S hitrimi koraki sem hodila sem in tja po stanovanju, saj me je ura opominjala, da moram pohiteti, drugače bom zamudila. Čakal me je izredno pomemben dogodek, zato tudi sem korakala hitro in zmedeno ter se grizla za ustnico ob vsaki odločitvi – od zajtrka do izbire oblačil. Ne bom niti številčno ponazarjala, kolikokrat v tem jutru sem se že preoblekla. Preoblekla bi se še večkrat, če si ne bi na neki točki na obraz skrbno namazala puder, poudarila oči, ličnice in ustnice. Pogledala sem se v ogledalo – od blizu in daleč. Odsev mi ni bil čisto všeč. Vsaj s frizuro se mi, kot vedno, ni bilo potrebno ukvarjati. Kratki ravni rjavi lasje me nikoli niso pustili na cedilu. Že sem se obrnila k omari in pričela brskati po oblačilih, ki niso mrtvo ležala na kupu ostalih na postelji, temveč so kakor razpadla trupla visela z obešalnikov, ko sem s stegnjeno roko namesto tkanine zagrabila vrata omare ter jih s treskom zaprla. Ni šanse, da bi si lahko ozko temno modro obleko, v kateri sem očitno obtičala, slekla, brez da bi jo umazala z ličili ali si le-ta razmazala po obrazu. Našla sem ustrezne čevlje, jakno in torbico, vanjo zmetala vedno uporabne stvari, dvakrat preverila, če sem vrata za sabo res zaklenila, nato pa šla ven. Objelo me je sončno jutro, ki je še najbolj sivim objektom dajalo poseben žar. Sončna očala so s svojim filtrom razgled še izboljšala. Pogledala sem na zapestno uro in ugotovila, da sem malce prehitra, vendar sem rada bila tam, kjer sem morala biti, malce prej – pa čeprav nervozna od čakanja, kakor pa da sem prišla zadihana in pozna. Korakala sem proti avtobusnemu postajališču in proti novemu obdobju življenja, ki se mi je obetalo.
Že nekje na sredini srednje šole sem ugotovila, kaj želim početi v življenju. V pogovoru z drugimi sem se vedno šalila, da sem k svojemu poklicu dobesedno bila poklicana. Tako sem si že zgodaj postavila cilje in si svoje življenje gradila okoli njih. Za njih. Veliko je bilo odpovedovanja. Težko je bilo ostati na poti, ki sem si jo začrtala, ker so črte, ki ločijo en način življenja od drugega, včasih zelo tanke. Veliko je bilo zavrnitev oziroma preusmeritev. Težko je bilo vztrajati, saj so robovi obupa zelo ostri. Ljudje včasih niso razumeli. Niso verjeli v sledenje svojim sanjam, sploh tisti ljudje, ki so se običajno vdajali naključnemu toku. Jaz naključjem nisem verjela, do potankosti sem sledila načrtom. Nepredvidljivosti mi niso bile niti malo všeč, spremembe so se mi upirale in potrebovala sem veliko časa, da sem se nanje navadila. Ta potencialna sprememba, ki je bila samo nekaj kilometrov vožnje stran, je bila ena redkih, ki sem se jih veselila. Bila je korak bližje življenju, ki sem si ga tako močno želela.
Prišla sem do klopi na postajališču in se usedla. Deske so bile obrabljene, a tople in čiste. Spraševala sem se, če je sploh resnično, se res dogaja, sem res tako blizu tega, kjer sem si vedno želela biti? Zdelo se je, kot da moram samo stopiti na prste, iztegniti roko, seči malenkost višje in bo moje. Občutila sem nežne zbodljaje vznemirjenja. Zagledala sem se, kako v lepih oblačilih hodim po čistih hodnikih, se nasmiham sodelavcem, ki me imajo radi in me medse lepo sprejmejo, kako uživam v razgledu skozi steklena okna, delam pomembne reči in sem pomembna. Seveda je obstajala možnost, da se ne bom znašla tam, ampak bila sem izbrana v ožji krog kandidatov in imela sem dobra priporočila. Še enkrat sem preverila vozni red in čas na zapestni uri. Še nekaj minut. Upala sem, da bo avtobus prispel malenkost prej, saj sem že postajala nestrpna.
Avtobus je naposled pripeljal in ustavil. Prekinil je moje miselno tavanje in me zvabil nazaj v resničnost. Gledala sem voznika, gledala sem potnike, ki so kot običajno čakali, da ostali potniki izstopijo in vstopijo. Zdelo se je, da se je svet za trenutek ustavil, zadržal dih skupaj z mano, preden stopim tja, kjer bo vse drugače. Morala bi se premakniti, a se nisem. Preprosto sem samo obsedela, prilepljena na klop, kakor klop, prisesan na toplo telo človeka in gledala, kako je avtobus odpeljal mimo. Tam sem sedela še dolgo, pripeljali so drugi avtobusi in odpeljali, jaz pa niti avtobusne karte nisem izvlekla.