»S kakšnim namenom ste ustvarili program?«
Zaviha si rokave navadne bele srajce, čeprav so že zavihani, in ne opazi, da mi je jasno, da si želi
kupiti nekaj časa, zbrati misli.
»Zdelo se mi je pomembno ohraniti zasebnost.«
»Se vam zdi, da ste namen dosegli?«
Odviha si rokave in vprašam se, ali bo to počela ves preostanek intervjuja.
»Vsaka stvar je lahko ščit ali orožje.« Pogleda me naravnost v oči in nisem pripravljen na to jasno
modrino.
»Če bi vedeli, kako daleč bo šlo … Bi naredili kaj drugače?«
Ne odmakne pogleda, zdi se, da njene zgornje trepalnice nimajo potrebe po poljubljanju spodnjih.
»Bi vi – glede česar koli v življenju?« Odmaknem pogled. »Sicer pa … smo samo na prehodni točki.
Proces še ni zaustavljen … lahko da mi boste že čez nekaj mesecev spet ploskali … Vse je odvisno od
konteksta.«
Ugasnem magnetofon in jo še enkrat dobro pogledam. Vem, da ve, da ji nekateri ploskajo ves čas.