S komolci sem se naslanjala na mizo in si s prsti pritiskala ob senca. Že tako je bilo dela veliko, vse odkar so razglasili epidemijo, ki ji ni videti konca, pa so se sporočila na ekranu pred mano nenehno kopičila. Če bi jih sproti pisala na samolepilne lističe, »naredi to in ono«, bi prekrivali ves moj del pisarne in mene v njem. Pritisnila sem tipko za izklop in stopila do sodelavca.
Za razliko od mene, ki sem za učinkovito delo potrebovala tišino, njega prižgan radio ni motil. »Bi šel na kavo?« sem ga vprašala.
Ne da bi me pogledal in prekinil tipkanje, je odkimal. »Ne vem, kako si lahko privoščiš odmor.«