(Ne)smisel

close

Včasih naletiš na nekaj ali nekoga, ki te preprosto navdihne. Knjiga, ki je sploh še nisi prebral, ampak njeni opisi vejejo sape novih vetrov vate. Oseba, ki jo srečaš in ti odpre nove svetove. Ampak kaj naj bi jaz vedela o navdihu. Dekle, ki je že vse svoje življenje živelo v istem malem zakotnem mestu, ki so se ga skozi desetletja dotaknile le minimalne spremembe. Dekle, ki je vse svoje življenje preživelo z istimi ljudmi.

Pokrajina beži mimo mene, ki trenutno sedim na vlaku. Goste, temne smreke se menjujejo na različno visokih pobočjih in nizki oblaki dajejo občutek, da nekaj nebo trmasto pritiska k tlom. Črnina. Ko se predor konča, se pokrajina nadaljuje.

O čem naj bi pisala jaz, ki nisem doživela dosti? Kako naj se kosam z videnim nekoga, ki živi v nenehno migetajočih mestih, kot so Pariz, Berlin, Istanbul, Praga? Nikoli nisem potovala daleč. O mojem edinem potovanju na drugo celino bi glede na spomine lahko trdila, da sem o vsem skupaj samo prebrala v neki reviji. Zares dobro poznam samo kraje znotraj sebe, ki jih raziskujem že zelo dolgo. Nekatere moram popisati, ker jih drugače pozabim. Obrambe jih hitro skrijejo nazaj.

Nenadni žarki sonca prodrejo do mene in dajejo mojim rjavim lasem oranžen sijaj. Tiste bele koprene snega na umazano zeleni travi se ne zdijo več tako zelo grde. Premikamo se z enakomernim ritmom in toplota, ki me vse bolj ovija vase, me vleče v prijeten dremež. Hkrati se mi zdi, kot da tirnice pod mano sikajo odmeve njegovih zamolklih krikov.

»Nima smisla,« je rekel stoje, obrnjen k beli steni, stiskajoč pesti. Stala sem korak in pol za njim in se borila z višino – njegovega telesa, njegovega glasu. »To nima smisla!« je zakričal, in glavo zavrtel v desno, da sem lahko videla pol njegovega obraza. Da bi razbrala njegova čustva, bi zadostovala zgolj četrtina. Bela srajca je obdajala njegov vrat in vedela sem, da ga kravata pod temno sivo obleko zateguje. Videla sem premike njegovih členkov, ko se je trudil, da bi pesti lahko stiskal še bolj. Bala sem se, da bo napadel bele stene in na njih pustil sledove krvi. Stopila sem korak bližje, ker se ga nisem bala. Ali pa se mi je samo zdelo, da bi škoda na meni bila manjša. Rane na telesu se zacelijo same od sebe, stene se ne. Morda sem si želela, da me njegov bes oplazi, da bi lahko čutila bolečino, ki je drugače nisem. Da bi občutila, kako nesmiseln se mu zdi moj smisel.

Čisto tišino je zamenjalo bobnenje v mojih slušalkah. Počutila sem se, kot da nastopam v filmu, medtem ko so se suhi oranžni listi ujemali v moje drobne, temnorjave kodre. V bistvu pa sem prvič v življenju igrala neko drugo vlogo. Svojo glavno sem raztreščila tam, med belimi stenami, ki zdaj morda niso bile več bele. Odkar sem se spomnila, je bila vezana nanj. Bila sem senca, samo tiha senca, ki mu je sledila. Če je želel. Drugače sem se umaknila. Da je lahko lažje dihal, lažje delal, se lažje smejal. Ni bilo pomembno, kako težko sem se premikala, dihala in smejala jaz. Pravzaprav, če sem dobro pomislila, nisem nikoli igrala glavne vloge. Vedno sem dobivala tiste stranske. Ker sem to dopuščala.

Prebijala sem se med gručami ljudi, ki so se srečali po dolgem času, zamišljeno zrli v svoje kovčke, ali odsotno kadili cigarete. Notranjost postaje se je zdela čistejša kot zunanjost. Zakaj neki so postaje vedno tako zelo zanemarjene? Tako so obiskane, pa vendar v njih ni najti nobene utehe. So samo prečkališča, za katera ljudem ni mar? Ob stopnicah, ki so vodile k slabo uveljavljenemu kafiču, je stal pianino, na katerega je zdaj igral mladenič z rahlo poševnim nosom. Za trenutek sem se ustavila, roke potisnila globlje v žepe kavbojske jakne in poslušala, kako se njegova glasba ne sklada s tisto, ki je pritiskala na bobniče v mojih ušesih. Odšla sem do avtomata in kupila karto.

Zanimalo me je, kako tesno zdaj plastična vrečka grde modre barve objema vse kataloge, ki sem jih spretno prebirala skozi daljše časovno obdobje in jih nato zavrgla, da bi skrila sledi. Samo za vsak slučaj – če bi mi iz nekega čudnega, nepojasnljivega razloga želel slediti. Me izslediti. Mogoče sem se ga bala bolj, kot sem si upala priznati. Morda ne nujno njega, ampak vseh posledic, ki jih je sprožila moja odločitev. Nabralo se jih je kar nekaj - sledi in katalogov. Skrbno sem izrezovala vse slike, jih lepila v enobarven, umazano oranžen zvezek, ki je na varnem počival v nahrbtniku na mojih ramenih, in z različnimi barvami kulijev, odvisno pač, katere sem imela pri roki, zraven pripisovala vsa dejstva, ki naj bi jih vedela, preden grem tja. Nisem vedela, če mi bo uspelo obiskati vse, ampak to niti ni pomembno, kajne? Ker … če se doma več ne počutiš domače, si moraš poiskati nov dom. Kajne?

Poravnam gubo na raztegljivih modrih kavbojkah. Gospa, ki počasi potiska voziček po ozkem prehodu med sedeži, mi, tako kot vsem v vagonu, ponudi pisano rdeče-črno vzorčasto odejo, ki jo hvaležno vzamem in z njo pokrijem svoje naročje. Preden se premakne mimo, kupim še kavo in čokoladne piškote. Ujamem svoj trenutek popolnosti. Vseeno mi je, kaj beži zunaj mene. Znotraj mene se je vse ujelo na svoje mesto. Naredim požirek in zaprem oči. Čudno se mi je privaditi na novo stvarnost, ki sem jo začela ustvarjati in upam, da ni samo še ena mojih sanjarij, moj beg pred resničnostjo. Nočem odpreti oči. Ne upam si.