Igrača

close

Na mojih policah so namesto rož rasle knjige. Takoj, ko mi je bilo dovoljeno, sem obiskala knjigarno. Še vedno se spomnim dne, ko sem to storila prvič, čeprav je od tega minilo že kar nekaj let. Če smo se tekom izobraževanja zares izkazali, smo si lahko konec ocenjevalnega obdobja izbrali nagrado. Medtem ko so si drugi privoščili droge ali dan v igralnici, sem se sama odločila za knjige. Spomnim se, kako sem med njimi preživela ves dan, jih listala, brala in se sprehajala med besedami. Takrat sem prvič izvedela, da je nekje na drugi strani našega planeta obstajal svet, v katerem so si ljudje lahko sami izbrali svoj poklic. Tega si nisem znala čisto dobro predstavljati, saj so nas tukaj izobraževali za potrebe trga, ki so jih algoritmi izračunali za leta vnaprej. Vedno so upoštevali tudi morebiten osip prebivalstva zaradi bolezni, nenadnih smrti ali nepričakovanih zapletov. Poklic so ti pripisali predvsem na podlagi sposobnosti in izgleda. To, da si ga nisi mogel izbrati sam, mi je bilo pravzaprav všeč, saj ti ni bilo potrebno sprejemati pomembnih odločitev ali si gristi vesti, da si se odločil narobe. Sem si pa včasih vseeno želela, da bi lahko opravljala kakšno drugo delo od dodeljenega.

»Oh, pa si res ljubka!« mi je, tako kot vedno, rekla gospa računovodkinja, ko sem ji konec meseca oddala potni nalog. »In tako nežna! Prava igrača,« se je navduševala, medtem ko sem potrpežljivo stiskala ustnice.

Res sem bila popolna igrača – tiha, ustrežljiva, podredljiva. Nikoli se nisem znala postaviti zase, reči »ne«, ali izraziti svojih potreb in želja. Če bi to znala, ne bi poslušala ne računovodkinje ne kogar koli drugega.

»Brina, Nikita je zbolela, bi jo lahko do konca tedna prosim nadomeščala?« me je tik pred izhodom iz podjetja za roko ujela koordinatorica.

Govorilo se je, da Nikita ni zares zbolela. Šla je na bolniško, ker je ena izmed strank ob njej zaspala za vedno in Nikita tega ni dobro prenesla. Tudi jaz najbrž ne bi. Sicer bi verjetno manj kričala in ne bi ravno zbudila sosedov v vseh nadstropjih, je pa res, da so to samo moja ugibanja. V resnici ne vem, kako bi se odzvala v tako stresni situaciji.

Preden bi se lahko spomnila ugovarjati koordinatorici, je ta nadaljevala: »Vem, da si načrtovala dopust, ampak obljubim, da boš za delo dobila dodatno plačilo. Zadnje čase je po igračah več povpraševanja kot po ljubimkah!«

Bodimo iskreni – nihče ne spi rad sam. Vsi se ob koncu dneva radi k nekomu stisnemo in ga objamemo. Brez kakršnih koli komplikacij, ki jih prinese ljubimkanje.

Vedno sem se spraševala, kdaj je moj poklic postal poklic. Sumim, da se je to zgodilo v obdobju, ko so se ljudje pričeli med sabo preveč oddaljevati, nepremišljeno ravnati z besedami in stran metati svoja čustva. Domišljam si, da je nekomu prekipelo in si je rekel »Hej, zakaj bi objemal vzglavnik in odeje, če bi lahko za to najel pravega človeka – takega, ki je topel, čist in lepo diši. Samo za spanje, seveda, ljudje znajo biti čisto preveč nadležni, če jih imaš v hiši ves dan.«

Ideja se je očitno dobro obnesla, saj sem bila zaposlena za poln delovni čas, pa še nadomeščanja sem morala oddelati.

Tako sem vikende preživljala pri Thomasu, ki me je najraje objemal v rdeči plišasti pižami. Po navadi je ležal na hrbtu in me ob boku rahlo stiskal k sebi. Vedno me je božal in ko je njegova roka obmirovala, sem vedela, da spi. To je dokazal tudi z glasnim smrčanjem.

Ponedeljki so bili rezervirani za jutra pri Miji, ki je delala nočne izmene. Imela je grdo navado, da je svojo glavo zakopala med moje lase in me vlekla za nos. K sebi me je stiskala tako grobo in trdno, da sem morala nekoliko zrahljati oprijem, ker me je drugače naslednji dan vse bolelo. Še vedno je bilo bolj prijetno od Thomasa, ki me je včasih poslinil.

Torke sem imela proste, od srede do petka pa sem krožila med različnimi ljudmi. Raznolikost me ni motila, saj je moje delo ostajalo enako – oblekla sem se v barve in materiale, ki so stranki najbolj odgovarjali, se ulegla zraven nje, čakala, da me objame in zaspala skupaj z njo. Tudi če nisi mogel zaspati, je bilo vse v redu, dokler si ležal pri miru in v tišini. Nisem smela govoriti in se odzivati na dotike strank. Sicer pa so se kršitve kodeksa zgodile res redko. Kot sem že rekla – večina je želela po dolgem in utrujajočem dnevu samo zaspati v objemu nekoga.

~

Ko sem stopila iz podzemne železnice, je deževalo. V lužah so odsevale luči pisanih reklamnih panojev in valovale. Po vročem dnevu mi je ohladitev prijala. Kapuco zelenega dežnega plašča sem si potegnila čez glavo in čez cesto stekla do visoke stolpnice. Ko sem prišla do vrat pravega stanovanja, sem pozvonila. Slišala sem korake na drugi strani in rahel klik kukala. Vedela sem, da sem opazovana. Tiho in mirno sem čakala. Ključavnica je naposled zaškrtala.

»Nikita je vedno potrkala,« mi je rekel obraz, ki se je skrival za vrati.

Skomignila sem. Ko sem vstopila v spalnico, mi je k nogam priskakljal majhen bel zajček. Očitno je stranka oboževala bele zajčke, saj sem bila ta večer tudi sama oblečena v zajčkov onesie.

Moški se je ulegel na moje prsi, me objel čez pas in zaspal. Kmalu sem zaspala tudi jaz.

Sredi noči me je zbudilo hlipanje. Najprej sem mislila, da se mi sanja in niti nisem odprla oči, potem pa sem čutila odmik glave, ki je na moji pižami pustil mokro liso.

Ob ušesu sem začutila rahlo sapo: »Svoje igrače sem vedno razparal ali vrgel stran. Tiste lesene sem skuril.«

Pa sem mislila, da je moja glava nevaren prostor. Sunkovito sem vstala in iskala gumb za nujne primere, vendar me je udarec v trebuh presenetil z nenadno bolečino, zaradi katere sem padla in se udarila v koleno, a se kljub temu uspela odkotaliti pod posteljo. Nekdo je zaklel. Po žepih sem brskala za svetilko, jo zatipala in obmirovala. Prisluškovala sem korakom in slišala zgolj nemirno skakljanje zajčka v kletki, ki je motilo mojo zbranost. Za takšne primere me nihče ni usposobil in v temi na tleh sem se počutila izgubljeno kot že dolgo ne.

Prvič sem se zbudila, ko so sončni žarki prebadali žaluzije. Želela sem vstati, a me je omotica hitro priklenila nazaj na tla. Zbudila sem se drugič, rahlo panična, ker sem vedela, da zamujam k drugi stranki. Stegnila sem roko, da bi odgrnila žaluzije, a se je izkazalo, da jih ne morem premakniti, ker so pravzaprav rešetke kletke. Zbala sem se, da Nikita ni na bolniški, ampak nekje ujeta čaka, da jo najdejo.

»Nič hudega ti ne bom storil,« sem v odgovor na svoje misli slišala prijazen glas. »Samo obdržal bi te rad.«

Ni mi bilo čisto jasno, o čem govori. Koncept lastninjenja nam je bil tukaj tuj, o njem sem prebrala zgolj v knjigah, ki so govorile o drugih svetovih.

»Kje je Nikita?« sem vprašala tiho.

»Kaj pa jaz vem, ti si prišla namesto nje. Ne, da se mi zdi to narobe. Lepo je spati s tabo.« Način, na katerega je govoril in leta, ki jih je kazal, se niso ujemali. Njegova dlan se je prebila skozi kletko in me oplazila po obrazu. S precej napora sem morala zatreti vzgib, da ga nisem močno ugriznila v prste. Nisem, ker še nikoli nisem okusila krvi in sem želela, da tako tudi ostane.

Ostala sem na mestu, medtem ko so se v moji glavi bojevale številne misli. Neuresničena hrepenenja, vdanost v način življenja, ki mi je bil izbran, stvari, ki sem jih vedela, stvari, ki jih nisem. Je lahko nekaj, kar se zdi past, pravzaprav priložnost za korak proti svobodi?

»Če ti dovolim, da me obdržiš … Grem lahko s tabo?«

Njegove zenice so se razširile in videla sem, da je stopil korak stran od mene. Prvič, odkar sem ga srečala, se je raven nelagodja prevesila meni v prid.

»Kam?« je vprašal previdno.

»Stran od tukaj … Ti nisi od tukaj.« V vsej svoji karieri sem prvič govorila s stranko. Nisem točno vedela, kako dobro mi gre.

Odprl je kletko in se usedel pred odprta vrata. Njegov obraz ni kazal starosti, ki so jo skrivali tudi njegovi zelenkasto pobarvani lasje.

»Tam boš tujka, nihče ti ne pove teh reči. Greš za boljšim jutri, ki pa se običajno ne zgodi. Sploh pa te tam ne bi mogel obdržati. Ne bi smel – iz čisto drugih razlogov kot tukaj.« Seveda. Tam niso poznali koncepta živih igrač.

»Lahko se pretvarjava. Da sem tvoja hči ali kaj podobnega.«

Udarec je priletel v moje levo lice. Gumba za nujne primere še vedno nisem našla. Z roko sem segla pod lasišče in poiskala majhno izboklinico. Vklopila sem lokacijo. Prigovarjala sem si, da me bodo slej ko prej našli, da me že iščejo, saj me ni tam, kjer bi morala biti.

~

Ponovno sem se zbudila in po odsotnosti vonja po slami sem vedela, da nisem več v zajčji kletki, da pravzaprav najverjetneje sploh nisem bila, da so vse bile samo sanje. Zadnjo misel sem opustila takoj, ko sem začutila, da se tla pod mano premikajo. Ko sem odprla oči, sem zagledala ostale igrače, kako zložene ob stene tovornjaka tiho odvračajo poglede.

Fant mojih let mi je zašepetal na uho: »Peljejo nas stran. Knjige o drugih svetovih so nam odprle oči in pokvarile um, pravijo. Za tukaj nismo več dobri. Knjigarne praznijo, ne bo jih več, samo še igralnice in trgovine z drogami. Vse odkar sem izvedel za druge svetove tam zunaj, sem želel tja, zdaj pa vidim, da ni potrebno iti nikamor, da se tvoj svet spremeni.«

Zvenel je, kot da pripoveduje bolj sebi kakor meni. Tudi jaz sem si vedno želela drugam. Vedno, razen zdaj, ko se je zares dogajalo in je bilo življenja, kot sem ga poznala, konec.