V ogenj na ognjišču sem vrgla še eno poleno, se naslonila nazaj na gugalnik in odsotno strmela
skozi okno. Zunaj je bilo temno in slišala sem lahko le veter, ki je vrtinčil naletavajoč sneg.
Očitno je novorojenček, ki je v zgornjem nadstropju nenehno vekal, končno zaspal, tako da sem
lahko uživala v tišini.
V daljavi sem zagledala drobno migetanje luči, ki je postajalo vedno večje. Odprla sem zvezek z
rezervacijami, da bi se prepričala, da zares nisem pozabila postlati kakšne postelje in skuhati
večerje, ampak strani so bile prazne. Po vratih je zamolklo udarilo. Nepričakovan obisk,
torej.
Odprla sem vrata vrsti nepredvidljivih dogodkov.
»Dober večer,« je z nenavadnim naglasom rekla rahlo sključena postava, ogrnjena v kapuco.
»Dober večer in kar naprej.«
Moški je s svojih rokavov otepel tanko plast snežink in zadržkov ter se usedel ob ognjišče.
Nekaj posebnega je v zimi in tem, kako jo ljudje prinesejo s sabo v tople prostore. Na nekaterih
ostanejo sledi mraza še dolgo, medtem ko ga drugi stopijo s svojo toplino.
»Erm, en osebni dokument, prosim,« sem ga pozvala.
»Še dva prijatelja čakam, potem se bomo vsi skupaj prijavili, če to ni težava?«
»V redu. Boste vsi spali v eni sobi ali vas razporedim kako drugače?«
»Se bomo potem vse dogovorili.«
»Prav. A boste koristili turistične bone?«
»Nismo od tu.«
Pozorneje sem se zazrla v njegov obraz. Ni izdal veliko.
»Mhm. Upam, da imate gotovino? Elektrike pri nas ni, omrežja tudi ne.«
Ob tem se je gost zasmejal: »Super, točno to iščemo.«
»Bi pa samo prosila za priimek, da vas vpišem v časovnico prihodov,« se nisem pustila kar tako
odpraviti.
S krožnika na mizi je vzel cimetov piškot in zagrizel vanj. »Kralj,« je nerazločno zamrmral med
žvečenjem in se obrnil stran.
Zamotila sem se s čiščenjem sprejemnega pulta in ko sem prišla nazaj pred ognjišče, sem
zavonjala močan vonj. Gost je s prekrižanimi nogami ob prižganem kadilu sedel na debeli
preprogi.
Nisem ga želela motiti med meditacijo, zato sem se usedla na stol in čakala. Naposled se je
premaknil in odprl oči.
»Kdaj pa prideta ta dva prijatelja?« sem ga vprašala in zazehala. Upala sem, da mi ne bo treba
bedeti dolgo v noč. Že to, da sem delala na predbožični večer, je bila velika izjema.
»Ob svojem času.«
Nedolgo zatem je na vratih ponovno potrkalo. Ponovila sem sprejem. K ognjišču sem primaknila še
en stol in šele ko si je odmaknil masko, sem na svetlobi videla, da ima novi gost v ustih zlate
zobe. Ko je videl, da strmim vanj, si jih je obliznil in se nasmehnil.
»Vama lahko s čim postrežem?« sem ju nagovorila vljudno, izogibajoč se njunim očem.
»Marsičem!« se je zahahljal tisti z zlatimi zobmi.
»Daj, Bolti, brzdaj se,« je zavil z očmi prvi in prijazno dodal: »Samo malo zasebnosti,
prosim.«
Z veseljem sem jima jo namenila, vse dokler ni na vratih potrkalo še tretjič.
Ko sem jih odprla, sem pred sabo videla temne dlani, popackane s še temnejšimi lisami krvi.
»Ves sem se popraskal s tem prekletim trnjem,« je jezno zakorakal mimo mene do ostalih dveh, ki
sta še vedno sedela pred ognjiščem.
Odkašljala sem se: »Lahko zdaj uredimo sobe?«
Tisti z zlatimi zobmi me je čudno pogledal: »Kakšne sobe? Nismo prišli prespat.«
Prvi, ki je glavo še vedno imel prekrito s kapuco, je gledal v tla.
»Po otroka smo prišli.«
»To se me pa nič ne tiče, kaj imate vi s tisto familijo zgoraj,« sem hitro odvrnila in se
obrnila, da bi odšla.
»In celo noč si prespala pred ognjiščem, nikogar ni bilo naokoli, ničesar nisi ne videla ne
slišala,« mi je z grožnjo v glasu rekel tretji, ki si je zdaj mirno povijal roke. Če ne bi
videla krvi, bi mislila, da so rdeče od mraza, ki se je dotikal vseh treh gostov.
Kasneje v tej noči res nisem videla ničesar, slišala pa sem dosti kričanja in jokanja. Neznancem
sem pustila, da so nekaj časa gazili po globokem snegu v občutku zmagoslavja, preden sem jih v
gozdu pričakala s tremi natančnimi streli. Najbrž niso imeli časa, da bi se zavedeli, kaj jih je
doletelo.
Otročiček je že naslednje jutro veselo počival v maminem naročju, kamor sem ga vrnila in kamor
je spadal.
V njegovi sobi sem prižgala kadilo, v vazo postavila trnje, ki so ga krasili rumeno-rdeči
cvetovi in iz zlatih zob spletla obesek, ki sem ga pritrdila nad zibko.
Zgodba bi se lahko končala bistveno drugače, če bi reagirala drugače, ampak mirnega božiča me
res ne bo oropal nihče.