Ribji rep

close

»Imam zgodbo, ki te bo zanimala.« »Zanimala z vidika česa?« »Vsebine.« »Saj to me najbolj skrbi.« Oblaki so se preganjali mimo gora in zasneženi vrhovi so štrleli nad njimi. Če si pogledal dovolj natančno ali skozi sončna očala, si ponekod na vrhovih videl plasti ledu. Izdajala jih je debela plast skoraj turkizno modre barve, prekrita z belo volneno odejo snega. Bilo mi je nepredstavljivo, da so tam zgoraj ljudje, ki v to isto plast zabijajo kline in plezajo. Niso bili vidni s prostim očesom. Upam, da jih v tem delu leta tam ni bilo. Upam, da je vse bila le predstava v moji glavi, ki je temeljila na naslovih vpadljivih časopisnih izrezkov. Zahajajoče sonce je vsakih nekaj minut vrhove obarvalo bolj izrazito oranžno, oblaki pa so se vsakih nekaj minut pomaknili v drugo smer. Vsakič, ko sem pogled dvignila od njega, kar je zahtevalo določeno raven samokontrole, pa do gora pred sabo, se je scena zamenjala. Malenkost, a opazno. Prizor bi lahko bila posnela z milijoni fotografij in ne bi se mogla odločiti, katera izmed njih mi je najbolj pri srcu. Zdaj razumem funkcijo timelapse. Tale tukaj bi bil veličasten. Kavo sem običajno pila počasi, a če sem tukaj želela piti toplo, sem jo morala piti hitro. Mrzel zrak jo je hitro ohladil. Na žalost ni ohlajal Sujinega entuziazma. Pospravila sem svoje pisalo, da bi ji dala jasno vedeti, da ne bom pisala zgodbe, četudi bi me morda zanimala. Moje zanimanje je bilo pri nekom drugem. Znašla sem se v tej deželi, v kateri sem se želela znajti že predolgo časa nazaj. V deželi, kjer so bili hribi mogočni in so se v več plasteh razširjali v gore. V deželi, kjer so v tem času obljubljali cvetoče rdeče rože, a je vse nepričakovano prekrila belina. V tej belini nisem našla topline, nisem našla oprijema, nisem slišala glasbe in potem sem na vse to nepričakovano naletela v tebi. Ne vem, s kom spiš, ko si nazaj doma. Ne vem, s kom si deliš skrivnosti. Nimam pojma, koga poljubljaš tako strastno. Niti sanja se mi ne, kdo vse se počuti tako zelo doma v tvojem objemu. Morda nihče. Morda veliko teh. Ni mi mar, ker niso pomembni. Nisem vedela, da lahko sežem tako visoko. Vrata so se sunkovito odprla. »Mislim, da sem si zlomila roko!« Mia je dobesedno vdrla v naš skupen prostor, oblečena v rožnat zimski pajac, objemajoč si svojo levico. Izgledala je pretreseno-prestrašena. In definitivno premražena. Tiste »a lahko prosim zapreš vrata«, ki sem jih imela na konici jezika, sem pogoltnila nazaj, vstala in se ji približala. V roke sem vzela njeno zapestje, prekrito s črnimi vijugami, ki so sestavljale besedilo v neki tuji abecedi. Dotaknila sem se njene tople kože in tiho je siknila. »Lahko obrneš zapestje?« sem vprašala prvo vprašanje, ki mi je padlo na pamet in se mi je zdelo koristno. »Lahko, samo res me boli in direktno nanj sem padla.« Zaskrbljenost se je oprijemala vsakega koščka njene razkrite kože. V desnem kotu vidnega polja sem zasledila počasen premik sence. Približal se je in dala sem mu prostor, čeprav bi ga bila najraje stisnila v kot. Malce je pretipal zapestje, ga počasi in nežno obračal ter nato zaključil: »Ni zlomljeno, samo udarjeno je.« Nato se je z lahkoto pomaknil k vratom in jih zaprl. Pogledala sem ga, da bi mu rekla »hvala« in v trenutku so se moje besede razletele v nasmeh, zrcalo njegovemu. Zaradi takšnega nasmeha, ki je žarel iz oči, bi si lahko zakril usta in bi še vedno vedela, da se mi smeji. Ne samo usta, lahko bi si zakril ves obraz, pa bi še vedno vedela. »Jutri torej nadaljujemo s potjo?« Suja je bila človek, ki se je držal svojega urnika, nenehno je hitela dalje. Bolj kot pot ji je bil pomemben cilj – in da ga doseže v časovnem okvirju, ki si ga je zadala že na samem začetku. Pričela je tipati razobešena oblačila, ki so visela nad ognjiščem, da bi se sušila, čeprav se v tem mrazu in vlagi seveda niso. Že na pogled so bila mokra. Ampak odloč(e)nemu človeku včasih ni mar za objektivne kazalce. Sem slišala, da so ljudje zidove podirali že z glavo. Pobrala sem kuli in ga zavrtela med prsti. »Mislim, da bom še malo ostala,« sem se odločila. »Jutri naj bi ves dan snežilo, počakala bom na lepše vreme.« Presenečeno me je pogledala, nato pa pakirala dalje. Odleglo mi je, da nisem bila faktor, zaradi katerega bi spreminjala svoje načrte. Morda mi je odleglo tudi, da se bom znebila pritiska, ki je vel od nje. »Tudi jaz bom počakal,« sem slišala nežen zven njegovih besed in čeprav ga nisem videla, sem vedela, da je njegov obraz razsvetljen z nasmehom. Odsev mojega.