Morilka

close

Če bi me vprašali, kaj najraje počnem v prostem času, bi rekla, da najraje ubijam. Če bi me vprašali, kakšna je moja sanjska služba, bi odgovorila, da ubijanje. To smo torej razčistili že čisto na začetku – pač rada ubijam. Morda si pri tem predstavljate veliko krvi, nereda in packarije, ampak tukaj vas moram – spet že kar na začetku – prekiniti. Jaz ne ubijam glasno in za sabo ne puščam sledi. Ubijam tiho, počasi, a vztrajno. S posebnim užitkom, brez milosti.

Morda si predstavljate tudi, da svoje žrtve morim ponoči. Še ena napačna predpostavka. Običajno delam čez dan, noči in vikende pa si vzamem prosto. Ja, med tednom sem blazno zaposlena in da bi me bolje spoznali, morate opustiti slike umorov, ki jih poznate s televizije.

Za moj način ubijanja je potrebno veliko potrpežljivosti. Čakanja. Statičnosti. Umetne prijaznosti in ustrežljivosti. Zaupanje ljudi si običajno pridobim zlahka in večina od njih me k sebi spusti kar sama od sebe. Lahko bi celo rekla, da ko se name enkrat navežejo, se težko navadijo živeti brez mene. Seveda jim tega običajno niti ne dovolim, ker jih prej ubijem. Sem jim pa svoj čas v veliko pomoč. Svoje življenje zaradi mene obvladujejo veliko bolje. Vzljubijo me in nekje globoko v sebi kdaj pa kdaj čutim praskanje občutkov zadovoljstva, ko vidim, da jim je ob meni udobno. Nočem zveneti domišljavo, ampak prepričana sem, da nekatere osrečujem. Z nekaterimi se ne vselim za dlje časa, ampak jih samo občasno obiskujem.

Seveda so na drugi strani tisti, ki jim ni mar za mojo prisotnost. Teh sta dve vrsti. Prvi me zares ne opazijo, ker so preveč zatopljeni vase, drugi pa me ignorirajo namerno in se do mene vedejo kot do sostanovalke, ki pač mora biti tam. Bežno me pozdravijo za dobro jutro, mi obračajo hrbet med pripravo zajtrka in kosila ter se mi s stisnjenimi ustnicami nasmehnejo za lahko noč. Trudijo se biti neopazni, trudijo se me spregledati, me gledati zgolj kot trenutno fazo v življenju, za katero upajo, da bo čimprej minila in komaj čakajo dan, da bodo svobodno zaživeli. Vem, da imajo ti občutki opraviti več z njimi samimi kot z mano, ampak takšne ljudi odkrito trpinčim. Prezir je obojestranski in vem, da bi tudi oni želeli ubiti mene, če bi vedeli kako. Mislim, da se mi ravno njihovi nemoč, neiznajdljivost in pasivnost upirajo najbolj. Gnusijo. Zato jih ubijam s posebno strastjo. Ne bom lagala – nekaterim uspe, da me preženejo. K tem se nikoli ne vračam, takšni me najbolj razbesnijo. Raje se osredotočim na tiste, za katere vem, da si jih lahko podredim. Čeprav, če sem iskrena, je ubijanje tistih, ki me sploh ne opazijo, izjemno dolgočasno.

O ubijanju še nikoli nisem govorila – ne samo tako neposredno, ampak nasploh, zato mi ne zamerite, če moje besede zvenijo hladnokrvno in robato, ali rahlo nepovezano.

Če se vrnem nazaj k svojim žrtvam - izbiram jih počasi in premišljeno. Ničesar ne počnem impulzivno, brezglavo in na hitro. Izbira žrtve je del procesa, ki, kot sem že rekla, pri meni traja zelo dolgo. Izbiram med ljudmi, ki jih opazujem, ko se sprehajajo mimo mene, ko sedim na stopnicah ali ob oknu. Nekatere vidim samo enkrat. Spet druge zgolj občasno. Nekatere vidim vsak dan. Ne samo vsak dan – vidim jih vsak dan ob isti uri. Ti so tisti, ki me najbolj zanimajo. Ti so tisti, ki jim je najlažje slediti, zato se jim po določenem času posvetim in o njih izbrskam vse podrobnosti, ki jih potrebujem, da se jim približam. Nikoli jih ne ustrahujem, raje jim ponudim občutek varnosti. Včasih delam samo z eno osebo naenkrat, kadar pa je več takšnih, ki ustrezajo mojim apetitom in če zmorem, oziroma se mi ne zdi preveč neosebno, delam z več osebami hkrati. Seveda se zgodi, da sem že prepričana, da nekdo ustreza mojim merilom, pa naenkrat izgine. Če se ne pojavi po nekaj dneh, takšno osebo odpišem. Včasih se zgodi tudi, da koga pobliže spoznam, pa se izkaže, da sem se zmotila in ne ustreza mojim kriterijem. Besa ob tem se otresem tako, da se nad kom drugim znesem še posebej grdo. Ampak to so samo izjeme, zdaj že preveč blebetam.

Najbrž ste si o meni ustvarili določeno mnenje in bi se me želeli izogniti, če bi me srečali. Ta misel me zabava, saj me ne bi mogli prepoznati. Lahko, da sem neznanka, ki gre mimo vas na ulici. Morda sem vam prodala zadnjo škatlico cigaret v trafiki, ali vam v kavarni skuhala odlično kavo. Lahko, da sem vaša sodelavka, soseda, ali se redno vozim z vami na prevozih. Lahko, da sem vas že obiskala. Lahko, da ste me sprejeli z odprtimi rokami, se z mano smejali in mi bili hvaležni za bližino. Lahko, da sem bila tista nadležna sostanovalka, ki se vam je priskutila in ste se je želeli čim prej znebiti. Morda zdaj, ko to berete, sedim nasproti vas, pa me sploh ne opazite.

Ti podatki vas malce nervirajo, ali ne? Že gledate naokoli, v mislih skenirate bolj ali manj znane obraze in iščete dokaze. Da ne boste ugibali, sem se odločila, da vam povem svoje ime. Vsaj nekaj sem prihranila za na konec. Torej, da se še uradno predstavim.

Moje ime je Rut-Ina.