Laboratorij sprememb

close

Življenje migeta. Na najbolj površinski ravni se vse nenehno spreminja. Dan visi nekje med popoldnevom in večerom, ko se približujem kupu ljudi, ki odsotno postopajo naokoli - nekateri sklanjajoč se nad pločnike in zelenice, nekateri zamišljeno in v krogih. Spet drugi vsake toliko postanejo, izpraznijo žepe in brskajo po torbicah. Eden izmed njih me ustavi.

»Izgubil sem svoj smisel,« mi reče in gleda nekam mimo mene.

Zdijo se mi hujši od brezdomcev. Slednjim lahko v suho, nagubano pest vržem vsaj par kovancev, ki so dovolj za nekaj požirkov tega, kar otopli ali otopi. Smisla žal ne morem potegniti iz denarnice in ga stisniti med tuje dlani. Pravzaprav se točno v tem umirajočem dnevu odpravljam po informacije, da si osmislim nepovezane misli. Moškemu povem, da mu žal ne morem pomagati in grem naprej. Po nekaj prehojenih ulicah, tavajočih ljudeh in spregledanih rdečih lučeh na semaforju prispem na pravi naslov. Na tabli pred ogromnim steklenim kompleksom, v katerega sem namenjena, v lični pisavi pleše napis: »Dobrodošli v laboratorij sprememb!« Sestavlja ga toliko različnih oddelkov, da porabim precej časa, preden najdem pravi vhod in ko ga, globoko vdihnem, vstopim v vrtljiva vrata ter upam, da ne bom srečala osebe, s katero bi se ponovno lahko znašla v začaranem krogu.

**

»Nekatere spremembe so bolj omembe vredne kot druge. Nekatere so trdovratne. Prav vse so nepovratne, kakor ireverzibilne kemijske reakcije. Nekatere so globinske, druge bolj površinske. Nekatere imajo velik učinek same zase, medtem ko druge potrebujejo dlje časa in se morajo malenkost nakopičiti, spojiti druga z drugo, da dosežejo kak učinek. Včasih načrtno, včasih popolnoma naključno,« sem razlagal svojemu novemu praktikantu, ki me je pozorno poslušal in si z brezhibno ošiljenim svinčnikom delal zapiske v majhen črn zvezek. Ko sem utihnil, si je svinčnik potisnil v usta in ga pričel grizljati. Nisem se mogel odločiti, ali je bolj gnusno grizljanje svinčnika ali slinjenje prstov ob listanju zapiskov.

Sedela sva na sredini okrogle, temne sobe in se vrtela vsak v svojem udobnem, črnem naslanjaču, da sva imela pregled nad ekrani, na katerih so se prikazovale drobne pikice, ki so na prvi pogled izgledale kakor ozvezdja.

Praktikantu sem razlagal temeljno delovanje sistema: »Kot vidiš, pikice komaj vidno migetajo, saj se povezave med njimi nenehno krepijo in slabijo. Ko se povezave krepijo, pikice žarijo močneje. Kadar slabijo, njihova svetloba ugaša. Pikice predstavljajo osebe, povezave pa vez med njimi. Vem, da se sliši nadvse kul, morda celo precej enostavno, ampak povezave so … zelo delikatna zadeva. Zelo … kako bi se izrazil …« Iskal sem ustrezne besede. Praktikant me je, ne da bi pogled dvignil izza zvezka, plašno dopolnil: »Dovršeno zapletene?«

Njegove besede so me presenetile – pravzaprav jih nisem čisto razumel, a se mi je zdelo, da so zadele pravi opis. Kljub temu ga nisem pohvalil, kar ga je vidno razočaralo. Vseeno mi je bilo za njegovo počutje. »Nekako tako, ja. Končna moč povezave je vedno odvisna od naklonjenosti med vpletenima osebama in od ravni truda, ki jo določena oseba vloži v odnos. Mislim – povezavo, da ostanem pri bolj natančnem izražanju. Vse povezave še namreč niso odnosi. Vendar pa ko pod drobnogled vzameš dve povezani točki, zelo pogosto vidiš, da debelina povezanosti ni enaka v obeh smereh. Poglej,« sem njegovo pozornost preusmeril na ekran pred sabo. Nekatere pike so utripale bolj, druge manj, nekatere so komaj še žarele. Pravzaprav ne morem reči, da so žarele, ker vse reči, ki se svetijo, nimajo nujno žara niti sijaja. Označil sem dve in ju približal.

Praktikant je z zanimanjem sledil povezavama. »Kaj pa tale recimo, ki izgleda čisto sama? Povezana ni z nobeno točko … ali je povezava tako šibka, da je ne morem zaznati?« je vprašal. Zazrl sem se vanj, saj me je ponovno presenetilo njegovo natančno opazovanje. Tudi tokrat mu nisem podaril komplimenta. Nisem bil eden izmed tistih, ki drugim lepšajo dan.

»Jaz jim pravim osamelci. Predstavljajo ljudi, ki so zaradi najrazličnejših razlogov popolnoma sami,« sem ga podučil.

Sočutno je izdihnil. »Žal mi je zanje, prav zares, ne morem si predstavljati, da bi bil na njihovem mestu, da bi se mi to zgodilo …« Bil je tako mlad in naiven. Najbrž še ni oblikoval dovolj odnosov, da bi pomislil, da si nekateri izberejo osamo.

»Torej, če se vrneva nazaj k mojemu delu … sem strokovnjak za analize v času, kar pomeni, da analiziram spremembe v krepitvi in slabitvi povezav skozi različna časovna obdobja. Zanimivo je videti na primer, kako nekatere povezave po začetni vzpostavitvi leta in leta mirujejo, nato pa se na določeni točki ponovno pričnejo krepiti ter seveda obratno. Imam dovoljenje, da manipuliram s temi povezavami, ampak to naredim res izjemoma. Že manjši popravek lahko ima velike posledice in ni odvisno od mene, v katero smer se bodo posledice odvile …« sem z zanosom razlagal, ko je moje pripovedovanje prerezalo obvestilo iz zvočnika. »Prosimo, prenehajte z aktivnostjo in ugasnite ekrane.«

Praktikant me je zmedeno gledal, saj se to v vseh mesecih njegovega kroženja po različnih oddelkih še ni zgodilo. Pravzaprav se nisem spomnil, kdaj se je to v vseh letih mojega dela zgodilo nazadnje. Vedel sem, da se moram zbrati in hitro ukrepati. Praktikanta sem poslal v kabinet, naj po abecednem vrstnem redu zloži neke nepomembne dokumente. Brez besed me je ubogal. Takšne nezahtevne in netežavne ljudi sem imel najraje. Nisem pa mogel s temi pridevniki opisati osebe, ki je na sliki kamere z utrujenim izrazom na obrazu sedela v čakalnici in čakala, da potrdim sestanek.

**

Čakam, naslonjena na stol, z rokami v naročju, da izgledam sproščeno, čeprav sem vsa nemirna in bi se zaradi neudobja najraje malenkost presedla. Prepotena srajca se mi lepi na hrbet in debele nogavice pod dolgim krilom mi režejo v stegna. Zraven mene sedi suhljato dekle bledih in upadlih lic, ki s svinčnikom odsotno tapka po krhkih prozornih listih, polnih skic. Takoj, ko iz pisarne pride ženska, oblečena v sivo uniformo, vstane in odhiti k njej. »Končala sem z risanjem telesnih sprememb v različnih življenjskih obdobjih klientov, za katere ste me zadolžili!« reče v eni sapi in ji k brezizraznemu obrazu tišči svoje skice.

Ženska ji iz rok izpuli liste, jih na hitro pregleda, nato pa se s svojimi sivimi očmi zazre v dekletove dlani. »Zelo dobro. Si bom zabeležila, da lahko jutri začneš na Oddelku za spremembe v vrednotah!« Dekle ji vneto prikima in preden bi lahko pripomnila karkoli, v čakalnici ostanem sama. Pričakujem, da me bo ženska povabila v pisarno, vendar se sproščeno usede zraven mene, pobrska po torbici in izvleče ploščico z malimi tabletkami. Eno si izlušči na dlan, kjer utripa z različnimi odtenki modre. Tudi meni jo ponudi. Vljudno odkimam. Že od jutra imam na nebu zalepljen ustni obliž z okusom mete, ki prekriva sledi alkohola iz prejšnje noči.

»Noro je delati nekje, kjer se vsak trenutek nekaj spremeni, mi pa to beležimo. Še posebej težko je nam kadilcem, nikoli ni dovolj časa,« pride do mene njena zadimljena sapa. Predme porine majhno napravico, podobno daljincu, kamor vstavim čip s svojim zahtevkom. Sedi zbrano in mirno, z zaprtimi očmi, še vedno prežvekujoč tabletko, hkrati pa se zdi, da zelo pozorno posluša.

»Težave z novo vajenko, če prav razumem?« vpraša z namrščenimi obrvmi. Preden bi ji lahko pojasnila, da mi ona kot taka ne povzroča težav, da je pravzaprav zelo prijetna, ustrežljiva in dojemljiva, njena sivina zamegli moje misli. »Zakaj jih pravzaprav kličete vajenke? In zakaj zdravljenju pravite urjenje? Mislim, že zdravljenje je pretiran izraz, glede na to, da želite posameznike z izstopajočimi idejami in nekoliko drugačnim umom preoblikovati po okusu vladajočih.«

»Gre za urjenje misli, čustev in svojih odzivov …« ji želim ugovarjati, a me utiša z enim zamahom roke, ki ga skušam omiliti z: »Sicer pa vsega ne povedo ne nam ne njim.« Pričakujem, da se mi bo posmehnila, vendar z njenega obraza razberem pomilovanje. Brez da bi me pogledala v oči, mi pove, da je zahtevek uspešno poslan in da bo pome kmalu prišel eden izmed pridnih praktikantov, ki me bo pospremil do strokovnjaka, ki je že obveščen o mojem prihodu. Ko mi vrne čip, pospravi napravo in si poravna uniformo, se zdi, da ima na koncu jezika zame še nekaj besed, vendar jih na moje olajšanje pogoltne skupaj s preostanki tablete. »Za mano, prosim,« me tiho pozove prijaznejši glas.

**

Tebe pa res nisem pričakoval tukaj.

Ko običajno pomislim na ogroženost, se pred mano odvijejo podobe, da me nekdo fizično poškoduje, me rani, mi povzroči bolečino. Pa vendar obstajajo grožnje, ki so dosti hujše in katerih posledice so daljnosežnejše in bolj uničevalne. Svoje mrščenje sem skušal spremeniti v videz prijetnega presenečenja - saj jo je bilo lepo videti, ampak ne v teh okoliščinah. Ne tako nenapovedano in nenadoma. Ne s tako temnimi lisami pod očmi in neopranimi lasmi.

Že dolgo nisva bila več skupaj.

»Živijo,« je rekla in se usedla na stol, kjer je še trenutek nazaj sedel praktikant.

»Vam lahko ponudim vodo ali prigrizke?« sem jo nagovoril uradno, saj so sobo nadzirali. Za delo, ki smo ga opravljali tukaj, zgolj zaupanje ni bilo dovolj.

Nejevoljno je izdihnila.

Kdo se zdaj ukvarja s tvojo temno platjo?

»Obrnila sem se na vas, ker mislim, da o eni izmed vajenk, mislim klientk, nisem dobila vseh potrebnih informacij za uspešno zdravljenje.«

Ovinkarjenje ti ni nikoli šlo.

Umirjeno in zbrano sem jo vprašal, kako natančno ji lahko pomagam. Zdelo se mi je, da dolgo zbira besede. Vedela je, da lahko ena napačna vodi v katastrofalne posledice za obe – njo in njeno klientko. Jaz se bom že izmazal.

»Povedala bom kar naravnost. Sumim, da je klientka nagnjena k samomorilnosti, vendar v nobeni anamnezi ni zaslediti tega podatka – nadvse pomembnega podatka. Želela bi, da preverite njeno raven sprememb skozi čas, da se prepričam, ali gre morda za nov pojav. Temu primerno želim prilagoditi nadaljnje zdravljenje, nikoli se ne bi znebila odgovornosti, če ...« njen glas je zamrl.

Odgovornosti si vedno prevzemala preveč.

Znašel sem se na polju negotovosti. Motilo me je, da znova sedi ob meni, tako zelo blizu, da bi se je lahko spet dotaknil in izgleda, kot da je moja prisotnost niti malo ne spominja na vse skupne trenutke, na čas, ko se je zdelo, da drug pri drugem ne želiva spremeniti nič drastičnega. V meni so se pričeli prebujati spomini in z njimi čustva, za katera sem bil prepričan, da niso več obstajala. Prisotnost nekoga je naredila večjo spremembo kakor njegova odsotnost.

»Prepričan sem, da bi vam zagotovo sporočili, če bi okoliščine zahtevale prilagoditev zdravljenja. Podatki so nadvse zaupni, osebno lahko pogledam samo spremembe v njenih povezavah, lahko pa, da je izvor njenih težav v spremembah na ostalih področjih. Morda gre zgolj za strah pred spremembami …« Utišala me je njena dlan, na kateri mi je ponudila majhen vstavek. Vstavil sem ga v čitalec in na manjšem ekranu se je izpisala dodatna obrazložitev za zahtevek. Nedvomno je to počela na lastno pest. Nisem se je spominjal tako pogumne.

»Res, vsaka najmanjša informacija mi bo v pomoč pri nadaljnjem delu,« je odločno zatrdila.

Resnica ti verjetno ne bo všeč.

**

Upala sem, da ga ne bom srečala, ampak očitno nimam sreče glede uresničevanja svojih upov. Izmed vseh strokovnjakov je danes na delovnem mestu ravno on in bilo bi otročje, če bi se kar obrnila in odšla. Medtem ko si moj pot utira pot navzdol ob hrbtenici, ga gledam v obraz, v ostale dele telesa ga ne morem, ker me preveč spominjajo na tesne dotike in mehkobo njegove kože. Obrne se k enemu izmed ekranov, vpiše ime klientke in naenkrat jo zagledam, kako si z obraza odmakne oranžen pramen las in se široko nasmehne. Vidim ga, kako nejeverno me pogleda, češ – ona kaže samomorilne težnje? Ko bi le vedel, kako dolgo je moj nasmeh namesto vljudnega shajanja interpretiral kot ljubezen.

Nato se na ekranu pojavi več točk. Pojasni mi, da moja klientka ni osamelec, da ima pravzaprav zelo veliko različnih povezav na precej velikem geografskem področju. Opomni me, naj me število povezav ne zavede, saj vse povezave še niso odnosi in vsi odnosi ne zbujajo pozitivnih občutkov. Želim ga vprašati, ali lahko preuči moč družinskih povezav, a me zavrne, rekoč, da moj zahtevek ne zajema podrobnega preučevanja posameznih povezav.

Pod povezavami se nahajajo stolpci in podstolpci različnih barv, ki prikazujejo različna področja – od osebnostnih karakteristik, kognicije, čustvovanja in vedenja, do fizičnih značilnosti. Dostop do večine od informacij, ki jih vsebujejo, je zaklenjen. Vidim, da primerja vrednosti sprememb v času, ki jih lahko razbere in mi sproti razlaga, da je zadnja leta vse, razen minimalnih odstopanj, stabilno in da nekaj stresorjev sicer je vidnih, ampak nič posebnega. Zagotovi mi, da je z mojo klientko vse v redu, jaz pa vem, da mi zopet prikriva, da mi zopet laže, ampak da bom tudi tokrat preprosto morala oditi, ker se bova drugače spet predolgo vrtela v krogu.

**

Ko sem oči z ekrana premaknil na njene, me je gledala tako kot takrat, ko sem vedel, da me zapušča. Ugovarjala je mojemu poročilu: »Ni nujno, da je zares v redu. Najbrž je k samomorilnosti nagnjena že od začetka zbiranja podatkov in graf sprememb tega ne bo pokazal, saj ni spremembe.«

Lahko bi ji rekel, naj gre, saj so njene izjave postajale nevarne, ampak sem se še malce želel naužiti njene bližine, se zastrupiti z njenim parfumom. Še vedno je uporabljala isti mehčalec, ki me je omehčal tudi tokrat. Izbral sem nekaj klientkinih povezav in s kurzorjem podrsal po njih, da so se pričele bolj krepiti in žareti. Včasih je potreben samo občutek pripadnosti. Kliknil sem še na en podstolpec. Upanje. Znižal sem vrednosti.

»Si nor? Če kaj, potrebuje več upanja in ne manj!« je siknila vame in roko stegnila k moji tipkovnici. Odrinil sem jo stran, tokrat bolj nežno kot nazadnje, ko mi je očitala, da so moji prsti na njeni koži pustili modre sledi. Tudi svojo razlago sem ji ponudil precej bolj mirno, kakor nazadnje, ko sem kričal tako glasno, da še vrat, ki jih je zaloputnila za sabo, nisem slišal. Velikokrat poprej mi je rekla, da bi se lahko marsikaj v mojem življenju spremenilo na bolje, če bi le znal poslušati – druge in sebe.

»Na tem mestu se motiš. Dokler se bo oklepala upanja, da se lahko zgodi nekaj, kar se v resnici ne more, ne bo ničesar spremenila. Če pa bo videla, da upa zaman, bo lahko situacijo sprejela in šla naprej. Sprememba bo mogoča.« Pomolčal sem in tehtal, ali naj nadaljujem. Nisem želel spodkopavati njenega dela ali ji ponovno dati občutka, da dvomim vanjo. »Ne vem, kako dolgo bo trajalo, preden bo občutek pripadnosti izzvenel in ali bo klientko sploh vzpodbudil, da seže ven in aktivno okrepi vezi … Na to ne morem vplivati. Če bi bil na tvojem mestu, bi zraven trenutnega zdravljenja, kjer si klientka nabira notranjih moči, razmislil še o dodatni podpori – po navadi je učinkovito, če takšne ljudi pošlješ v obravnavo Snovalcem smisla.«

Med prsti je gubala prtiček umazano bele barve, zaznamovan z odtisom kavne skodelice, ki mi jo je zjutraj prinesel praktikant. V njenih rokah je dobil obliko ptička. »Dobro, če je to vse, se vam zahvaljujem za vašo pomoč,« je rekla uradno, vstala ter si pogladila gube na temno zelenem krilu. Zelo me je mikalo, da bi odprl še njen profil, preučil njene povezave, a sem vedel, da bi se bilo na tej točki še težje zadržati, da ne bi posegel vmes in podrsal po tanki, skorajda nevidni liniji, ki je povezovala mene in njo. Te skrivnosti jedo od znotraj? Glodajo, počasi počasi, robove tvoje vesti?

V pozdrav je predme pomolila svojo majhno dlan, ki mi je nekoč ponujala ogromno, a sem sam bil tisti, ki je nekega dne preprosto nehal segati vanjo. Zdaj sem želel, da se me dotakne povsod, me zaobjame celega. Med prsti sem začutil hladen dotik kovine, okrašene s svetlečimi kamni. Pred očmi mi je migetalo. Pa ne od sprememb.