Sedela sem na ozki zabetonirani ploščadi, ki se je raztezala na vrhu sivih skal, poraslih z grmovjem in osamelimi šopi trave, in štela avtomobile pod sabo. Nebo je bilo jasno in razsvetljeno od sonca, a svetloba je dajala lažen vtis. Zrak je mrzlo rezal vsak vdih in vsak izdih okrasil s toplotnimi oblački. Temno zeleno kapo sem si potegnila globlje na čelo in si znervirano popravila sončna očala. Črno usnjeno jakno sem si zaprla do konca. Pospravila sem daljnogled in med gledanjem v daljavo skušala odmisliti zvok avtoceste. Medtem ko sem jo čakala, sem roke potisnila globlje v žep in se trudila ne preveč misliti na to, kako so se moji prsti trdno in globoko prepletli z njegovimi, ko sta se najini dlani znašli v žepu njegove jakne. Te malenkosti, ki so sprožile vrsto spominov, so me ubijale. Pogled sem usmerila navzdol in pozornost skušala usmeriti nazaj na avtomobile. Češnje so pričenjale cveteti in malenkost sem si želela, da bi jih znala posnemati. Samo malo topline in vzpodbud mi je še manjkalo.
Slišala sem korake, ki so se približevali. Spraševala sem se, koga so mi poslali tokrat. Na urjenje, kot so ga imenovali tukaj.
Tik-tok tik-tok.