Vem, da po stopnicah hodi glasno, da pod njegovimi podplati nikoli ne zaškripajo tako kot
pod mojimi in da včasih preskakuje po dve hkrati. Vem, da kadi in da mu ni mar za ločevanje
odpadkov, ker prazne škatle vedno vrže v kanto za smeti, ki mu je najbližje. Zaradi smeti tudi
vem, kaj kupuje in s čim se prehranjuje. Vem, da ne zapira vhodnih vrat in da hodi spat zelo
pozno. Vem, da dela na izmene, ker včasih prihaja domov ob urah, ko grem jaz v službo, a se
nikoli ne srečava na stopnicah, ker v jutranji naglici pozabljam in se opominjam na reči, ki jih
moram vzeti s sabo, dovolj dolgo, da on zapre vrata, še preden jih jaz odprem; spet včasih
pride pozno zvečer, ko si jaz sebe ne morem predstavljati nikjer drugje kot v postelji; drugič
pa je že doma, ko mene ni niti na pol poti do tja. Vem, da tudi perilo pere pozno zvečer in da
ga ne suši v sušilnem stroju. Vem, da dela svoj liker, ker na podstrešju shranjuje polne
steklenice, ki dišijo po alkoholu. Vem, da ko ga obišče kakšna ženska, se glasno pogovarjata,
veliko smejita, gledata filme in malo spita. Vem, da se prepira glasno in napadalno, ker lahko
razločno slišim vsako besedo in vsa obtoževanja, čeprav nočem, ker se mi takšno kričanje ne
zdi normalno. Vem, da posluša glasbo, ki je jaz ne maram in da ima dobre zvočnike, ki
preglasijo moje, čeprav se vedno trudim predvajati najbolj divje komade, za katere vem, da
jih ne bi maral, ker niso v spektru njegovih žanrov. Vem, da si nikoli ne prepeva in da so tla
tudi v njegovem stanovanju preveč ledena, da bi po njih plesal bos. Vem, da ima pred vrati
lepši kos predpražnika od mojega, a enako umazanega in da bi morala oba bolj redno
pometati pred svojim pragom. Vem, da veliko naročil opravi preko spleta, ker redno slišim
nekoga, ki od njega potrebuje podpis za prevzem paketa. Vem, da nikoli ne bi prebral mojih
zgodb, tudi če bi vedel, da jih pišem, ker bere samo reklame, pa še te občasno, največkrat jih
iz nabiralnika samo pobere in jih nastavi drugemu sosedu, ki zbira papir. Vem, da proste
vikende večino časa preživi nekje drugje, ker je takrat v stanovanju mir. Vem, kakšen avto
vozi in da ga redno servisira. Vem, da mu ni mar za gojenje lastnih rastlin, ker je iz vrta izruval
grmičke in si na njegovem mestu uredil prostor, kjer parkira. Vem, kako diši, ker njegov
parfum visi na stopnišču dlje časa kakor njegovi koraki. Vem, kako zvenijo njegov smeh,
njegovo kričanje in njegovo pokašljevanje. Vem, da ga na ulici ne bi prepoznala po obrazu,
temveč po oblačilih, ki jih v lepem vremenu suši na stojalu zunaj na dvorišču – na tistem
majhnem delu, ki ga ni namenil parkirišču.
Ne vem pa, kako mu je ime in kako se piše. Ne vem niti, kaj bi se zgodilo, če naju ne bi
ločevala tanka bela stena hiše.