Sprednje kolo na mojem svetleče srebrnem kolesu je nevarno škripalo in poskakovalo po razpokanem cestišču.
Malenkost sem pritisnila na zadnjo zavoro, a me je kljub temu zanašalo. Začutila sem nenadno potrebo, da
zagrizem v ostanke svojih nohtov, vendar sem dlani potrebovala na ročajih kolesa. Pri taki hitrosti ne bi
ujela ravnotežja, če bi eno roko dvignila k zobem.
Preden sem si začela gristi nohte, sem si pulila obrvi, ker je bilo obrvi lažje puliti kakor misli in
izpulila sem si vse. Potem sem morala poseči po najnovejšem trendu in si jih risati. Včasih sem pozabila, da
nimam več dlak, temveč zgolj barvo svinčnika in sem se razmazala, da sem bila videti kot dimnikar. Nisem pa
posegla po tetoviranju obrvi. Igel se bojim. Zato tudi strgana oblačila raje mečem stran, kot pa da bi jih
zašila. Ne darujem krvi, ne hodim na zdravniške preglede, ne vbrizgavam si heroina. Niti kostanjev ne
nabiram in če kdaj povozim ježa, se ne vznemirjam pretirano. Dosti stvari me zbada, nekje od znotraj, tako
da ne potrebujem še več bodic.
Zatisnila sem oči, kakor sem si jih redno zatiskala pred resnico o svoji družini, in ko sem jih odprla, se
je pred mano prikazalo mesto, zgolj za trenutek zamrznjeno. Ko sem se spustila v njegovo kolesje, me je s
svojim tokom potegnilo vase.
Najprej sem se odpeljala do delavnice, kjer so popravljali kolesa. Visok tip, zgoraj brez, me je zmedel.
»Kaj je narobe?« me je vprašal.
»Nič, zakaj?« sem skomignila z rameni.
»Kaj pa potem počnete tu?« se je namrščil.
»Ne dela tako, kot bi moralo,« sem mu kolo porinila v roke.
Pogledal me je in zmajal z glavo. »Saj, vprašal sem, kaj je narobe?«
Oh. Očitno so se kolesa na pokvarjenem kolesu vrtela bolje od tistih, v moji glavi.
Nisem mu znala točno povedati, zato je samo zamahnil z roko, nato pa izginil in odpeljal kolo s sabo. Medtem
ko ga ni bilo, sem se razgledovala po različnih rezervnih delih in se spraševala, kaj vse bi morala menjati
pri sebi, da bi spet brezhibno delovala.
»Lahko bi si kupili zvonec, vidim, da ga nimate,« me je ogovoril izza pulta.
»Ne potrebujem ga, hvala, si znam narediti red na cesti.« Nisem ga nasmejala. »No, kdaj lahko pridem nazaj?«
sem se pozanimala. Ostali opravki so čakali.
»Pustite mi svojo številko.«
»A za dejt?«
Zavil je z očmi. »Da vam sporočim, ko bo popravljeno.«
»Torej ne danes?«
Roka, med prsti katere je držal svinčnik je nemirno podrhtavala. Najbrž je želela lopniti obraz. Njegov – po
čelu, mojega – najprej po desni in nato še po levi.
»Gospodična, čudi me, da ste se v takem stanju še sploh lahko pripeljali. Veste … kolesa so kakor misli. Če
jih ne neguješ, te nikamor ne pripeljejo, še poškodujejo te lahko.«
Skoraj sem mu že zabrusila, da nisem prišla k Budi, vendar sem kolo res nujno potrebovala. Povedala sem mu
številko, priimek in z nekim bednim občutkom nadaljevala peš po mestu.
Še dobro, da je bil frizer zatopljen v buren klepet s prejšnjo stranko, saj sem nekoliko zamudila. Utrujena
sem se sesedla na stol in uživala ob pranju las. Malce sem se sicer bala, da bo voda, ki je včasih
pljusknila preko robov, spacala moje obrvi, a so me spretni prsti (zagotovo nihče ni grizel tako prijetnih
in koristnih prstov) kmalu zvlekli stran od nekoristnih misli.
»Konice?« me je vprašal frizer, ko sem z oprano glavo sedla pred ogledalo.
Prikimala sem.
Počesal me je, nekaj centimetrov pramena ujel med prste in preveril: »Lahko toliko?«
Samozavestno sem se nasmehnila. »Seveda, odrežite, kolikor so uničene. Lasje tako in tako zrastejo nazaj.«
Spremljala sem njegove gibe, škarje, odpadle konice. Gibe, škarje, odpadle konice, drsanje njegovega stolčka
okrog mene. Gibe, škarje, odpadle konice. Momljanje oddaljenega radia. Zaprla sem oči.
»Bo tako v redu?« so me zdramile besede in slika rok z ogledalom v ogledalu, da sem pričesko videla še od
zadaj. Brez besed sem se dotaknila glave in zgroženo pogledala v tla, nato pa še frizerja. Ta je zgolj
skomignil: »Lasje so kakor misli. Treba jih je negovati.«