»Hej,« tekel je za mano. Videla sem, da mi je sledil iz zgradbe. Mislila sem, da sem se ga znebila ob semaforju, vendar ga rdeča luč očitno ni ustavila. Je pa moral biti zares pogumen, nor, ali v stiski, da je kar tako prečkal to cesto, po kateri so neslišno in hitro drveli avtomobili. Pred sabo sem lahko živo videla drug scenarij – kako se raztrešči ob trku in se črni asfalt obarva z rdečo njegove krvi. Ne bi bila ena od opazovalcev, ki bi v šoku stekli na kraj nesreče, klicali reševalce, niti ena od tistih bolj groznih, ki bi vse to posneli in v živo prenašali po spletu, ali pa zgolj polnili svoj lonec nesreče, ki ga s sabo nosijo v glavi, zato, da bi se počutili manj obupane in zgrožene nad svojim lastnim življenjem. To, da bi hladnokrvno šla stran, me morda naredi bolj groznega človeka od vseh omenjenih, ampak nimam časa za takšne malenkosti. Lažem. Nimam živcev za takšne dogodke. Vem, da bi kasneje lahko šla v Brisalnico spominov, ampak nisem ena izmed tistih, ki živi površinsko življenje, polno majhnih popravkov z velikimi posledicami.