V popolni olivno zeleni satenasti obleki, ki je segala vse do mojih gležnjev, sem sedela za dolgo, pravokotno mizo. Pogrnjena je bila z brezmadežnim, sijoče belim prtom. Niti najmanjše gube nikjer, razgrnjena popolnost. S stropa je visel ogromen lestenec, sestavljen iz kristalov v obliki solz. Sveže narezano cvetje se je bohotilo v rožnati, beli in nežno rumeni barvi. Sedela sem dostojanstveno in vzravnano, ramena porinjena malenkost nazaj, oprsje potisnjeno ven, brada privzdignjena malenkost navzgor. Na ramenih sem začutila njegovi roki in oblivanje kurje polti. Prikradel se mi je za hrbet, kot vedno, kakor je najbolje znal. Desno od mene dva stola, levo od mene dva stola, pet stolov nasproti mene. Prinesel mi je rdečo vrtnico in me poljubil na lice. Predstava za druge. Ljubezen v najbolj mogoči umetni obliki. S trnjem bi mu razpraskala obraz in mu cvetove porinila v usta, da bi vsaj enkrat prišlo iz njih nekaj lepega. Z dlanjo sem objela njegov vrat in se z jezikom sprehodila čez njegove ustnice. Nikoli me ni privlačil, samo odbijal. »Hvala, dragi. Bi jo prosim odnesel nazaj v sobo, da ne bo ovenela?« sem rekla s prijaznim glasom. Pobožal me je po laseh in izginil. Olajšano sem zaprla oči. Ko sem jih odprla, so bili vsi stoli zasedeni. Glavo sem obračala od pogovora do pogovora in se izgubljala v prostorih in časih, ki jih nisem želela blizu sebe. V grlu me je zapeklo. »Dragi, mi naliješ prosim še malo vina?« Zdelo se mi je nespoštljivo, da je z roko, s katero bi lahko zagrabil steklenico, pomahal strežaju, ki je ustrežljivo prikimal, se pomaknil bliže in kozarec napolnil z gosto, temno rdečo tekočino. »Hvala.« Naredila sem tri dolge požirke in bolečina je malce popustila. V srebrnem, zloščenem jušniku sem zagledala svoj popačen odsev. Ali je bil mar spačen? Pogladila sem si goste, temno rjave lase, ki so mi v ravnih slapovih padali čez rame. Preden začnemo z juho, bi si jih lahko spela v čop, da jih ne bom namakala v krožnik. V daljavi sem slišala smejanje in kmalu začutila, kako me je povlekel za dlan, jo dvignil v zrak in zdrdral karakteristike žlahtnih kovin, ki so sestavljale obroč na prstu, ki me je davil okrog vratu in povsod drugod. Ni bil prstan, bila je zanka. Roka se mi je začela narahlo tresti in rdeči lak na nohtih se je zazdel kakor kri. Kot da igram po nevidnih tipkah narobe obrnjene klaviature sem pomigala s prsti in upala, da moj nasmeh izgleda radostno. Z drugo roko sem pograbila kozarec in ob vsakem dodatnem požirku upala, da se mi bodo roke nehale tresti. Ko so iz svojega polja pozornosti počistili prazne čestitke, se je, kot da bi namesto hrane požirali naslove tabloidnih časopisov, iz njihovih ust pričelo valiti: »Si slišala? Baje je spet noseča!« »Včeraj sem ga srečala v trgovini, veš kakšne podočnjake je imel. Da ne omenjam, koliko alkohola je imel v košarici.« »Joj, to te bo zagotovo zanimalo, veš kaj sem izvedela?!« »Še zdaj ni dokončala študija.« »Vsi po vrsti so nesposobni.« »Kaj onadva sta še skupaj?« »To vreme. Čisto premrzlo za ta letni čas. To ni za nikamor.« »Še vedno niso ničesar naredili v zvezi s kemičnimi repki.« »Zadnjič sem jo videla z novim tipom!« Ne vem, kaj je bilo huje. Gledati, kako brez občutkov mesarijo vso hrano na mizi, poslušati, kako ropočejo z ličnim priborom, ali poslušati ropot njihovih besed. Preglasili so glasbo, preprečili pretok zraka, zdelo se mi je, da se dušim in zadnje besede, ki jih bom slišala, so vsa ta negativa. Nobene konstruktivne debate, nobene vzpodbude, nobenega pristnega zanimanja. V trebuhu me je močno zarezalo, da sem glasno zajela sapo. Preglasno. Odsekano me je pogledal: »Ljubica, si v redu?« Pokimala sem. Bežno sem ošvrknila staro leseno uro, ki se je nemo premikala na steni nasproti mene. Z belim prtičkom, ki mi je mrtvo ležal v naročju, sem si obrisala usta in se opravičila. »Je vedno tako tiha?« sem slišala nekoga tiho šepniti čez mizo. Ne vem točno koga, glasu nisem bila zmožna povezati z obrazom, vsi so bili videti in slišati enako. Videla sem ga, kako se z živo rdečimi lici skuša spraviti iz zadrege in kako se vrv okoli mojega prsta zateguje. Komaj čaka, da mi bo okoli prsta na drugi roki zategnil še eno. Potem bom vedno, ko bo potegnil za te vrvice, plesala kot marioneta. Pogledala sem se v ogledalo in se nasmehnila sama sebi. Vzravnano sem se vrnila k svojemu sedežu in ko sem se hotela usesti, me je ustavil. »Draga, prav posebno presenečenje zate in za najine goste sem pripravil!« Prisotnost pristnosti mu ni pristajala. Prijel me je za komolce in me odpeljal na teraso, od koder so se v temi videli nežni obrisi hribov. Ostali so nama sledili kot zvesti služabniki. Rahlo sem se naslonila nazaj na njegovo leseno, brezčutno telo. Včasih, ko sem se zagledala v te hribe, ki so me obdajali, sem pomislila, da me na tem svetu prav težko še kaj osupne. Poraščeni s smrekami in krošnjami drugih dreves so zasidrani okamenelo stali. Luči v jedilnici so naenkrat ugasnile. Vsi so tiho stali v pričakovanju in pred očmi vseh je zraven šuma teme utripal nemir. Oči vseh so bile uprte v platno črnine pred nami, vame pa so se zaletavali neki daljni, plašni spomini. Je to to? Ko ti tik pred koncem pred očmi zdrvi celo življenje? Ognjemet je razsvetlil nebo in hribe za njimi. Vsi so navdušeno vzklikali in ploskali. Veselili so se življenja, ki je počasi odtekalo iz mene. Kako absurdno, česa vse se spomniš ob gledanju eksploziva na nebesnem obodu.
»Povejta, kako sta se spoznala?« Ognjemeta je bilo konec, spet smo sedeli za isto mizo. Postregli so s sladico. Zbrala sem zadnje kose moči, da sem ga ljubeče pogledala. »Boš ti povedal, dragi?« S prosto roko sem ga pobožala po stegnu. Nisem se niti trudila ugibati, katero boljšo različico mene jim bo prodal tokrat. Vzporedno z njegovimi besedami, ki sem jih prezirala iz dna duše, sem kreirala svojo verzijo zgodbe. Spomnim se, od začetka je sijal, kopal se je v svetlobi, dan in noč. Zalivala sem ga z upanjem, z vizijami o prihodnosti, ki ni poznala drugega izida, kot da se izide. Ovijala sem ga v odtenke zlate, prižigala luči, nosila cela naročja cvetja … Vendar, kako bi naj ta svet obstajal? Sama sem ga gradila za dva in vse, kar je delal on, je bilo, da je hranil moje vizije o tem svetu z besedami. Ujela sem se v njihov zven in površinskost. Če bi se bila poglobila globlje, ne bi našla prav nič, ker kaj drugega pa so besede kot črn tisk na papirju, ko jih zapišemo? Mi sami jim s svojim pogledom dajemo barve. Dajemo jim težo. Težo, ki se nam lahko obesi na srce in ga pogoltne nekam daleč v tiste čudne kraje znotraj nas, za katere ne vemo, da obstajajo, dokler se ne znajdemo tam. In potem nekega dne samo spregledaš in se tiho oddaljiš, v prepirih ne sodeluješ več, ampak tudi v pogovorih ne sodeluješ več, v ničemer več ne sodeluješ, samo spremeniš se v počasi premično senco. Ignoriraš prisotnost drugega in ne vlagaš več energije v odnos. Izogibaš se stikom. Vso pretirano prijaznost vložiš v pozdrav za dobro jutro, se skriješ čez dan in ponoviš prijazni lahko noč. V drugih interakcijah se izklopiš in potem se nekega dne, ko se želiš približati, zaveš, da je med vama preveč razdalje in tišine, da bi se lahko naenkrat prebila do njega. Ugotoviš, da ni ne čustev, ne besed, ničesar, samo praznina. Kovina ti mrtvo leži na prstih in to je vse, kar je – zanka, v katero si se ujela in zdaj ne znaš več ven. Umikala si se tako dolgo, da se nimaš več od česa umakniti. Od tu ta odtujenost. Z mrtvim nasmeškom na obrazu sem prikimavala njegovi verziji najine zgodbe. Slišali so se hlinjeni vzdihi navdušenja. Nato so se vrnili k svojim najljubšim temam. »Si slišala? Baje je spet noseča!« »Včeraj sem ga srečala v trgovini, veš kakšne podočnjake je imel. Da ne omenjam, koliko alkohola je imel v košarici.« »Joj, to te bo zagotovo zanimalo, veš kaj sem izvedela?!« »Še zdaj ni dokončala študija.« »Vsi po vrsti so nesposobni.« »Kaj onadva sta še skupaj?« »To vreme. Čisto premrzlo za ta letni čas. To ni za nikamor.« »Še vedno niso ničesar naredili v zvezi s kemičnimi repki.« »Zadnjič sem jo videla z novim tipom!« Čutila sem, kako se njihovi bledi obrisi prelivajo drug v drugega, še njihove besede niso bile več ostre. Trdneje sem se naslonila na stol, v tej popolni satenasti obleki, ki mi je segala do gležnjev, za popolno pogrnjeno mizo, v popolni zgodbi, ki ni bila moja. Tiho in molče sem še naprej čakala, kdaj bo zdravilo doseglo svoj optimalni učinek. Na smrt so me dolgočasili. Dobesedno.