Morje se je kopalo v neskončnosti obzorja in se prestižno lesketalo ob dotikih sonca. Zaradi močnega kontrasta se je, če nisi pogledal dobro, svet zdel črno-bel. Valovala sva skupaj z njim. Zaprla sem oči in se prepustila nevidnemu drsenju skozi navidezne razdalje. Takšen okus je torej imela svoboda. Brez občutka za prostor, brez občutka za čas, zgolj lebdenje v toplih občutkih sreče in zadostnosti. Dišala je po svežem vetru in morski soli. Lahko bi bila moj najljubši okus sladoleda. Ritmično valovanje je prenehalo in ko se ni nadaljevalo, sem odprla oči, da bi videla, kaj se dogaja. Že sem ga hotela vprašati, ko sem jih tudi sama zagledala. Nekaj metrov stran od peščene obale so med redkimi skalnatimi zobmi ležale razbitine lesenih čolnov. Zdelo se je nenavadno, da se modre barve še vedno držijo rdeče in rumene proge ter da les še vztraja. Od daleč so izgledali kakor bojni ščiti. Utrujeno je zazehal: »Če sva že blizu obale … bi si malo pretegnila noge?« Nasmehnila sem se. »Vedno.« Poprijela sva za vesli in čoln usmerila k obali. Bila je popolnoma prazna, le tu in tam so nagrbančene kupe peska ločevali nizki, bodičasti grmi in nasmeh, ki je visel na mojem obrazu, se je ob misli, da bova tam čisto sama, še bolj razširil. Nisem vedela, kje točno sva, saj sva se rada izgubljala in zasledovala najin cilj brezciljnosti. Sprehodila sva se malo bolj navznoter, če bi morda kje našla senco pred pripekajočim soncem, a koder je segal pogled, je segal tudi pesek. Moje oči so se bolje privadile na svetlobo in opazila sem, da so ponekod grmičevje ovijali zbledeli in prepereli kosi oblačil. Tu in tam kakšen izgubljen čevelj, majhen, otroški, brez para. Za trenutek sem se ustavila in obstala kot vkopana, čeprav se je nekaj v meni premikalo. Govorilo mi je, da je s tem krajem nekaj hudo narobe. Pogledala sem daleč naprej v levo, tja, od koder se mi je zdelo, da slišim zvoke, ki niso bili šumenje valov. Postave so z lopatami kopale v pesek, se sklanjale nad luknje in jih nazaj greble z rokami. Pobliže sem pogledala tla okoli sebe. Kakor jaz, bi se lahko vsak nevedoči mimoidoči sprehajal po peščeni obali in si mislil, da so vse te izbokline samo igra vremena, kreacija vetra. Niti posumil ne bi, da se sprehaja med grobovi. Nikjer ni bilo nagrobnikov z imenom ali letnico, nikjer sveč, nikjer rož. Zgolj školjke – bele, polžaste, črne in ploščate, razvrščene v spirali, ki so krasile kupčke peska. Nekateri so bili čisto majhni, drugi malo večji, a vsi preveliki. Grobovi neimenovanih, izginulih, tistih, ki so iskali boljše življenje. Morda so ga našli. Obstaja kje lep kraj za smrt? Iz daljave se je proti meni bližal obris človeka s klobukom na glavi, ki je v rokah nosil plastenko, s katere je na tanke, komaj opazne rastline, ki so štrlele iz kupov, vlival vodo. Sklanjal se je počasi, utrujeno, a dostojanstveno. Morda ga je k tlom vlekla teža žalosti. Ko je bil dovolj blizu, sem ga vprašala: »Kako lahko to počnete?« Za dolgo časa se je zagledal v moje oči in njegove so nosile v sebi toliko vsega, da nisem mogla razbrati barve. »Mislite, da sem tako morbiden, da rad to počnem? Nihče jih noče imeti ne živih ne mrtvih. To delam, ker se mi zdi edino prav. Če bi bilo po moje, to,« z roko je zamahnil vse naokrog po obali, »ne bi smelo obstajati. Ampak obstaja in nisem eden tistih, ki bi si v oči metali pesek.« Bil je več kot človek. Njegovo srce se je raztezalo izven prsnega koša in njegove dlani so bile večje od kože, ki jih je prekrivala. Moje solze so padale na pesek in v njem ustvarile čudne bunkice, ki so se za trenutek zdele živo bitje. Jaz ne bi potrebovala plastenke z vodo. Zalivala bi jih s solzami. Ampak solze so slane in oni so soli zaužili že preveč.
Mo je prišel do mene, me ogrnil s pisano ruto in svojim toplim objemom. Glavo sem mu naslonila na ramo, bila je tam, ravno prav visoka in dovolj trda, da je moje misli zadržala na mestu. »Pridi,« mi je rekel mehko. Jaz pa sem vedela, da ne bom nikoli več zmogla hoditi v enaki smeri in da se je nekaj v meni spremenilo. Svojo svobodo sem imela za samoumevno pravico, a je v bistvu bila luksuzni privilegij. Mene nihče ne preganja, razen lastni dvomi in strahovi, ki pa mi ne strežejo po življenju. Na čolnu se vozim udobno, moja pljuča zajemajo zrak in edino, kar me lovi, so slani žarki, medtem ko njih lovijo krute okoliščine in se prenagneteni dušijo v temi. Pravijo, da se po neskončni črnini noči končno zdani in na obzorju zagledajo luči. Tako močno sveti upanje, ampak vse luči niso prave. Svetloba je včasih zavajajoča, pa tudi valovi so včasih tisti, ki so previsoki, čolni tisti, ki so pretesni in sama volja, sama želja, globoka žeja niso dovolj.
Še enkrat sem se ozrla proti morju in s te strani je bila celotna slika videti drugačna. Raztreščeni upi so ležali med ostrimi kamni skupaj z raztreščenim drobovjem čolnov … in drugim drobovjem, tistim človeškim, od ljudi, ki so lebdeli na gladini, z obrazi obrnjenimi navzdol. Kakor da niso hoteli videti, koliko jim je zmanjkalo, da bi prišli do ozemlja, kjer bi morda uspeli. Ampak tudi jaz nisem hotela videti njihovih izrazov. Polti, ki se je svetlikala v objemu sonca in to je tudi bilo edino, ki jo bo še kdaj objemalo zraven hladne, peščene zemlje. Valovi pa so šumeli, kot da se ne bi dogajalo nič nenavadnega in zdeli so se kakor globoki vdihi in izdihi koga, čeprav tukaj nihče ni več dihal. »Kdo so?« sem vprašala gospoda, ki je stal ob nama. »Kdo bi vedel? Obstajajo države, ki jih ne znam pokazati na zemljevidu; so jeziki, ki jih ne znam poimenovati in obstajajo razmere, ki si jih ne znam predstavljati in o katerih ne vem ničesar. Nekoč nekje so imeli svoj dom, svoje veselje, svoje ime, prijatelje, družino in so bili ljudje, kot smo mi.« In ko njihovi svetovi pričnejo trkati ob robove naših svetov, se kdove zakaj počutimo ogrožene, pričnemo postavljati napačne obrambe, izumljati napačne skrbi, si dovoliti napačne strahove. Rada bi vedela, koliko od tistih, ki posplošujejo in mečejo vse v isti koš, tistih, ki pišejo sovražne članke, in tistih, ki jih nekritično obračajo med svojimi členki, bi še gledalo na vse skupaj tako črno-belo, če bi videli to obalo mrtvih.
Slišala sem njihove duše, kako so kričale. Moje srce se je ob teh zgodbah trgalo na koščke, pa vem, da se ni trgalo dovolj.