Ležala sem na hrbtu in strmela v nebo. Ne glede na to, ali sem glavo zasukala levo, desno ali navzgor, je bil pogled na z zvezdami posuto nebo neizbežen. Zaprla sem oči, jih spet odprla in se nasmehnila razgledu. Zelo zelo me je pomirjal. Zdelo se mi je, da lebdim v nekem drugem svetu, zavita v odejo sreče. V odejo, ki me je ščitila pred vsakodnevnimi skrbmi, bolečino in temnimi navlakami. Nekoč sem spoznala nekoga, ki mi je razlagal o ozvezdjih in mi znal pokazati Medveda. Tri svetle točke, povezane še s četrto. Od takrat sem ga znala pokazati tudi jaz. Spoznala sem tudi nekoga, ki sem mu pokazala Mali voz, pa me je prepričeval, da to ni Mali voz in da si ga domišljam. Včasih pač moraš pustiti drugim, da ostanejo prepričani v svoj prav, ker zares ne dopuščajo drugega mnenja. Meni pa se zaradi zvezd na nebu res ne ljubi ubijati prijetne atmosfere. Sama pri sebi že vem, kaj je res in komu bolj zaupam. Spoznala sem tudi ljudi, ki so menili, da različne zvezdnate konstelacije določajo njihovo osebnost in vedenje. Ljudi, ki so astrologiji zaupali bolj kakor astronomiji ali ju niso znali ločiti. Vseeno so mi bili ljubši od tistih, ki niso zaupali nikomur in ki niso znali ločevati odpadkov. Tako sem ležala dosti dni, samo gledala v neskončnost neba in pustila svojim mislim, da se deformirajo v sanjarjenja, zaradi katerih so zvezde žarele še močneje. Zaslišala sem piskanje v levem ušesu in vedela sem, da me bo po četrtem pisku ogovoril ženski glas.