Se kdaj zgroziš nad prepadom druge osebe? Te je strah, da se vse skupaj zamaje in se sesede? Včasih puhlo masko sestavljajo zgolj besede in besede so sapa.
Dež je enakomerno padal po bakreno rjavi opečnati strehi znamke Bombach. Dežju ni bilo mar za znamko strešne kritine. Tako kot ni bilo mar meni, vse dokler je učinkovito opravljala svojo funkcijo. Nebo zunaj je bilo črno. Nikjer tiste goreče oranžne črte, ki preseka obzorje na dvoje in obljublja začetek dneva. V navadni beli skodelici z odkrušenim ročajem sem namakala filter kamiličnega čaja znamke Droga in s komolci naslonjena na črn marmornat pult odsotno vdihovala paro. Ob tej uri še nihče ni bil buden in uživala sem v razkošju tišine. Zaprla sem oči in pustila, da dežne kaplje napolnijo moja ušesa. Ko sem zaslišala oddaljeno zvonjenje v stari kamniti cerkvi nekje niže ob cesti, sem se odpravila na avtobusno postajališče, ki to pravzaprav ni. Nikjer ni majhne utice z voznim redom ali klopce, zgolj rumena markacija na razpokani asfaltni cesti. Ko sem zagledala, da se približuje, sem z roko zamahnila gor in dol in vstopila v avtobus. Nasmehnila sem se šoferju in poiskala prazen sedež ob oknu. Rada opazujem kapljice, ki se združujejo druga z drugo in se v poševnih črtah prelivajo čez zamegljeno ozadje. Skrbi so trkale na robove moje zavesti in popolnoma vdrle vanjo, ko so se vrata avtobusa odprla. S črnimi gumijastimi škornji znamke, nevredne omembe, sem odločno korakala čez luže, potegnjena globoko v svoj živo rumen nepremočljiv dežni plašč. Če bi po pločniku rasle rastline, bi lahko svojo hojo opisala kot lomastenje, tako pa goli beton ni ponujal dovolj konteksta za bolj doživet opis. Siva sivina. Igrala sem se z mislimi in ključi v žepu, dokler nisem zagledala stavbe, polne črnih zloščenih omaric. Moj prvi današnji cilj.