V vrsti

close

Stala sem v vrsti v trgovini, kar se zgodi precej pogosto, ker pogosto hodim v trgovino in nikoli ni odprtih toliko blagajn, kot bi želela. Lahko bi šla na samopostrežno blagajno, ki pa je ne maram z dveh vidikov:

1. Ženski glas je tako počasen, da ga zaradi učinkovitosti enostavno moram neprestano prekinjati in če kaj nerada počnem, je to prekinjanje govorjenja drugih, zato ker mi gre na živce, kadar drugi ne dokončajo svojih stavkov in je vsebina prepuščena moji lastni interpretaciji. Prav tako ne maram, če ljudje počasi govorijo ene in iste stvari, neprenehoma, vsak dan.

2. Ne zdi se mi potrebno, da ženski glas pred vsemi ostalimi kupci kliče prodajalca/prodajalko, da pride preverit, če sem že dosti stara, da si kupujem alkohol. Ne, da bi mi bilo neprijetno, ker si kupujem alkohol pri belem dnevu, pa tudi za obsojajoče poglede mi je vseeno, samo enostavno se mi ne zdi potrebno.

Tako sem torej čakala v vrsti in z očmi skenirala svoje izdelke v košarici, preden jih bo skenirala prodajalka. Šest pločevink temnega piva, liter viskija, grški jogurt, goji jagode, karton jajc, instant kava, pet banan, zabojček jagod, tamponi in vžigalice. Zavestno se izogibam gledanju polic ob blagajni, vseh teh mini izdelkov, ki jih ne potrebuješ, ampak če jih vzameš, jih uporabiš; vseh čokoladic, bombonov, žvečilnih, ki kar kričijo »vzemi me, vzemi me!«. Mleko, moj bog, v trgovino sem šla samo zato, ker mi je zmanjkalo mleka, za kosilo pa bi si rada spekla palačinke. Takšne stvari me res nervirajo, sploh ker je vrsta za mano tako zelo dolga, da ni šans, da se še enkrat prebijem skozi njo samo zaradi kurčevega litra mleka. Raje spremenim jedilnik, idealnih scenarijev tako in tako nisem vajena. Zraven kričanja s polic v moja ušesa bijejo besede drugih. Nikoli nočem poslušati pogovorov, ki jih imajo ostali pred mano ali za mano, ampak včasih se ljudje pogovarjajo tako glasno, da imam občutek, kot da govorijo meni. Včasih me prime, da bi se obrnila h komu, zavila z očmi in vprašala: »Koliko si star?« ali pa se čutim dolžna ljudem pojasniti odgovore na njihova vprašanja, ampak raje samo poravnam račune za nakup, kot pa da sem kripster.

»Zakaj si glavo tako zelo razbijaš s tem? Kar je, je, oziroma je bilo.« »Skušam razumeti.« »Nekateri izvajajo dolgoletne zapletene raziskave, da bi lahko razumeli nek pojav.« »Ampak jaz nisem …« »Tudi ti delaš celo znanost iz tega. V svoji glavi.« »Samo … pogrešam ga.« »Njega, ali to, kako si se počutila ob njem?« »Lahko ločiš to dvoje?« Zamišljam si, kaj bi rekla in kateri jaz bi si nadela, če bi se odločila sodelovati v tem pogovoru. Zdolgočasena? Kul punca? Zateženka? Depresivka? Flegmatičarka? »Verjetno res pogrešam samo pozornost. Kogarkoli.«

Čas, da iz košarice zložim artikle in jih dam na črni trak, ki jih ponese k prodajalki, ki mi s svojo hitrostjo povzroča anksioznost, ker ne sledim njenemu tempu in artiklov ne morem tako zelo hitro zlagati v svojo vrečo iz blaga s smešnim napisom. »Ne hvala, ne potrebujem vrečke!« in nimam pojma, zakaj vse tete in strici pred mano izrecno sprašujejo po plastičnih vrečkah, če imajo na razpolago papirnate in te iz blaga, kot da ne gledajo poročil, kjer opozarjajo, kako zelo smo zagiftali naš planet ravno s plastiko. Medtem ko mi printa predolg račun, ki ga bom ob prvi priložnosti zmečkala in vrgla v koš, in sprašuje ali gotovina ali kartica, ne vem več, kje je moja denarnica in ko iščem presnete kovance, ker ji želim narediti uslugo, da ji dam točen denar in drobiž – morda pa tega želijo samo v gostilnah – s svojimi predolgimi umetnimi nohti vpadljivo roza barve trka po blagajni, jaz pa namesto denarja najdem samo neumna vprašanja tipa kako lahko s temi nohti tipka po telefonu, pere posodo in se ostalih dotika po intimnih delih telesa. Ko se vrsta za mano že nestrpno prestopa in se mi zdi, da me bo prej kot slej nekdo s komolci potisnil stran od blagajne, prodajalka pa si od trkanja uničila nohte, si vzamem čas, da vse izdelke zložim v vrečo, ker jaz preganjam samo samopostrežno blagajno, ki sploh ni živa in se mi zdi, da tudi drugi nimajo pravice, da bi preganjali mene. Poleg tega še vedno prisluškujem dekletoma, ker imam tudi jaz marsikaj povedati na to temo.