»Od kdaj naprej ti dež ni dovolj?« »Od takrat, ko sem začela jesti metulje.« »Pa saj ti ne ješ metuljev.« »Ja pa jih, samo ti ne veš.« Globoko izdihnem in zaprem okno, ki se na zunanji strani razgalja močnim dežnim kapljam. April leži povsod zunaj in na postelji. Razmišljam, da bi stopila bližje in poravnala njene bele rjuhe, a se bojim, da bi jih s svojim dotikom umazala; umazala njene že tako motne misli. Oči ima zaprte. Spomnim se zelene barve, zelene, kakor trava zunaj in prav tako namočene, vodene. Vem, da je za danes to to. Pustim jo in se sprašujem, če je ravno zaradi tega postala takšna – ker smo jo vsi preprosto prevečkrat samo pustili.
Pomlad steguje svoj jezik, medtem ko si na sveže pečen, še vroč kruh mažem maslo in marmelado. Stopita se, se malenkost razlezeta, kot se moj nasmeh, ko ga vidim prihajati po grobem pesku, iz valov, ožganega od sonca. Ne premaknem se, ker če bi se, mi ne bi mogel priti blizu. Tiho odpre stranska vrata, ki vodijo na mivkasto plažo, nikoli ne pride skozi glavni vhod. »Krasen dan,« pozdravi sramežljivo in prisede na drugo stran mize, nasproti mene. V vsem skupaj si nisva nasproti, nasprotno – sva na isti strani. Zavzemava se za iste cilje. Pokimam. »Spet je govorila o metuljih.« Njegov nasmeh zamre, na oba pade senca. Zagorelost se spremeni v temne madeže. »Koliko jih je pojedla tokrat?« vpraša s hreščečim glasom. »Nisem vprašala, vedno se prestrašim …« »Bojiš se metuljev?« me prekine nepopustljivo, nepotrpežljivo. Da prežvečim slastno skorjico kruha, vedno traja tako zelo dolgo. Da si vse mokre drobtine odstranim z zobne sklenine, traja še malce dlje. Pogoltnem. »Bojim se tega, kar bi mi povedala … pa njenih metuljev tudi … malo.« Gleda nekam stran, skoz okno, kot da bi mu bilo preveč mučno gledati mene, obraza, ki ga ne razume. »Ne moremo razumeti …« Prekine se in se popravi: »Ne moremo ji pomagati, če ne vemo podrobnosti.« »Kaj si izvedel ti?« »Nazadnje? Da je samo metulje kričeče modre barve. Da po navadi pogoltne cele. Včasih, izjemoma, najprej odtrga krila – najprej desno, potem levo, na koncu pa pohrusta še trup. Rekla je, da si najslajši del pusti za na konec. Da krila nimajo tako izrazitega okusa in zvoka, da so zelo neslišna, medtem ko trup prav lepo hrusta.« Kruha nisem pojedla še niti do polovice, a me je ves tek minil. Tudi skorjica kruha hrusta in je najslajši del, ki si ga rada pustim za na konec. Ne morem več uživati v njej. Skupaj s preostalim delom jo odložim na zamolklo moder krožnik. Svojo lepo, mišičasto roko stegne k mojemu koncu mize in do konca poje moj zajtrk. Komolce naslonim na okroglo, belo leseno mizo, ki vedno zdrži težo moje glave. Danes je še posebno težka. »Še nikoli nisem videla, da bi tod okrog letali kričeče modri metulji. Kakršni koli metulji. Še muh ni.« Skomigne in s polnimi usti pripomni: »Očitno vse zelo uspešno polovi.« »Bruhala bom.« Spet skomigne. »Dokler so samo metulji, naj te prav nič ne skrbi.«
Slišim krike in želim si, da bi bili galebji ali od ptic ujed, ampak prihajajo iz kuhinje, ne od zunaj. Belo odejo si želim potegniti čez ušesa, čez glavo, se skriti, uiti, a teh krikov se ne da obiti. Slišim debelo ropotanje korakov po stopnicah in vem, da že teče k njej, da jo ujame, da jo utiša, da uduši ta hrup, ki reže notranjost hiše. Še malo posedim na postelji in ko vse potihne, tudi sama počasi odidem v kuhinjo. V enem zapestju drži njene roke, z drugim jo stiska k sebi. Njene pesti so sklenjene in iz notranjosti grla se sliši renčanje. Nemočno stojim in opazujem, s povešenimi rokami, ki mi mrtvo visijo ob bokih, zvezane. V beli spalni srajci zgledam kot duh. Ne potrebujeta me, morda sem duh? S koščkom oči me ulovi in njeni svetli lasje se mokro lepijo na njen obraz. Tako nežen, tako prijazen, tako zabrisan. »Nekdo je pojedel mojo marmelado iz čričkov,« reče pobito in v meni išče razumevanje, ki bi jo vsaj malo potolažilo. Dotakne se me še en pogled. Močnejši, prodornejši. Temnejši. Mračnejši. Oklevajoče stopim korak bliže. »Ljubica … nimamo marmelade iz čričkov.« Njen odziv mi pove, da sem se z izrečenim nepreklicno oddaljila. Ne morem je pustiti tavati. V joku prične kričati: »Ja, pa smo jo imeli, sama sem jo naredila, sama sem nabrala vse čričke, vse sem jih skuhala in vse sem jih …« Ne morem je poslušati, nje in njenih trmastih besed, ki so trdovratne kakor stara plesen; želodec se mi obrača, v njem ni hrane, ni zajtrka, danes ne. Njen glas izzveni in če je ne bi držal v objemu, bi se v trenutku zrušila na tla. Ruševine bi vsaj lahko pometla, pomislim, in si za trenutek zaželim, da je ne bi držal. Ko jo, vso mlahavo, odnese mimo mene, se ozre in mi šepne na uho. »Črički. Alarm.«
Čakam ga za kuhinjsko mizo, z dvema polnima skodelicama kave, gledam, kako se mehurčki spajajo in razblinjajo. Ko že dobivam občutek, da keramika pod mojimi prsti izgublja toploto, zaslišim njegove tihe in previdne stopinje na stopnicah. Usede se na stol in preden ga utegnem vprašati kar koli, pove: »Rekla je, da se boji. Sumi, da je nekaj na podstrešju, ker vsako noč sliši ropotanje.« »Če ga sliši ona, bi ga morala slišati tudi midva …« Preden razvijem svojo misel, me že prekine: »Naredila boš sledeče … Naslednjič, ko bomo po kosilu sedeli zunaj na terasi in naključno lovili dnevno svetlobo, boš pričela pospravljati in čistiti hišo. Vzela boš lestev, jo postavila k vratom, ki vodijo na podstrešje, splezala gor in pred njenimi očmi prinesla s podstrešja vse, kar je zdaj nakopičeno tam.« Predstavljam si, s kakšnim naporom nosim lestev in si z vsakim korakom višje želim, da bi padla z nje ter si zlomila vrat. Potem mi ne bi bilo več potrebno prenašati teh nesmislov. Njegov glas se zrine med moje predstave: »Potem bo videla, da je podstrešje prazno in da ni nikogar. Morda se bo nehala bati.« Izdihnem. »Morda bo rekla, da so duhovi.« Vzame skodelico in vsebino zlije v korito. »Morda. Morda pa boš razdrla družino polhov.« Morda imam dosti razdiranja svoje lastne družine.
Sedim za mizo, nikogar ne čakam, čakam samo, da se varljiva tišina, ki zdaj visi po prostoru, razpoči pod težo krikov, teptanja po stopnicah in čustvi nemoči. Moje telo je napeto, v stanju pripravljenosti. V usta počasi nosim žlico s kosmiči, kruha že nekaj časa ne jem več. Vsaj ne za zajtrk. Rekel mi je, da lahko skorjo pustim njemu in pojem samo notranjost, vendar ne zmorem. Rekel mi je tudi, da za moje telo ni tako zelo slabo, če ne jem kruha. Zaslišim smeh. Zmede me. Smejala se ni že odkar … sploh se ne spomnim, da bi se kdaj smejala. Žvečim kosmiče, ki se mi zatikajo med zobe in okušam jogurt, prelit čeznje. Ne, ne predstavljam si, prav zares se smeji. Odložim žlico, pogoltnem zadnji grižljaj. Počasi in previdno odmaknem stol ter zadržano stopam po stopnicah navzgor. Pred vrati se ustavim. Doseže me nov val smeha. Nalahno potrkam in odprem. Vedno mi je šlo na živce, ko so ljudje potrkali na vrata in jih nato odprli – zakaj so trkali, če so nepovabljeni tako in tako vstopili tja, kamor so želeli? Očitno sem se nalezla njihove vsiljivosti. Sedi na postelji, popolnoma gola, gleda skozi okno in se smeji. »April?« jo pokličem po imenu. Obrne se, na njenem obrazu visi nasmešek, čudno, kakor da ne spada tja, a ji vseeno pristaja. »Pridi sem, poglej! Moja koža se lušči in obnavlja, čisti se njegovih dotikov!« Obotavljam se, bojim se, želim si, da ne bi bila sama skupaj z njo. Tako zelo sama. Usedem se zraven nje, moje telo je še vedno napeto, v stanju pripravljenosti. Gledam jo, kako si s prsti drsi po uveli koži in kako se vidijo vse njene kosti. Morala bi več jesti. Morala bi več spati. Morala bi tudi imeti drugačne misli in drugače čustvovati. »Glej,« se smeje, medtem ko s prsti obrisuje svoja rebra, »čutim vsako rebro posebej – kletko, v kateri leži moje srce!« Pogledam jo in se bojim, da bo planila proti meni in me ugriznila, tako kot je to storila že kdaj poprej. Kolena pokrči k prsim in se prične zibati. »Zdaj pa grem spat,« mi reče, se uleže, pokrije z odejo in zapre oči. Vstanem, napetost izgine, sključena zapustim sobo, ne da bi se ozrla.
Sediva na mokrem pesku, z iztegnjenimi nogami. Njegove so dovolj dolge, da jih z belo peno oblizujejo valovi, moje niso. Lahko si samo želim, da bi se me dotaknili, ampak če ob meni sedi on, je to ves dotik, ki ga potrebujem. Noben od naju več ne sprašuje drugega, noben od naju več ne sprašuje sebe – kako dolgo že, kako dolgo še, bo sploh kdaj bolje, kaj sva storila narobe. Naučila sva se, da na mnogo stvari nimaš vpliva, da se preprosto zgodijo in vse od takrat se boriva »samo« s svojimi odzivi. »Bori se s svojim telesom, namesto da bi se v njem naučila živeti, živeti skupaj z njim.« Tiho sem. Ima in nima prav. »Včasih si želim, da je ne bi bilo.« Zlomim se, na licih čutim slane kaplje. Tiho je. Obsoja me in me ne. Nekje vzporedno z nama pokljajo vejice in grejejo zrak okoli sebe. »Kresničke!« kriči in veselo skače okoli ognja, spet povsem gola. Smeji se, zdaj že kar nekaj dni zaporedoma, a si ne upava upati. »Glejta, glejta, kresničke! Po kozarec grem, da jih ulovim!« Noben od naju si ne predstavlja, kako je, če te lovijo stvari, ki jih ne moreš uloviti.