Življenje migeta. Na najbolj površinski ravni se vse nenehno spreminja. Dan visi nekje med popoldnevom in večerom, ko se približujem kupu ljudi, ki odsotno postopajo naokoli - nekateri sklanjajoč se nad pločnike in zelenice, nekateri zamišljeno in v krogih. Spet drugi vsake toliko postanejo, izpraznijo žepe in brskajo po torbicah. Eden izmed njih me ustavi.
»Izgubil sem svoj smisel,« mi reče in gleda nekam mimo mene.
Zdijo se mi hujši od brezdomcev. Slednjim lahko v suho, nagubano pest vržem vsaj par kovancev, ki so dovolj za nekaj požirkov tega, kar otopli ali otopi. Smisla žal ne morem potegniti iz denarnice in ga stisniti med tuje dlani. Pravzaprav se točno v tem umirajočem dnevu odpravljam po informacije, da si osmislim nepovezane misli. Moškemu povem, da mu žal ne morem pomagati in grem naprej. Po nekaj prehojenih ulicah, tavajočih ljudeh in spregledanih rdečih lučeh na semaforju prispem na pravi naslov. Na tabli pred ogromnim steklenim kompleksom, v katerega sem namenjena, v lični pisavi pleše napis: »Dobrodošli v laboratorij sprememb!« Sestavlja ga toliko različnih oddelkov, da porabim precej časa, preden najdem pravi vhod in ko ga, globoko vdihnem, vstopim v vrtljiva vrata ter upam, da ne bom srečala osebe, s katero bi se ponovno lahko znašla v začaranem krogu.