Na mojih policah so namesto rož rasle knjige. Takoj, ko mi je bilo dovoljeno, sem obiskala knjigarno. Še vedno se spomnim dne, ko sem to storila prvič, čeprav je od tega minilo že kar nekaj let. Če smo se tekom izobraževanja zares izkazali, smo si lahko konec ocenjevalnega obdobja izbrali nagrado. Medtem ko so si drugi privoščili droge ali dan v igralnici, sem se sama odločila za knjige. Spomnim se, kako sem med njimi preživela ves dan, jih listala, brala in se sprehajala med besedami. Takrat sem prvič izvedela, da je nekje na drugi strani našega planeta obstajal svet, v katerem so si ljudje lahko sami izbrali svoj poklic. Tega si nisem znala čisto dobro predstavljati, saj so nas tukaj izobraževali za potrebe trga, ki so jih algoritmi izračunali za leta vnaprej. Vedno so upoštevali tudi morebiten osip prebivalstva zaradi bolezni, nenadnih smrti ali nepričakovanih zapletov. Poklic so ti pripisali predvsem na podlagi sposobnosti in izgleda. To, da si ga nisi mogel izbrati sam, mi je bilo pravzaprav všeč, saj ti ni bilo potrebno sprejemati pomembnih odločitev ali si gristi vesti, da si se odločil narobe. Sem si pa včasih vseeno želela, da bi lahko opravljala kakšno drugo delo od dodeljenega.