V sobi ni bilo vroče, bilo je soparno. Vročina je bila znosna, sopara pač ne. Ventilator na stropu se je neutrudno vrtel in prispeval svoj glas k zboru zvokov iz televizorja, ki je metal medlo svetlobo in verjetno ne bi žarel svetleje, tudi če bi mu kdo posvečal več pozornosti. Dora se je nemirno premetavala v postelji, pri čemer jo je oviral napet trebuh. Vse odkar je izvedela, da v svojem telesu ne živi več sama, je nekaj v njej umrlo in vse težje je našla voljo, da se premakne.
»Res ne razumem, kaj te tako skrbi. Ti si pametna, jaz sem pameten, tudi otrok bo pameten,« ji je Trivan prigovarjal z optimizmom in nasmehom.
Ko se ni odzvala, je zaigrano sumničavo dodal: »Razen, če ni moj?«