Obračala sem se sem in tja po majhni postelji, ki jo je osvetljevalo dopoldansko sonce. Na veliki postelji je razmetana in poležana ležala posteljnina. Očitno je vstal že zelo zgodaj, saj se je ni držalo veliko toplote. Občudovala sem njegovo potrpežljivost za delo v jutranjih izmenah – zanje si potreboval določeno mero spretnosti in vztrajnosti, ki je sama nisem posedovala. Saj vemo, kakšni so ljudje zjutraj – njihove neizrečene misli kar letijo, sproti hodijo po njih in jih teptajo, da jih sploh ne gre drugače pobrati, kakor da jih luščimo stran s posebnimi lopatami. Ne, res ne bi s tistim kaosom tam zunaj zamenjala občutka, ko se zbudiš in je vse okoli tebe mehko in toplo. Preden odpreš oči, se še malo bolj globoko potegneš pod odejo in dve pregrinjali, da uloviš še zadnje ostanke sanj in glavo obrneš malo bolj levo, da ne čutiš prepiha, ki veje iz starega okna na tvoji desni. Ko se zbudim, sanje ležijo na vzglavniku, zlepijo se mi med lase. Počešem jih stran, vržem jih v koš. Bogve, kje so zdaj in čigave so, ko niso več moje. Če ne bi bilo vsega primestnega trušča zunaj, bi lahko skoraj užival v tišini. Preveriš uro na telefonu. Ni še devet. Nasmehneš se dejstvu, da si se sposoben zbuditi pred budilko in ne boš zamudil v službo. Tvoj nasmeh malo zamre, ko se spomniš tunela podzemne, ki te bo zapeljal stran od modrega oceana v sivi beton mesta. Prekobalila sem se na bok. Čas, da se vstanem in pretegnem telo. Od včerajšnje nočne izmene me je malce bolel spodnji del hrbta. Obrnila sem stran na dnevnem koledarčku, ki mi je zraven datuma povedal tudi lepo misel za začetek dneva. Verjetno edino, ki jo bom našla danes. Do konca stopnic, ki so vodile na levo do dnevne sobe in kuhinje ali naravnost do izhoda iz hiše, sem že pozabila, kaj je pisalo. Tisti, ki je opremljal to hišo, je imel izreden dar za dekoracijo. Vse, kar je stalo ali ni stalo na svojem mestu, je dajalo prostoru pridih udobnosti. Nekatera stanovanja in prostori so zgolj samo to – prazno mesto, kjer živiš, kjer imaš vse, kar potrebuješ in nič več. Spet druga ti ponujajo toplo dobrodošlico, ko se vrneš iz polnih betonskih ulic, obdanih z rdečimi opekami in te napolnijo s toplino. Črne zavese so bile zagrnjene. Skrivale so nas pred radovednimi pogledi mimoidočih z ulice. Na mizi s pisanim prtom je na sredini v ogromni stekleni vazi stal šopek belih in oranžnih lilij. Družbo so mu delali kupi papirjev, več slušalk, prenosni računalniki, nekaj drobtin, prazni ovitki čokoladic in prazna vijolična skodelica s srebrno žličko. Stol je še vedno bil odmaknjen, kot sem ga pustila sredi noči. Na pol odprta usnjena torbica je visela z njega, prav tako odprt nahrbtnik in v njem dvakrat prepognjen list papirja. Kuli je ležal zraven skodelice. Vsakič, ko sem se ponoči iz službe vrnila domov, sem pred spanjem spila čaj. Tisti dodaten čas s premrlimi prsti, ovitimi okoli tople skodelice, mi je omogočil, da sem zbrala svoje misli, preletela dan in sebe od glave do pet. Omogočil mi je, da sem se pomirila. Spotaknila sem se ob sezute športne copate in jih brcnila k oknu pod radiator. Veter je zibal modre, zelene in roza lampijončke, obešene na ograji na notranjem dvorišču. Nekdo je pozabil odpeljati ven rjav smetnjak, ki je bil premajhen za vse smeti, ki so se skrivale pod črnim oklepom plastičnih vrečk. S copati sem se zadrsala po belih ploščicah kuhinje in v čajnik nalila vodo. Medtem, ko sem čakala, da zavre, sem v svojo skodelico vrgla filter črnega čaja, iz hladilnika vzela mleko, v drugo skodelico nasipala kosmiče in jih premešala z grškim jogurtom okusa slane karamele. Ko je bil čaj nared, sem se usedla na odmaknjen stol in iz nahrbtnika vzela preložen list papirja, popisan s črno poševno pisavo. Prebrala sem stran in po nekaj prespanih urah se je zdelo manj strašljivo. Včasih pridem domov s polno košaro, a s praznim srcem. Včeraj je bila ena tistih noči - ko so se moji upi sesuli, ampak zdaj, ob svetlobi dneva so se še čisto drobno in narahlo svetlikali. Ne bom jih še pokopala. Samo odrinila sem jih nekam stran k tistim drobtinam na mizi, ki jih bom kasneje pobrisala v koš. Pogled mi zdrsne na zmečkan list papirja pod računalnikom. Radovedni prsti ga razprejo in poravnajo. Življenjepis. Sama pri sebi se nasmehnem. Tudi on še ni obupal – še vedno se prijavlja na Oddelek za zavržene ideje. Očitno se je želel osredotočiti na posameznike in ne na ves kaos, povezan z medosebnimi interakcijami. Razmišljam o razsežnostih njegove ambicioznosti. Zakaj se jaz ne potrudim za napredovanje? Ura zapiska in me vrne v sedanjost – čas je, da se odpravim na delo. Odidem nazaj v sobo, se oblečem in po kratkem premisleku na vrh majice povlečem še roza pulover. »Ta barva ti odlično pristaja,« mi je tedne nazaj rekla neznanka v trgovini. Prezirljivo sem prhnila. Tam, kjer delam, barve ne obstajajo zares. Niti črne niti bele, samo sivine. S postelje poberem še rdečo kapo in z omare zagrabim majhne uhane ter se odpravim na zadnji obisk kopalnice pred odhodom. Kapo odložim na polico in se dovolj odsotno posvetim uhanom, da mi eden pade v odtok. Za trenutek zgroženo gledam v umivalnik, medtem ko počasi dojemam, da ne morem več dobiti nazaj enega od roza uhanov v obliki vrtnice, ki je tvoril moj najljubši par. Vedno sem bila tista oseba, ki je sukala oči ob objavah v časopisih, ki so po zabavah oglašale: »Tukaj in tukaj sem izgubil/a svojo najljubšo zapestnico/verižico/prstan/jopico/katerokoli stvar.« Moja prva misel je vedno bila: »Kako lahko izgubiš nekaj svojega najljubšega?!« No, izvedela sem, kako – z lahkoto. Opomnila sem se, da so zgolj stvari in da je navezanost na minljivost tako in tako zaman in se lahko učim iz tega. Cop-hop po stopnicah, kjer pograbim svojo delovno uniformo – dolg siv plašč s kapuco. Siva senca med sivimi obrazi, neopazna.