah, ko je zvonček na glavnih vratih zacingljal. Odložila sem krpo in odšla za pult.

Vstopil je moški srednjih let, ovit v plasti pletenin in snežink. Njegovi čevlji so od vrat do sprejemnega pulta puščali mokro sled. »Dober dan, prinesel sem film. Kupil bi še dva nova,« je rekel s tujim naglasom, ki ni puščal prostora za vljudnosti. Medtem ko sem iskala filme, se je sprehajal po sprejemnici in zrl v razobešene fotografije. »Tudi jaz si hranim dušo s tem, da potujem,« je napačno sklepal, da sem vse fotografije posnela jaz in se ob trku kartonastih škatlic ob pult spet obrnil k meni. Preden bi me oplazil s pogledom, ga je zamotil velik kozarec, v katerega sva z možem včasih vlagala marmelado, zdaj pa so v njem v nekih čudnih neonsko modrih barvah, z zlatimi in srebrnimi nitkami utripali spomini. Na vseh sem bila jaz, v oblikah in vsebini, kot se nikoli nisem videla. Na vseh sva bila midva, v oblikah in vsebini, kot naju nikoli nisem videla.

»Nočem jih več. Kar imej jih,« mi je rekel včeraj, ko mi jih je vrnil. Sicer ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi kozarec razbila ali mu ga vrnila, ampak mislim, da bi vse bolelo manj, kot pa da ti nekdo vrne spomine. Kozarca nisem odprla in nisem preštevala količine. Bilo jih je preveč in nisem hotela zares izvedeti, ali je stran vrgel čisto vse. Nisem vedela, ali bi me prepoznal, če bi se srečala na ulici in ali bi izpadla nora, če bi komu pripovedovala najine zgodbe, ki so zdaj obstajale samo še v moji glavi. Nisem se mogla nehati spraševati, kaj se zgodi s spomini, temi skupaj zmetanimi podobami, prepletenimi z našimi prepričanji in čustvi, ki se malce pretresejo in spremenijo vsakič, ko jih prikličemo, če se jih spominjaš sam in jih nimaš z nikomer za deliti.

Pograbila sem kozarec in ga skrila pod pult.

Moški se je odkašljal: »Včasih je težko pozabiti.«

Prikimala sem. »Včasih je vse, kar lahko storiš, da ne misliš na to.«

Pomignila sem na razobešene fotografije in ponudila pojasnilo: »Niso moje, nikoli se še nisem premaknila od tukaj. Si pa želim, da bi lahko odšla v nek drug kraj, kjer bi lahko bila srečna.«

Zaslišala sem smeh. »Iz ene kletke hodiš v drugo. Srečo nosiš s sabo, ne čaka te na vogalu v drugem kraju.« Izbral je film, plačal in se obrnil, da bi odšel.

»Nekoč sem prebrala, da če roža ne cveti, ne zamenjaš rože, temveč okolje.«

Njegov korak je zastal. »Odvisno, kakšna roža si.« Hotel je imeti zadnjo besedo in pustila sem mu jo.

Skoraj.


Njegova v usnje orokavičena roka je že odpirala kljuko vrat, ko sem zaklicala za njim: »Tvoje ime – nisi mi povedal svojega imena – da ga lahko zapišem na film, da ne pomešam tvojih fotografij s fotografijami koga drugega.«

Ne da bi se obrnil, je odvrnil: »Mislim, da me nisi prav razumela. Film ni zame. Zate je.«

S palcem sem odrinila pokrovček, ki je z nežnim pokom odstopil. Nagnila sem posodico in na dlan mi je zdrsnil film. Ilford HP5 Plus 400.

*

Bežno sem ošvrknila negative in zaznala mešanje obrazov in predmetov. Film sem razprostrla na osvetljeno podlago mize. Preden sem se lotila razvijanja fotografij, sem na majhno krpico nanesla nekaj čistila in z njo nekajkrat podrgnila po filmu, saj nisem želela, da se na fotografijah vidijo packe. Vzela sem škarje in trak razrezala na pet enakomernih delov, ter jih zložila v plastično mapico, en trak pod drugega. Pet, pet, pet, pet, štiri. Na vrh mapice sem na črto, kamor sem po navadi zapisala ime stranke, napisala: »neznanec« in se napotila v temnico. Iz predalov sem vzela kup fotografskega papirja in vsakega posebej vložila v okvir, enega za drugim, kamor sem projecirala sliko vsakega negativa posebej. Malce sem se poigravala z osvetlitvijo, medtem ko sem kontraste pustila pri miru. Papir sem izpod projektorja pomočila v kemikalije v plitvi kvadratni posodi in pustila, da se na beli površini pričnejo izrisovati črne in bele barve. Posodo sem nekajkrat zazibala, da so se barve prikazovale postopoma. Nato sem s prijemalkami fotografijo premaknila v vodo in jo nato z lesenimi ščipalkami pripela na vrvice, ki so se razpenjale iz enega kota v drugega ob steni nasproti mize s posodami, kjer se je dogajal čudež. Sami lepi obrazi. Sramežljiv nasmešek na eni, pobegel pramen temnih las, vržen čez oči, na drugi, vpadljivo temne ustnice na tretji. Širok nasmeh, ki kaže zobe, kurja polt na golem hrbtu, sončni žarki v svetlih kodrih. Mehka dlan, ki prekriva pol smejočega se obraza, temni nohti, ki jim ni mar za še temnejšo vrtnico, ki jim leži med prsti, drzen pogled črnih oči. Ustnice, nagubane v igriv poljub, potrt pogled čez ramo, majhen nos, ki moli iznad debele plasti šala. Bežno so se zdele znane, neznanke, ki jih nikoli nisem srečala, a sem imela občutek, da jih od nekod poznam. Utrujeno sem se pretegnila in z oprijemalko zagrabila še zadnjo fotografijo. Zmotila me je črnina, prepredena s šumom. S kazalcema sem si pritisnila na notranje strani oči in jih močno stisnila skupaj ter jih, manj napete, spet odprla. Zagledala sem jo. Še enkrat sem zamežikala, ampak ostala je tam. Cestna svetilka, katero gosto svetlobo so prekinjale podobe listja. Spreletel me je mraz. Tiste vrste mraz, ki v tebi prebudi nagon po bežanju.

V sprejemni sobi sem zaslišala škrtanje vrat, ki sem jih pozabila zakleniti. Hladen zrak je do mene prinesel srh v goli obliki. Vedela sem, kdo je prišel po razvite fotografije in vedela sem, kdo bo na prvem posnetku novega filma. Počasi sem izdihnila, kot da bi se lahko znebila strahu, ki je vibriral po mojem celotnem telesu. Hitro sem se sklonila in iz predala mize tiho izbrskala rezilo. Skušala sem se spomniti, kaj sem nazadnje rezala z njim in se spraševala ali je sploh še ostro. Moralo bo zadostovati. Potisnila sem ga v rokav in upala, da se mi roke ne bodo preveč tresle. Koraki so se bližali. Skušala sem se pretvarjati, da normalno opravljam svoje delo, v misli pa se mi je vrinjalo vprašanje, kdo bo komu zarinil nož v hrbet prej in čigavo ime bo natisnjeno na časopisnem papirju jutri.