Ni več štel, kolikokrat sta se že dobila in tudi njej ni bilo mar za števila. Vedela je samo, da ji je z vsakim ponovnim slovesom bilo težje oditi, medtem ko se je on vsakega srečanja veselil bolj. Čas ji je mineval hitreje, ko ga je preživljala z njim, on pa se je smejal dosti več in bolj pristno, kadar je bil ob njej. Morda jo je zato hotel odpeljati na nek poseben kraj, ji dati neko posebno izkušnjo. Medtem ko ga je držala za desno roko, v levi pa mečkala mehke, dišeče cvetove neke zgodnje spomladanske rože, ki ji jo je podaril, je razmišljala, zakaj se tako trudi s posebnim. Njej je bil poseben vsak trenutek z njim. Naenkrat se je ustavil na ničkaj posebni ulici in jo objel. Prijetno ji je bilo v tej toplini in mehkobi. Zaprla je oči in svet se je v trenutku ustavil. Potem pa jo je v roke pograbila realnost sedanjosti. »Sva že tukaj?« je presenečeno vprašala. Nasmehnil se ji je, jo zopet prijel za roko in hodila sta naprej. »Ne še, samo objeti sem te hotel.« V mestu, v katerem je on bil domačin, ona pa turistka, sta po asfaltiranem pločniku vzporedno hodila drug ob drugem in ocenjevala sijaj cestnih svetilk naokoli. Če bi ona dva bila svetilki, bi zagotovo sijali najmočneje. Avtomobili so se lenobno pomikali mimo njiju in kmalu sta se izgubila med množico ljudi, ki so na sobotno noč hiteli ujemat trenutke, ki jih bodo v spomin vtisnili nekoliko močneje, z nekoliko več alkohola in drugih substanc. Pred starinsko zgradbo, zgrajeno iz svetlih zidakov, sta se ustavila. Iz žepa je potegnil ključe, nato pa še majhen kvadratni obesek, ki ga je pritisnil na številčnico na levi strani vrat. Dvakrat je zapiskalo, nato so se vrata odprla. Stopila sta v temen prostor. »Vem, da veš, da delam v muzeju, ampak nikoli ti nisem zares povedal, v kakšnem muzeju.« Za hipec jo je spreletel neprijeten občutek.