Urejala je še zadnje popravke v svoji predstavitvi v PowerPointu. [Občasno tipkanje po tipkovnici; edini zvok, ki moti tišino noči.] Sedela je pri odprtem oknu, ki ga je uokvirjal bel les. Luči mesta so se v različnih odtenkih bež, oranžne, zelene in rdeče svetlikale v daljavi. [Tišina.] Tišina ponoči je drugačna od tišine podnevi. Neko sladko zadovoljstvo je v njej. Lahko je razmišljala jasno, v miru, brez ovir. Lahko je razmišljala o stvareh, ki jih je dnevna svetloba dušila. Odsotnost vseh zvokov od zunaj ji je dajala prijeten občutek, da je sama na svetu, da čas stoji, da je nihče ne preganja. Podoben občutek je lahko ulovila samo še v okoliščinah, ko je sneg padal na gosto in počasi in se je zdelo, kot da srečna živi znotraj steklene krogle. Prijela je ogromno zeleno skodelico, v kateri je bila shlajena kava. Priprava na predavanje na konferenci ji je vzela več časa, kot je predvidevala. Vedela je, o čem bo govorila, seveda je vedela, saj je to že leta in leta raziskovala. Ampak to je bil največji izziv – kaj vse povedati v samo eni uri in kako povedati na zanimiv način. Na splošno nikoli ni marala govoriti, še manj pa je marala javno nastopanje. Z vso težo telesa je od mize odrinila bel lesen stol, na katerem je sedela, in se pogreznila globlje v mehko, sivo ogrinjalo in si ga tesneje zavezala okrog pasu. Bosa je naredila par korakov po bleščečih, srebrnih ploščicah do omare s ploščami. Temu nočnemu miru bi se prilegla nostalgična, sanjava glasba. Beach House. Play. [Zvonjenje telefona.] Prestrašeno je poskočila. Ura se je počasi premikala čez tretjo zjutraj. Pause. »Prosim?« se je javila in stopila k oknu. S telesom se je nagnila naprej in lovila veter, ki je lovil njene lase. Bilo je sveže in prijalo ji je. »Jaz sem.« Klicala je iz drugega konca sveta, kar je pojasnilo neobičajno uro. »Nisem vedela, koga drugega bi naj poklicala ...« Slišati je bila vznemirjena. »Iskreno … mislim, da nisem najbolje.« »Kaj se je zgodilo?« »Po skoraj letu dni sva se videla, ker sem se želela posloviti.« Lahko jo je videla, kako se ji pred očmi vrstijo slike in kako izbira besede. »Oprosti, vse imam še malo pomešano v glavi, nisem še uspela iti skozi vse in premisliti.« »Ni se potrebno opravičevati, saj veš, da je včasih vse bolj razumljivo, ko misli povemo na glas.« [Ne najbolj navadna zgodba, niti ne ljubezenska, ker ni bila ljubezen, bolj zatrapanost. Trapa. Razdrobljen časovni okvir. Nezanesljiv vir.] »Pa še lepo mi je takrat povedal, da on na to ne bi gledal kot na začetek nečesa, jaz pa sem vse povezala v kontinuirano zgodbo, se obesila na besede in celo kreirala vizije …« »In ker si si ustvarila začetek, si potrebovala konec.« [Vstavi solze, zamenjaj temo.] »Ti si pripravljena?« »Ja, vse imam pripravljeno, vse je načrtovano in organizirano. Ko pridem tja, me bo nekdo čakal na letališču, tako da mi ne bo potrebno iskati sami.« »Oh, kako kul! Kakšne zanimive ugotovitve?« Vlogi zamenjani. [Strukturirano pripovedovanje, v vsakdanjem jeziku pojasnjene za ene bolj, za druge manj vznemirljive znanstvene ugotovitve. Solidna praktična vrednost.] »Lepo te je bilo slišati.« »Hvala, enako.« [Razlivajoča se ljubezen, iskrena, ne meneč se za razdalje.] Stopila je stran od okna in ga zaprla. Lučke so se še vedno svetile na obzorju. Nekaj pomirjajočega je bilo v njih.
*
[Nadležni in nesramni zvok alarma. Glasen.] Z roko tipam za telefonom in ugasnem nepotreben hrup. Samo za trenutek dlje poležim in se ob ponovnem pogledu na uro začudim, kako je čas relativen. Minile so samo tri minute, ki so se zdele najmanj kakor ura. [Zvoki priprave zajtrka v kuhinji in oblačenja.] Pakiranje. Vedno pakiram zadnji trenutek. Nekaj srajc, nekaj kril, obleka, saj grem samo za tri dni. Pogled mi zdrsne k lično zaviti škatlici, ki se ponaša z razkošno znamko spodnjega perila. V kovček vržem še to in ga zaprem. [Klik.] V drugo torbo dam vse ostale drobnarije – prenosnik, knjige, zvezek, pisala in se odpravim ven. Na ulici me pričaka hladen jesenski zrak, ki mi nekoliko zbistri misli. [Zvok mimo vozečih se avtomobilov.] Med vožnjo do letališča premlevam svojo predstavitev in se zatikam ob nesmiselne robove, ki štrlijo samo zame in ob katere se spotikam zgolj jaz. Ni dolgih čakalnih vrst, te so le v moji glavi, ker želim s predstavitvijo opraviti čim prej, vse poteka gladko, tako kot si želim, da bi gladko potekala moja predstavitev in ko se končno vkrcam na letalo, zaspim že po nekaj uvodnih melodičnih tonih, ki jih nastavim na predvajalniku glasbe. Zbudi me premetavanje soseda, ki brez občutka sega v moj osebni prostor in ko ugotovim, da pristajamo, zaspano odprem oči in prosim za kozarec vode. Iz letala se odpravim po dolgem in svetlem hodniku. [Hrup neštetih koleščkov na kovčkih, ki jih vsi nestrpno vlečejo proti izhodu. Ignoriran.] Kmalu zagledam gručo ljudi, ki bolj ali manj dobrodošlo pričakujejo pravkar prispele potnike in iščem tablo z napisom svojega imena in priimka. Zaman. Napis dogodka? Ničesar meni znanega. Postajam nestrpna. Pokličem organizatorja, ki mi v nenavadnem naglasu pomirjeno zagotovi, da je moj šofer na poti in da se bova zagotovo našla. Srčno upam, da se bova res, kajti ne razumem ne pisave ne govora te države in zaradi nesposobnosti osmišljanja se počutim skrajno negotovo. Iz misli me predrami oprijem na levi roki. Opazim gospoda srednjih let v uniformi šoferja, ki maha pred mano in kaže na moj kovček. Verjetno je to to. Verjetno tako pač delajo tukaj. Komaj se zadržim, da ob neprofesionalnosti ne zavijem z očmi. Gospod zagrabi moj kovček in sledim mu do avtomobila, kjer se dobesedno zvrnem na zadnje sedeže. V tem trenutku sem vesela, da mi ni potrebno komunicirati. Moja pozornost tava, nisem se zmožna osredotočiti na nič specifičnega. Pa saj mi ni potrebno. Prijetno toplo je in utrujenost me zopet potegne v prijeten dremež.
*
[Loputanje vrat.] Zbudila sem se in ugotovila, da je motor avtomobila ustavljen. Pogledala sem skozi okno, kjer se je razstirala trda tema. Šofer je poskrbel za mojo prtljago in je ob cigaretnem dimu prijazno čakal, da se zbudim. Stavbe so bile zgolj nerazločni obrisi. Odprla sem vrata in stopila ven. Na tisoče šibkih luči je utripalo in prevzelo moje zaznavanje. Zaradi njih nisem čutila toplega vetra, ki mi je vdiral pod pretopel plašč in nisem več čutila tiste nadležne vznemirjenosti, ki je krajšala moj apetit. Vse se je zdelo v redu in vse se je zdelo na svojem mestu, vse se je zdelo, kot da stoji. Kot da se je svet nehal vrteti, samo zato, da se je lahko v tistem trenutku v svoji popolnosti kazal meni. Mojo zamaknjenost je prekinil šofer, ki mi je v roke potisnil ključ in z roko pokazal na med vrsto ostalih zgradb stisnjeno hiško. Zahvalila sem se mu v svojem jeziku. Z glavo je rahlo zanihal v vljuden priklon in izginil nazaj v avto. Upala sem, da ga doma čaka topel objem, ki mene ni. Utrujenost me je navedla, da sem sledila svojemu kovčku. [Škrtanje ključa, cviljenje avtomobilskih gum.] Pred mano se je odprla krasna, starinska soba, izklesana iz kamna. Počasi sem se sprehodila do notranjega dvorišča, kjer so iz stene, ki je ločevala moje dvorišče od dvorišča nekoga drugega, kaotično štrleli pisani lončki z različnimi vrstami kaktusa. Poimenovala sem jo Galerija kaktusov in si predstavljala, kako bom zjutraj tukaj popila svojo kavo. V kotu je bilo v glinenem loncu nasajeno granatno jabolko. Nežno sem se dotaknila gladkih sten njenega oklepa. Pogledala sem v nebo, kjer so na vrvicah visele zvezde in si dovolila širok nasmeh. Sreča. Nekateri kraji so polni navdiha. V glavi sem že sestavljala nove povedi in morala sem se zavestno zaustavljati, da nisem zašla pregloboko. Potrebovala sem beležnico in kuli, da vse zapišem. Če ne zapišem, pozabim. Za trenutek se mi je zazdelo, da razumem smisel življenja in namene ljudi. Vsaj navidezno. Bilo je mesto, kjer sem se med izgubljanjem v njem počutila popolnoma na mestu. Topel zrak je poljubljal mojo kožo tako vztrajno in ljubeče, da sem želela ven. Vendar to, kar sem želela, ni bilo to, kar sem potrebovala. Vrnila sem se v mehko posteljo, ki je dišala po sveže oprani posteljnini in polna pričakovanj, kaj mi bo prinesel nov dan, zaspala na polovici neke misli. [Tišina, prepojena z enakomernim dihanjem.]
*
Zbudijo me sončni žarki, ki so se uspeli izmuzniti skozi reže zaprtih polken. Poševno padajo na moje lice in uživam v občutku topline. Ne želim odpreti oči. Ne še. Glede na to, da moja budilka še ni zvonila, imam čas. [Šumenje valov v daljavi.] Panika me požene v sedeč položaj. Morda pa si samo domišljam. Skušam odmisliti bitje srca, ki ga čutim po vsem telesu in z rokami, ki grabijo posteljnino tako močno, da bi jo lahko strgale, pozorno poslušam. Ne motim se. To je zagotovo voda, ki buta ob skale. Moje misli divjajo po popolni praznini in črnini, ki v debelih plasteh polnita mojo glavo in se nimajo ob kaj zatakniti. Ob zaznavi vonja morske soli želim zakričati in zajokati, ker to ni kontekst, v katerem moram biti. Uležem se nazaj in zaprem oči. Morda so samo sanje znotraj sanj, tako ko včasih mislim, da bedim, pa v bistvu še vedno sanjam. [Šumenje valov, kriki galebov.] Ponovno odprem oči. Ista soba, ista belina. Če bi imela pojma, kaj se dogaja, bi celo uživala v prebujanju v takšni sobi. Obujem si natikače in se lotim odpiranja rumenih polknic. Najprej odprem notranje, nato zunanje in naenkrat moje vidno polje zagrne slepeča belina. Ko se moj vid privadi na dan v razcvetu, se pred mano odpre scena, ki me osupne. Le streljaj stran od zdelanih kamnitih strešnikov se na drugi strani ceste nahaja skala neenakomerne oblike, ki jo iz vseh strani obdajajo skalnate hiše s preprostimi kvadratnimi okni. Tik pod vrhom skale je vanjo zgrajena majhna kapelica, na samem vrhu pa se bohoti osvetljen križ. [Alarm v glavi.] Sklonim se skozi okno, samo toliko, da se prepričam. Na moji levi zagledam morje, ki se svetlika kot tisoče draguljev. Z rokami si zakrijem obraz. Kmalu postanejo mokre in lepljive. Tipam za stolom, ki sem ga videla nekje prej in ko ga najdem, ga od jeze potisnem stran, da se prevrne. Od nemoči se sesedem, komaj se zadržujem, da ne kričim od besa. Kako je možno, da sem se znašla na napačnem mestu? [Šumenje prekletih valov, ki jih ne bi smelo biti tam.] Moja konferenca, priložnost, da pokažem svoje delo, v trenutku je nekaj, kar je bilo skrbno načrtovano mesece in mesece vnaprej, nenadoma postalo nedosegljivo. To se zgodi, ko nimam kontrole nad vsem, ko moram delček organizacije prepustiti drugim. Sem vedela, da se ne bi smela zanašati na druge. Zakaj jaz? Zakaj izmed vseh ravno jaz? Kaj me življenje želi naučiti? Še enkrat grem skozi vse dogodke, ki so se zvrstili od takrat, ko sem zapustila svoje stanovanje in prišla sem. Kje sem naredila napako? Kako nisem opazila prej? Naj mi še samo nekdo reče, da se vse zgodi z razlogom. K hudiču z razlogi. Razloge si izmislimo ljudje, da si osmislimo situacijo in da se počutimo bolje. Podrl se mi je celoten urnik, saj sploh ne vem, kaj naj! [Zvonjenje alarma. Da je bil nadvse nadležen, najbrž ni potrebno posebej poudarjati.] Vstanem, pograbim telefon in si v glavi sestavljam napad besed, ki jih bom stresla na organizatorja. Bolje zanj, da se javi takoj!
*
Sonce je pripekalo. Pred mano so v senci na mizi stali masleni rogljiček, sveže stisnjen pomarančni sok in kava. Moja roka je še vedno počivala na telefonu. [Odmev besed pogovora.] Zgodba se je zdela precej nerealna. Očitno sem sledila napačnemu gospodu v napačen avtomobil, do napačnega kraja. Zamudila sem na predstavitev svoje knjige. Prava zvezda. »Lahko storimo karkoli? Mislim, spet ni tako zelo daleč, maksimalno dve uri … Pride nekdo pome, pridem jaz tja, prestavimo predstavitev?« »Trenutno se dogovarjamo z organizatorjem, najbolje, da počakate, poklicala vas bom takoj, ko bom izvedela kaj novega.« Čakala sem na precej lepem mestu. Pred mano so se v hrib vzpenjale bele zgradbe s kupolastimi strehami pastelno zelene in roza barve. Lahko bi še njih pojedla za zajtrk. Naslonila sem se nazaj in uživala v sončnih žarkih, okusu kave in svežini pomaranč. Bilo je tako absurdno, da sem se morala nasmehniti. Oh, življenje, kam me boš pripeljalo. Čez cesto so se v veliko dvorano zgrinjale skupine ljudi, oblečene v elegantna oblačila in pridušeno momljale. Še bolj sem se nasmejala misli, da izgleda, da bolj kot oni, spadam sem jaz, ki tukaj sploh ne bi smela biti. Od para pri sosednji mizi sem izvedela, da se odvija znanstvena konferenca. Morda pa lahko njim predstavim svojo knjigo. Vzela sem jo iz torbe in pričela brati. Dogaja se, kar se dogaja. Dejstvo je, da se nekaj zgodi in ti samo si tam. Ni se to zgodilo, da bi me življenje kar koli naučilo. Jaz se lahko učim svojih reakcij in iz svojih reakcij. Jaz sem naredila vse, kar sem lahko, ostalo ni v okvirjih moje kontrole, torej lahko samo čakam na razplet. Lahko se odločim, kako bom čakala. Pravzaprav, če sem odmislila svoj ego, ki se je ob misli, da je moje delo ostalo neznano zajetni množici ljudi, razžalostil, mi je bilo prav prijetno. Spreletelo me je, da te včasih različne poti pripeljejo do enake prihodnosti. Tolikokrat potrebuješ pogled nazaj, da ti stvari postanejo smiselne in jasne, ampak pogled nazaj dobiš samo sčasoma. Če nimaš načrta, je vse samo še bolj vznemirljivo. Vsaj zame. Verjamem, da bi koga drugega prazne strani iztirile. Mene ne, jaz jih bom že popisala, še vedno sem jih. [Zvok izklopa telefona, praskanje svinčnika ob papir].