Ko zaprem oči, se odprem sama sebi in si očitam marsikaj. Počutim se izgubljeno, ker se izgubljeno počutim vedno, kadar ne grem stran in nisem v nekem tujem kraju, kjer je več ljudi in sem samo svobodna neznanka med vsemi ostalimi dušami, ki se bolj ali manj dušijo na znanih ulicah. Sonce mi poljublja lice, pomlad bo kmalu na vrhuncu, vse rože že cvetijo, jaz pa se bojim poletja. Prvič v življenju se ga bojim. Drugače se bojim samo poletov, tistih letalskih, skozi celo leto. V nekem trenutku sprejmeš odločitev, ker se ti pač zdi najboljša rešitev v tistem trenutku. A vsak trenutek mine, z njim pride več konteksta in potem se pričneš spraševati, če je odločitev res bila na mestu in prava. Veš, da bo za presojo tega moralo priti še več konteksta, da mora miniti več časa, a nekje globoko v sebi veš, da v tem mestu ta odločitev ni bila prava, ker nobena odločitev v tem mestu ni prava, ker enostavno ne maraš tega mesta. Kar seveda ni enostavno, vse skupaj je zaradi tega naravnost zakomplicirano, ampak ti nisi zakomplicirana oseba, drugi te smatrajo za nezahtevno. Se sprašujem, kakšne so potem zahteve drugih? Vem, da je to vprašanje neumestno, ampak kaj bi drugi naredili na mojem mestu, če se ne bi počutili na mestu v tem mestu? Nekateri bi ubijali za to, kar imam. U … bi, ja. Jaz pa bi najraje samo šla. Ne vem točno kam, ker opcij je vedno več, ampak šla bi pa. Mučim se, ampak se tudi učim. Ostala bom tukaj. Kaj? Ja. Sodeč po mojem počutju, sem se v najbolj sončnih mesecih obsodila na neko dolgočasno poglavje, ampak morda je res vse samo v moji glavi. Glavno, da sem ugotovila, da ne bi smela sprejemati odločitev, ko je oblačno in ko sem lačna. Raje bi gledala oblake gor nekje na severnem otoku, ampak tako pač je, če plavaš s tokom. Hodiš proti priložnostim in se pridružiš tisti, za katero se zdi, da se ti najbolj prileže. Leže na travi razmišljam, da bi ta pozicija, v kateri sem, bila popolna med zimskimi meseci. Ampak takrat še sploh ni obstajala in jaz sem takrat stala ob nekom drugem nekje drugje, drugačna. Vedno se moram opominjati, da moram hoditi počasi in postopoma, da imam čas, da je vse proces in da so pomembne ceste, ne samo cilji. Samo včasih se mi zdi, da ne ciljam dovolj natančno ali dovolj visoko. Včasih pač moraš obtičati, da se zaveš, česar zagotovo nočeš početi za vedno, čeprav ni zagotovila, da ti bo to pomagalo, ampak gotovino pač potrebuješ za preživetje, mar ne? Marljivo delo ti je ne prinese nujno vedno, tako kot ti magisterij ne pomaga nujno pri iskanju zaposlitve, čeprav bi oboje nujno potreboval. Potrebno bi bilo malce manj ruminiranja ob kozarcu ruma, ker že vidim, kako bi me sčasoma lahko zapeljalo v alkoholizem, čeprav sploh ne vozim. Zima mi je prinesla same negativne odgovore in s tem vse manj odgovornosti. O tem nerada govorim z drugimi. Sicer mi je všeč, da so odzivni, ampak njihovi odzivi me ne izzovejo tam, kjer bi želela. Želje … želje so izvor trpljenja. Ampak trpko je tudi, ko sem tako zelo zaposlena s pričakovanji drugih, da se nepričakovano vedno znova znajdem na krajih, ki jim v resnici ne bi rada kradla zraka. Čeprav mi ga taisti drugi kradejo s cigaretnim dimom in mi povzročajo raka. Odmahujejo, da to vse gre z roko v roki. Vsak reče, da je zdravje odvisno od sreče. Je pa že taka reč, da moram danes začeti ugotavljati, kaj so moje temeljne vrednote. Zatem, ko bom zaigrala na prave note, me čaka zastavljanje novih temeljev. V bistvu me pa nič na tem svetu ne čaka, ker se vse premika, hitro in temeljito.