Stopila je v svojo sobo in si plišast kopalni plašč zavezala tesneje okrog pasu. Prižgala je majhen moder globus na lesenem zabojniku, ki je služil kot nočna polica in se z eno nogo na postelji sklonila k modro pobarvani steni, na kateri so visele novoletne lučke. Njene so gorele vso leto. Pomirjale so jo in ji dajale občutek domačnosti. Z roko je segla za glavo in potegnila za črno elastiko. Potopila se je globlje med odeje in mehak vzglavnik. Pred njo so se razprostirali kupi knjig, ki so jih prekinjale uokvirjene fotografije. Od njega ji ni ostalo ničesar oprijemljivega. Nobena fotografija, noben predmet. Samo en kup čudovitih trenutkov, ki so zdaj sestavljali spomine. Njeno mrkost je presekala misel, da ni čisto tako. Imela je posušeno vrtnico in karto s koncerta. Zdaj jo je bolj razžalostilo dejstvo, da pa njemu ni od nje ostalo ničesar oprijemljivega. Nič, kar bi ga lahko spomnilo nanjo in da je bila tam. Grizla si je ustnico, ker se nikakor ni mogla spomniti skladbe, na katero sta se počasi pozibavala, preden sta odprla vrata v realnost, iz katere je deževalo. Morda so bile kaplje, morda povodenj misli, morda solze ali pa sploh nič od tega. Spomnila se je tiste modrikasto-sive svetlobe, ki je bežno poudarjala obrise njegovega telesa, topline, ki se je razlivala čez posteljo in igro dotikov, ki so jo počasi igrale njune roke. Zadrževala se je, da ni spet in spet preverila, ali ji je poslal kakšno sporočilo. Telefon je trmasto molčal. Slišala je samo previdne in tihe korake na stopnicah. Pozornost je preusmerila nazaj na kupe knjig in jih preletela z očmi. Pijevo življenje. Bežno se je spomnila, da se ji je pred kratkim sanjalo o bengalskem tigru. Kako čudno. Dvanajsti julij. Nad knjigo je bila razočarana, šla ji je na živce, razmišljala je, kdaj bo dobila priložnost, da jo podari nekomu drugemu. Upati si. Upala je, da si upa dovolj. Melodija v slušalkah jo je odnesla nazaj do misli o njem. Tišina, nedorečenosti, hrepenenja. Nazaj do knjig. Se bo kdo kdaj sprehodil skozi njeno zbirko knjig in se spraševal o njenih izbirah? Čutil, kar je čutila ona? Nazaj k čustvom. Tišina jo je bolela. Spraševala se je, ali bi jo bolele tudi besede. Ni upala vprašati, bolelo je v vsakem primeru. Ni se odzval, kakor bi si bila želela ona ali kakor bi bila pričakovala in počutila se je, kot da je nekaj narobe z njo. Zdelo se ji je, da ni dovolj lepa, dovolj pametna ali dovolj zabavna zanj. Ni videla, kako on drvi iz dneva v dan, kako mu stvari uhajajo iz rok, kako se sam ukvarja z lastnimi nesigurnostmi. Ni vedela, da njegova tišina ni povezana z njo. Ni mogla vedeti. Odprla je majhen siv prenosni računalnik, ki je umirjeno brnel v stanju pripravljenosti. Zaprla je odprt brskalnik in še nekaj drugih oken, izpraznila koš, zagnala čistilec in ga ugasnila. Ko bi le bilo tako enostavno tudi z njeno glavo. Zazrla se je v lučke. Nekaj deset majhnih lučk, povezanih med sabo, pa vendar so oddajale dovolj svetlobe. Ozrla se je vase. Trudila se je izbrskati svetle spomine in sčasoma jih je našla dovolj, da je razsvetlila svojo zavest. Nasmehnila se je. Sprejela je dejstvo, da je lahko samo to, kar je. Če je on svoje srce pustil drugje, če hoče nekoga drugega – potem tega ne more spremeniti. Prepričana je bila, da bi si ga bilo potem takem neumno še sploh želeti. Ugasnila je luči in zaprla oči. Počasi je drsela iz budnosti v neke globlje predore drugačnih zavesti in ni prav vedela, ali so to sanje ali nočna mora.
*
V sosednji sobi je drobna postava sključeno čemela na vrtljivem stolu. Stopala so ji grele mehke nogavice kraljevsko modre barve, ki so se ujemale z odtenkom že oluščenega laka za nohte na njenih mrzlih prstih. Kolena je imela potisnjena k telesu, objemala jih je in nanje medlo pritiskala svojo glavo. Njene oči so vrtale skozi okno. Črnino so prekinjale drobne lučke v dolini. Rumene, oranžne, redke zelene. Luna je osvetljevala premikanje oblakov, razsvetljevala je njihovo belino in jih iz črne barvala v privlačno temno modre. Zvezde so ležale tam, zamrznjene v nekem drugem času. Kar je gledala, kar je videla, vse je bilo preteklost. Tvoje zvezde mi svetijo ob oknu, njihov sijaj me spominja nate, na tvoj svetel nasmeh, na najine najsvetlejše dni. V enih izmed njih sem ti povedala, da jih želim. V enih izmed teh dni si mi jih podaril in zdaj jih gledam, preden zaspim. Želim si, da bi jih kdaj gledala skupaj. Plastične, fluorescentne, kakor tiste ogabne plastične rože, ki jih nikoli ni marala na nagrobnikih. Ni vedela, koliko je ura, ni je zares zanimalo. Čas ni imel več pomena, ni imel svoje funkcije. Kmalu bo tukaj improvizirano sonce, ki bo na obzorju zarisalo nežno rožnato črto in razdelilo črnino hiš od svetlega neba. Dvojnosti. Nič ni tako enostavno. Enostavno se je zgolj pretvarjati, da je vse v redu, ker potem ljudje ne sprašujejo in ne rinejo vate z neumnimi vprašanji. Ker ko rinejo vate z neumnimi vprašanji, jim ne želiš odgovoriti in potem so zaskrbljeni nad tvojim vedenjem. Ni se želela pogovarjati in zdelo se ji je, da se tudi več ne bi znala. Kako oblikuješ besede? Prej jih je natipkala in poslala, kljub temu, da so črne na belem ozadju izgledale nezadostne. V njeni glavi so bile dosti bolj kompleksne, imele so slike, barve in globino. Je to umetnost pisanja? Da znaš povedati? Umetnost izražanja? Ona umetnost vidi samo v naravi. Kmalu bo zrla v drevo, na katerem so se obirali še zadnji živo rumeni listi. Vsak dan jih je bilo manj. Vsak dan bolj je vse izgledalo mrtvo. Nihanj ni več zaznavala. Ne v svojem razpoloženju, ne v listih. Vse bi lahko bila samo ena velika slika, ki jo je nekdo realistično prelil na platno in v katero strmi že od nekdaj. Spraševala se je, kako lahko strmiš v nekaj neskončno dolgo in sploh ne opaziš, v kaj strmiš. Iz misli lahko ustvariš nepredirno meglo. Takšno, kot jo je ustvarila ona v svojem zaporu, v svoji kletki, kjer se je počutila najbolj varno. Sključena, brez ključev, brez ključnih besed. Slika bo kmalu pod slapom beline izgubila kontrast. Spremembe. Negibno, neslišno jih je opazovala in se spraševala, če je tudi v njej kaj drevesa. Spraševala se je, če je še kdo kdaj opazil, da v vsakem letnem času dežuje po svoje? Pozimi naletavajo snežinke, spomladi češnjevi cvetovi, poleti surov dež in jeseni zlati listi. Dežuje, ti pa tega sploh ne opaziš. Ne opaziš, ker se nikoli zares ne zazreš skozi okno, da bi videl.
*
Medtem ko je v sobi na koncu hodnika v prvem nadstropju čakal, da se nehajo reklame, ki so nadležno vsake toliko ugrabile TV-program, je odsotno brskal po družbenem omrežju, ki mu ni ponujalo družbe. Za hip se je ustavil ob na videz enostavni fotografiji. Polovico je zakrivalo morje, polovico pa porumeneli, suhi kamni. Nekoč, ko je bil majhen, se je na morju sprehajal ob obali in sredi morja zagledal majhen otoček s kupom ruševin, do katerega je vodil kakšen kilometer dolg pomol, sestavljen iz kamnov, ki so komajda štrleli iz vode. Zdela se je odlična priložnost za igranje kakšne avanturistične igre, zato je z glasovi različnih junakov v glavi pogumno zakorakal po tistem pomolu in se sprehodil do ruševin. Popoldne je pomol zaradi narasle vode postal postopoma in pričakovano neviden, kar je hojo nazaj naredilo še bolj zabavno. Nenadoma se je spomnil, kako bi lahko nadaljeval svojo novelo in poiskal je aplikacijo, pritisnil na snemalnik zvoka in pričel govoriti: »Če zares želiš predstavo o tem, kako se počutim, ko se zjutraj zbudim, si predstavljaj, da je pomol, ko hodiš po njem, popolnoma viden, kamni se bleščijo v soncu in tista zelena trava med ruševinami je izstopajoče zelene barve. Nato pa te naenkrat zalije voda, znajdeš se v prostranem morju, brez tal pod nogami, ne moreš dihati in nimaš ničesar, česar bi se lahko oprijel, še najmanj pa veš, kje je obala.« Bilo mu je všeč, da je končno lahko ubesedil, kar je že dolgo plavalo nekje pod površjem izgovorjenega.
*
V sobi nad njim je za preprosto leseno mizo, osvetljeno z ultravijolično lučjo izbirala barvo laka za nohte. Želela bi si jih pobarvati s strupeno modro, res bi si jih, bi se kar skladalo z vrsto zabave, ampak si je predstavljala, da če bi jo našli mrtvo in bi potem delali obdukcijo, bi to izgledalo precej grozno. Sploh če bi imela za nohti umazanijo, ali če bi se lak odluščil. Fuj. Umazanija izgleda lepše za naravnimi nohti. V bistvu, zdaj, ko je tako razmišljala, se je odločila, da jih bo kar postrigla.
*
Na podstrešju se je v sicer zelo prijetni sobi med njimi počutila nadvse tuje. Prišla je iz druge države, druge kulture, drugih navad. Bele stene so krasile okusne fotografije nekih drugih krajev, sami odsevi, ki so pripovedovali večplastne zgodbe. Trudili so se biti prijazni z njo in so bili prijazni, samo še vedno se je lovila med njimi. Ura je kazala krepko čez polnoč, bila je popolnoma budna in na mizi pred njo so ležale knjige, revije, kupi razmetanih listov papirja, slabo natisnjeni članki in njeni nerazpoznavni zapiski. Pritisnila je gumb na računalniku, da se je zaslon zagnal. Šele malo prej se je vrnila domov in se trudila, da bi po stopnicah hodila kar se da tiho. Pred stopniščem si je sezula čevlje z debelim podplatom in jih skupaj s torbico v levi roki nesla, privite k telesu. Svetilka na telefonu je razprševala svetlobo in njene korake, ujete v temno rdeče najlonke. Za hip je oklevala in pomislila, da bi šla v kopalnico ter si sprala ves make-up, vendar se je bala, da se bo kdo prebudil in jo zagledal v popolnoma drugi luči. Ko je prišla do svoje sobe, je previdno in zgolj za nekaj centimetrov odprla vrata in se izmuznila skozi. Slekla si je črno usnjeno mini krilo, kratek top in ju vrgla na tla. Najlonke je vrgla v koš, saj je opazila, da so strgane. Kupi skodelic za kavo so se kopičili ob nagibu vrat in če bi kdo neprevidno vstopil, bi jih raztreščil. Po tihem si je želela, da bi se to zgodilo, da bi se vse skupaj razletelo na milijon majhnih koščkov, da bi nato lahko svojo jezo izkričala na nič hudega slutečo osebo, ki je samo želela preveriti, kako je in če je vse v redu. Da bi lahko nato planila v jok, ker je tako zelo grozna oseba, da ni sposobna kontrolirati vseh impulzov in se poslužuje obrambnega mehanizma kompenzacije. Da bi morala v roke vzeti metlo in pomesti še svojo zavest, sestaviti misli morda v celo bolj smiselnem zaporedju. Vedela je, da so kupi skodelic še najmanj pomembni. Pomembni so bili kupi papirjev pred njo. Popraskala se je po laseh in v rokah vrtela kuli. V ustih je še vedno čutila okus po alkoholu. Ošvrknila je steklen kozarec za kumare, ki ga je obrobljala bela čipkasta pentlja. Kozarec veselih spominov. V njem so se kopičili majhni pregibani listki, ki bi, če bi lahko, žareli s prav posebno lučjo. Pregnali so vonj po kislem. Zaslon se je izklopil, kar je pomenilo, da je že predolgo časa tavala. Še vedno jo je grizlo, ker je zaradi nepazljivosti izgubila enega izmed življenjepisov, zato se je odločila, da bo od zdaj naprej bolj pazljiva. Označila je tiste, ki so jo še posebej privlačili in jih shranjevala v posebno mapo. Bilo jih je preveč in bili so tako različni, da se je vedno bolj spraševala, kakšno življenje si pravzaprav želi živeti. Naenkrat je postala utrujena. Ekran pred njo je poplesoval v čudnih barvah in ritmih.
*
Psi zunaj so lajali. Nadstropje nižje se je nemirno premetaval v postelji. Vzmetnica se je zdela pretrda, vzglavnik premehak. Še včeraj topli zrak je zdaj, ponoči, počasi izzvenel in na goli koži puščal hladne sledi. Bolj kot se je trudil zaspati, manj je bil truden. Ob robove njegove zavesti so se trle skrbi v službi, kupi položnic in vedno višje cene v trgovinah. Pogreznil se je globlje pod odeje in se skušal umakniti v mirne kotičke svojega uma, da bi pozabil in preglasil lajež zunaj. Pred sabo si je zamišljal zelen gozd in kako se skozenj premika hitro in svobodno. Priganja se do konca, zmanjkuje mu sape, samo da preizkusi svoje meje.
Zraven njega je v REM fazi spala njegova žena. Če bi jo pogledal, bi videl zgolj spokojnost in nikoli ne bi mogel ugotoviti, kaj se odvija v njenih sanjah.
*
Budilka je zazvonila in dekle jo je v prvi sobi v najvišjem nadstropju utrujeno ugasnilo. Iz tal je pobrala svoj sivi kopalni plašč in si ga spet zavezala okrog telesa. V glavi ji je razbijalo. Stekla je po stopnicah navzdol, kjer sta v kuhinji že sedela oče in mama ter pila kavo. Omamno je dišalo. Videla je, da je v posodi še nekaj kave, vendar je vedela, da je sladkana preveč za njen okus, zato si je skuhala svojo. Njena mlajša sestra je sedela za mizo, zrla nekam v prazno in se zajtrka sploh še ni dotaknila. »Ostali še spijo?« je nezainteresirano vprašala mama. »Verjetno. Nekoga sem slišala priti nazaj precej pozno.« »Tudi jaz nisem dobro spal, prekleti psi,« je jezno rekel oče. Prisedla je k sestri in jo pobožala po roki. Tiho jo je vprašala: »Si v redu?« Sestra jo je prestrelila s pogledom in trmasto molčala. »Veš kaj se mi je sanjalo …« je rekla mama, na glas razmišljala o preroški vrednosti sanj in dekletu se preprosto ni dalo razlagati, da so sanje samo kreacije speče podzavesti, izkupiček vsega dogajanja, tistega, ki se ga zavedaš in tistega, ki se ga ne. Vedela je, da je mama ne posluša. Zaskrbljeno je pogledala svojo sestro, ki je pod očmi imela prevelike podočnjake za svoja leta. Kavo si je počasi pomaknila k ustnicam in jih gledala, kako sedijo za isto mizo in nanjo odlagajo vsak svoj pladenj z ostanki. Sama je svoje dala v korito. Kava se ji je zaletela, ko je slišala, kako se oče in mama prepirata, ker nista našla ključev in kako je sestrin glas rahlo obrusil njena ušesa: »Vsi smo izgubili vse preklete ključe, takoj potem, ko smo se začeli zaklepati vase. Zadeva krasno zaključena.« Naveličano se je vstala izza mize in šla mimo hodnika, kjer sta oče in mama obračala žepe. Njej se je obračal želodec. Zavidala je ostalim, ki so mirno prespali ves ta hrup. Oni so samo prišli in bodo samo odšli. Dali prostor nekomu drugemu. Hrup je potihnil in zaslišala je vžig motorja in glasno loputanje z vrati. Ko je gledala, kako se avto oddaljuje od hiše, se ji je zdelo, da je to edino, kar imajo skupnega. Hišo.