Moji lasje so prekrivali njegov obraz. Z rokami se me je oklepal kakor najljubše plišaste igrače iz otroštva, tistega zelenega obrabljenega zmajčka, ki se je zdaj skrival v zaprašenem predalu pod posteljo. Najine noge so bile prepletene kakor zapleten vozel, ki se jih je učil odvezovati v svojih mladostniških letih pri skavtih. Sanje so poteptane ležale pod najinima telesoma, ki sta se solidarno medsebojno grela in podžigala udobje. Alarm je zazvonil prvič in kljub temu, da ga je ugasnil, sem vedela, da ima v aplikaciji nastavljene še tri, ker jih vedno prespi in potrebuje dodatne opomnike. Odmaknila sem zaveso svojih las in nejevoljno je zamrmral. »Stuširat se grem,« sem mu pojasnila in na tleh iz kupa razmetanih čustev poiskala oblačila. Preden sem zapustila sobo, sem odprla okno, ki je dušilo zvok močnega dežja. Vedela sem, da mu ne bo všeč, ker ni maral dežja. »Kurčev dež,« sem ga slišala reči, ko sem zapirala vrata za sabo. Med pršenjem vroče vode sem zaslišala piskanje telefona. Čez steklo kabine sem pogledala, ali je morda kje na robu in bo ob naslednjem pisku padel na tla ter si oddahnila, ker je suvereno počival na sredini prazne police. V roke sem vzela tekoče milo z vonjem po malinah, pazila, da nisem porabila preveč ter ga odložila nazaj. Počasi sem nanašala peno, jo splaknila in potem dolgo časa samo stala pod vodo, praznila svojo glavo. Ko sem odprla vrata kabine in se ogrnila v veliko, mehko brisačo, sem s police vzela telefon, da sem preverila, kdo me potrebuje.
»A si spet pri njem?«
Na hitro sem natipkala »y?«.
Ob imenu se je izpisalo »snemam …«
Odgrnila sem brisačo, si z njo odrgnila preostale kaplje na koži in se oblekla v včerajšnja oblačila. Odsev v ogledalu mi je povedal, da sem včeraj v njih izgledala bolje. Morda pa moja samopodoba ni bila odvisna od oblačil. Pogledala sem na telefon, kjer me je čakalo nekaj sekundno novo zvočno sporočilo. Pritisnila sem gumb za predvajanje.
»Ker vedno, ko si pri njem, spiš predolgo in ne čekiraš sporočil. Hotela sem te vprašat, če bi danes šla na kosilo. Kakorkoli … že zadnjič si mi rekla, da je bilo zadnjič. Mislim, resno, whatthefuck.«
Petnajst besed neodobravanja.
»Te pokličem.«
Šla sem nazaj v sobo, kjer je stal pred omaro in si pomrmraval melodijo, ki se je vrtela na radiu. Vrgla sem se na posteljo, ki je izgubila toploto in ga opazovala, naslanjajoč se na svoje komolce. Hlače je že imel na sebi, iskal je majico. »Brez majice izgleda bolje,« sem mu rekla. »Mhm, bom povedal v službi, da spremenijo kodeks oblačenja.« Vzel je nahrbtnik, ki ga je pred leti zadel v nagradni igri in vanj tlačil rezervna oblačila, ki jih ni maral likati. Nato je pričel premetavati omaro z različnimi predmeti. »Dežnik ti iščem.« »O, hvala, ampak imam svojega.« Nisem želela jemati ničesar njegovega. Iz žepa jakne je potegnil energijsko ploščico. »Boš?« Nisem imela apetita, ampak sem odlomila polovico. Medtem ko jo je on na hitro pogoltnil, sem počasi žvečila. Imela sem dosti za prežvečiti. »A ti sploh ješ to?!« me je vprašal, ko se je vrnil s stranišča. »Ne prav zares,« sem odgovorila in pustila, da mi iz roke vzame preostanek. »Kdaj si rekel, da se vrne?« sem ga vprašala med natikanjem čevljev. Njegov odgovor je prekinila personalizirana melodija njegovega telefona in ko ga je vzel iz žepa, sem na ozadju videla fotografijo, kjer sta se objemajoč srečno smejala. Ozrla sem se po predsobi, kjer je na steni ob obešalnikih visela slika, ki sem jima ju nekoč podarila. V nekaterih odnosih ne bi smeli narediti koraka naprej, ker morda potem nikoli več ne moreš nazaj. Srebrn okvir je bil dobra izbira. Javil se je. »Hej, srce.« S kretnjo sem mu pokazala, da grem. Pokimal je in mi pomahal. Vrata sem tiho zaprla za sabo. V tem svetu zunaj zanj nisem bila pomembna.