»Glej, tako ne gre več naprej,« sem rekel podobi na kavču, pošasti, ki je z motnimi očmi odsotno preklapljala med televizijskimi programi, ne da bi s svojimi mislimi sledila predvajani vsebini. Ugasnila je televizor in ne da bi me pogledala, vstala. Gledal sem prazno sobo, ki je ostala enako prazna, ko je prišla nazaj z dvema skodelicama čaja in mi eno porinila v roke. Posmehnil sem se. »Ti znaš skuhati jebeni čaj?« »Odjebi. Zdaj pa povej, kaj bi rad,« je rekla, medtem ko se je udobno namestila nazaj na kavč. Gledala me je in zdelo se je, da me po dolgem dolgem času vidi. Za to, kar je sledilo, sem potreboval oporo, trdna tla pod nogami, zato sem sedel, čeprav me je bilo malce strah, da mi bo na tej kratki razdalji vročo vodo zlila v obraz. Ne da bi čutil, da si to zaslužim, ampak nekaj zlobnega je bilo v njej, ali pa sem si dopovedoval, da je zlobna, ker mi jo je na tak način bilo lažje odrivati stran. Da bi pridobil še nekaj trenutkov, sem naredil požirek. »Sem vanj zlila malo preveč čistila?« me je pikro vprašala. »Nočem biti več s tabo,« sem izpljunil skupaj s preveč vročo tekočino, ki mi je ožgala ustno votlino. »To mi je jasno, hvala, enako. Zanima me samo, kako se bova odločila? In za kdaj?« je odvrnila mirno.