Maske

close

»S kakšnim namenom ste ustvarili program?«
 Zaviha si rokave navadne bele srajce, čeprav so že zavihani, in ne opazi, da mi je jasno, da si želi kupiti nekaj časa, zbrati misli.
 »Zdelo se mi je pomembno ohraniti zasebnost.«
 »Se vam zdi, da ste namen dosegli?«
 Odviha si rokave in vprašam se, ali bo to počela ves preostanek intervjuja.
 »Vsaka stvar je lahko ščit ali orožje.« Pogleda me naravnost v oči in nisem pripravljen na to jasno modrino.
 »Če bi vedeli, kako daleč bo šlo … Bi naredili kaj drugače?«
 Ne odmakne pogleda, zdi se, da njene zgornje trepalnice nimajo potrebe po poljubljanju spodnjih.
 »Bi vi – glede česar koli v življenju?« Odmaknem pogled. »Sicer pa … smo samo na prehodni točki. Proces še ni zaustavljen … lahko da mi boste že čez nekaj mesecev spet ploskali … Vse je odvisno od konteksta.«
 Ugasnem magnetofon in jo še enkrat dobro pogledam. Vem, da ve, da ji nekateri ploskajo ves čas.

Če sem zaprla oči, se mi je še vedno vrtelo. Kaj vse sem počela prejšnjo noč, se nisem mogla spomniti. Morda se niti nisem želela spomniti. Vedela sem zgolj, da sem se počutila razlito čez ves prostor, čez vse ljudi, razlito kakor pijača, ki pljuskne čez gladke robove kozarca in se razlije na vse strani – po tleh, po čevljih, po stenah. Razlito, ne razbito. To je bilo dobro. Kajti včasih sem se počutila kakor razbita steklenica. Z ostrimi robovi kosov sem se znala zapičiti v gladko kožo ljudi in jih raniti zelo globoko. Sicer ne tako globoko kot sebe, a vendar. Čakala sem ga, spet je bil pozen. Postopala sem po robu sivega, razpokanega asfalta in se izmikala temi. Vezalke na mojih spranih, strganih čevljih so bile odvezane in so z zamikom drsele za sprednjim delom gumijaste kapice. Popokala sem členke na rokah in v glavi zaslišala njegov znerviran glas: »To povzroča težave v sklepih,« kar me je nerviralo še bolj, ker je to bil eden izmed mitov, ki jih niso uspeli znanstveno dokazati. Hotela sem si prižgati vsaj še eno cigareto, ampak ko sem pogledala v škatlico, sem ugotovila, da sem že pokadila vse. Iz žepa sem izvlekla vžigalnik ter nekajkrat prižgala in ugasnila plamen, a sem se tudi tega hitro naveličala. S palci, zataknjenimi za naramnice starega nahrbtnika, in med postopanjem sem razmišljala, da bi preprosto odšla. Na robovih svoje hladne kože sem začutila kapljico. Kapljo. Kapljanje. Spomnilo me je na tiste prhe po ljubljenju, ko lahko poslušaš, kako nastajajo čustva, in se zaveš, da jih ni mogoče sprati s curkom vode, mogoče jih je le potopiti s tokom misli. Vendar moje misli niso prihajale v toku, bolj so bile kot črvi, vrtale so in delale luknje. Globoko sem izdihnila. Seveda nisem imela dežnika. Nikoli ne preverjam vremenske napovedi, ker se mi zdi preveč nepredvidljiv pojav. Hkrati tudi vem, da se, če bi jo poslušala, marsičesa ne bi lotila zaradi vremena. Najneumnejši izgovori so najprikladnejši. Zaradi lune sem nesramna, zaradi dežja tečna in zaradi sonca me boli glava. Včasih imam dobre, včasih slabe dneve, ne glede na vreme. Včasih ob poslušanju glasbe namesto takoj v službo zavijem v trgovino, se pretvarjam, da sem bolj samozavestna, kot sem v resnici, in se predolgo spogledujem z blagimi alkoholnimi pijačami v tridecilitrskih estetsko oblikovanih stekleničkah, napolnjenih z malce nenaravnimi odtenki zelene, rdeče in oranžne. Predstavljam si, da se usedem na klopco v bližnjem parku, da imam ves čas na svetu samo zase, ampak vem tudi, da bi se hitro začela dolgočasiti in da je tako mikavna samo ideja. Veliko idej je mikavnih samo, dokler so v glavi. Realizacija jim občasno vzame čar. Tako kot na primer, kadar si na topel jesenski dan predstavljaš, da greš knjigo brat ven, na vrt, potem pa greš in je sonce premočno, pajkov je občutno preveč, pa še mušice se ti zapletajo v lase. Zato se po navadi s stekleničkami samo spogledujem in v službo pridem pravočasno. Mojo samozavest pogasijo pogledi sodelavcev. Kako že pravijo? Da se ljudje drugačnosti bojijo, ker jim je tuja? Pogledala sem okrog sebe. Netopirja sta se igrala pred svetlobo cestne svetilke … ali pa sta bila morda ptiča? Nisem vedela, nisem mogla razločiti, tako kot včasih nisem mogla vedeti in razločiti, kaj točno so strahovi, ki trkajo ob robove moje zavesti. Kakor koli, prečkala sem cesto in se premaknila pod streho zapuščene hiše, ki mi je bila najbližje. Naslonila sem se na luščečo se belo steno in razmišljala, ali je to pametno, saj sem nekako pričakovala, da bo bela barva na moji novi kavbojski jakni v slogu sedemdesetih pustila umazane odtise. Shladilo se je. Iz žepa sem potegnila telefon in kliknila na aplikacijo za iskanje stikov. Pogledala sem prvi petnajstsekundni video in se premaknila na naslednjega, še preden se je izteklo petnajst sekund. Ustvarjalnost nima meja in rada sem gledala tiste najbolj duhovite in unikatne, čeprav sem, iskreno, na koncu vedno izbrala tiste z najbolj privlačno masko. Znala sem biti zelo površinska.

Se nadaljuje ...

Nekje drugje. Kmalu.