Zbudim se, skuham kavo, in medtem ko čakam, da se sostanovalke zbudijo, v novi številki časopisa preučujem črno kroniko. Primerjam jo s tisto, ki jo pišem sama. V prostem času namreč ubijam. Če bi s tem zaslužila, bi bilo ubijanje moja sanjska služba, tako pa je za zdaj samo hobi, ki sem mu popolnoma predana. Ko govorim o ubijanju, si ob tem morda predstavljate veliko krvi, nereda in packarije, ampak vas moram takoj popraviti. Ne ubijam glasno in ne puščam sledi za sabo. Ubijam tiho, počasi, a vztrajno. S posebnim užitkom, brez milosti. Morda si predstavljate tudi, da svoje žrtve morim ponoči. Še ena napačna predpostavka. Običajno delam čez dan, noči in vikende pa imam proste. Ja, med tednom sem blazno zaposlena, in da bi me bolje spoznali, morate opustiti podobe umorov, ki jih poznate s televizije.
Izboru žrtev se skrbno posvetim. Ključna sta premišljenost in pozorno opazovanje. Običajno se lotim ljudi, ki jih na določenem kraju vidim vsak dan. Pa ne samo vsak dan – vsak dan ob isti uri. Tem je najlažje slediti. To ne pomeni, da jih ustrahujem, ne, ravno obratno, ponudim jim občutek varnosti. Pravzaprav sem takšna mojstrica manipulacije, da si zlahka pridobim njihovo zaupanje in večina me spusti k sebi, ne da bi se morala za to posebej truditi. Ko se enkrat navežejo name, se težko navadijo živeti brez mene. Dajem jim strukturo, oporo, svoje življenje zaradi mene obvladujejo veliko bolje. Vzljubijo me in nekje globoko v sebi kdaj pa kdaj čutim praskanje občutkov zadovoljstva, ko vidim, da jim je ob meni udobno. Nočem zveneti domišljavo, ampak prepričana sem, da nekatere od njih osrečujem.
Vse žrtve so vpisane v mojo črno kroniko, kjer ni obvestil o pogrešanih, nesrečah ali umorih. Dajte no, bolj pretkana sem. Moja črna kronika je skupek datotek, ki vsebujejo fotografijo žrtve in čas, ki kaže, kako dolgo to žrtev ubijam. Datoteke so razporejene po abecednem vrstnem redu, začenši z Akmilom. Ulovila sem ga pred tridesetimi leti, ko je dobil prvo zaposlitev. Počasi, leto za letom, ga še vedno ubijam. Če sem iskrena, je ubijanje tistih, ki me sploh ne opazijo, izjemno dolgočasno, je pa vseeno bolje od tistih, ki se mi upirajo, tako kot recimo moje trenutne sostanovalke.
Eno od njih ubijam že kakšno leto. Trudi se delati neopazno, me spregledati, me gledati zgolj kot trenutno fazo v življenju, za katero upa, da bo čimprej minila. Vem, da imajo ti občutki opraviti več z njo samo kot z mano, ampak takšne ljudi, kot je ona, odkrito trpinčim. Prezir je obojestranski in vem, da bi tudi ona hotela ubiti mene, če bi vedela, kako. Mislim, da se mi ravno njena nemoč, neiznajdljivost in pasivnost upirajo najbolj. Še bolj se mi gnusijo preostale tri, ki me namerno ignorirajo in se vedejo, kot da sem nekdo, ki pač mora biti tukaj. Bežno me pozdravijo za dobro jutro, mi obračajo hrbet med pripravo zajtrka in kosila ter se mi s stisnjenimi ustnicami nasmihajo za lahko noč. Nikoli me ne povabijo na svoje zabave – saj ne, da bi šla, od sproščenosti na partijih mi je slabo, ampak za princip gre.
Najbrž ste si o meni ustvarili določeno mnenje in bi se me želeli izogniti, če bi me srečali. Ta misel me zabava. Lahko da sem vas že obiskala. Lahko da ste me sprejeli z odprtimi rokami, se z mano smejali in mi bili hvaležni za bližino. Lahko da sem bila tista nadležna sostanovalka, ki se vam je priskutila in ste se je želeli čim prej znebiti. Morda sem z vami, že odkar pomnite. Kakorkoli, nehati moram govoriti o sebi. Slišim, da se sostanovalke že prebujajo. Čakam jih, da pridejo v kuhinjo. Ne bodo se me tako zlahka znebile. Nekaterim je to sicer v preteklosti že uspelo, ampak njim ne bo. O tem sem prepričana. Medtem ko odpirajo in zapirajo omare, se od črne kronike premaknem h križanki. Dejanja, ki jih počnemo po znanem, ustaljenem načinu (6 črk). Nasmehnem se.