O tem, kako morda ne bom pogrešala tega mesta in vseh njegovih skritih kotičkov, ki jih v teh prašnih in zgoščenih letih tukaj nisem uspela odkriti.
Ko tvoji koraki še zadnjič odmevajo po hodniku in se zaman trudiš zapomniti si ta poseben vonj, ki vlada v stavbi že od takrat, ko si prvič vstopil vanjo. Pozabil ga boš s prvim novim pihom, a se ga spomnil takoj, ko bi ponovno vstopil sem.
Predstavljam si, da mi razčesavaš sprijete svetle kodre, kot mi jih nikoli nisi in odrinem te stran, ker nisi resničen, ker sploh nimaš obraza, še manj imena.
Hodiš po razmočenem asfaltu, spranem od letnih in drugih časov, avtobus številka 18 pelje mimo tebe kot vsako noč, ko si končala ob normalni uri, ker si ljudje niso izmislili pet minut pred zapiranjem, da bi pa radi nekaj od tebe, nekaj v življenju, oprijemljivega in sočnega, za tistih pet minut veselja, preden jim vse spolzi med prsti. Smešno je, v kakšnem svetu nasprotij živiš. Ta avtobus pelje mimo vedno ob isti uri, kot že tolikokrat poprej, iz nekega drugega zorna kota se je scena ponovila že neštetokrat. V glasbo zatopljeno dekle, ki želi s čuječnostjo opaziti nekaj novega na vsakdanji cesti in utrujen avtobusni šofer, ki komaj čaka, da pride domov pred domač televizor, kjer se v tem delu leta predvaja svetovno prvenstvo v nogometu in če bo žena spala, bo brez slabe vesti spil hladno pivo. Sntntn. Ali tista zelena zastava tam, malo drugače se ziba v vetru. Tvoj svet pa se nenehno obrača, svet zunaj se nenehno obrača. Stalnice v premikanju, navidezne rutine.
V tebi se nabira nostalgija, čustva, ki jih še nikoli prej nisi čutil, misli, ki jih nikoli prej nisi dojemal.
Kako se reče samosvojosti v angleščini? Še ena zelo dobro opisljiva slovenska beseda. Je kdaj pomislil, da bi se preveč mučila s prevodi?
Nabere se in spolzi po režah v licih in ne veš, če so solze ali pa morda samo dež. Ozreš se navzgor in vidiš samo rumeno pročelje ene od lepo vzdrževanih stavb, zgrajene v nekem drugem stoletju.
Kaplja, povsod okrog tebe, zlivaš se, izogibaš se spolzkim jaškom na poti.
Soba ni več tvoja soba, ko z njenih sten odtrgaš še zadnje fotografije skupaj z belim ometom. Kakšen je že postopek izselitve? Trikrat sem že šla skozi, pa pozabim, kakor vsa zgodovinska dejstva, ki nimajo dovolj čustev, da se mi nalepijo na obloge dolgotrajnega spomina.
Tisti dan, tisti dan, ko je paviljon počival v snegu, snežinke pa so v larghissimo tempu še kar naletavale. To in skladba oddaljenega prijatelja, ki mi trenutka ne bi mogel bolj približati. To je bila popolnost.
Golob, ki v temi noči izgleda kot črna sraka, preleti razdaljo od ene zgradbe do druge, nemo maha s krili, ti pa si samo človek, ki hodi.
Ne, nisem take sorte, da bi se ozrla. In zdaj, ko gledam ta kovček in ob njem zložene vrečke s stvarmi, ki sem jih nakopičila v petih mesecih, se sprašujem, če nisem take sorte, ker sem se v zadnjih dveh letih selila, kot se povprečen Slovenec morda nikoli ne.
Zraven pa se ukvarjam z mislijo, če bom izgledala smešno, če si spakiram še tole svečo, svetloba katere me je pomirjala v tistih aprilskih nočeh, ko sem domov hodila preutrujena še za spanec.
Mučim se in iščem potenciale, žarke, ki bi me lahko zadržali tukaj, a če bi me, jih ne bi videla. Vedno imaš na razpolago množice možnih prihodnosti, ki so odvisne tudi od premikov drugih.
Spomini, ti visijo povsod, kot prah s polic. Krpa na radiatorju. Baje čisti samo bolj otipljive delce, ki jih lahko spustiš po odtoku. Mojih spominov že ne dam.
In o tem, kako grem nazaj na vas, ker se želim posvetiti pisanju, a me bodo stran od njega držale zelene smreke, ki nočejo postati papir.
Ne morem, da se ne bi smejala sama sebi. Ob takih trenutkih imam vedno prepolno glavo, polno srce in prazne roke. Nekdo drug bo prišel sem živet novo življenje. Se zaljubit, godrnjat in se iskat. Grem stavit, da ne bo našel istih stvari, kot sem jih gledala jaz. Čar neponovljivosti. Čar časa.