Neznanke

close

Pod debelo roza-rdečo karirasto odejo, napolnjeno z belim perjem, je bilo toplo. Potegnila sem si jo do brade in zadovoljno pretegnila noge. Ko sem še malo oddremala, sem se skobalila iz postelje. Debel les je zaškripal pod mojimi toplimi stopali. Iz gugalnika v kotu sem pobrala volnen plet ter si ga ogrnila okrog telesa. Odprla sem okno in se sklonila skozenj. Veter je tresnil vame in v moje lase zavrtinčil zaledenele snežinke. Odpihnil je še zadnje ostanke sanjave noči in topline diha. Pred mano se je odpirala popolna belina. Stara češnja se je bohotila z mnogoterimi majhnimi zgubanimi papirnatimi ptički modre, rumene, rdeče, zelene in vijolične barve, ki so na tankih nitkah viseli z vej. To je bilo edino drevo, ki sem ga okrasila v znamenje prihajajočih praznikov, čeprav se nisem počutila razpoloženo za praznovanje. Zažvižgala sem in stegnila roko. Najprej sem nekje nad sabo zaslišala prhutanje kril in potem sem jo končno razločila – nenavadno migetanje beline v belini. Pristala je na moji roki, pridrobencljala vse do ramena, se z drobno glavico podrgnila pod moj topel vrat in me dvakrat nežno kljunila v nos. Nato je odstopicljala nazaj do dlani, me gledala s svojimi črnimi očmi in sukala glavo.

Se nadaljuje ...

Nekje drugje. Kmalu.