Hrup, ki ju je obdajal, je bil nevzdržen, skoraj tako kot napetost, ki je vrvela v njej in jo naposled porinila v tisto nehvaležno situacijo, ko je morala njemu, za katerega je vedela, da ima do nje zelo visoka pričakovanja, povedati čisto, surovo, neobdelano resnico. Na neki ravni ji je bilo popolnoma vseeno, ker je zadnje čase ždela v nekem čudnem močvirju apatičnosti. »Ljudje tukaj me dolgočasijo.« Besede so zvenele lahke v zraku. Indiferentne do vsega, kakor ona. Zdelo se je, da so nekako kar obstale tam, ker na tleh med vsemi različnimi čevlji, vseh različnih velikosti, ni bilo prostora. Ne bi želela, da jih kdo pohodi, niti, da bi jih kdo nosil na podplatih ali kakšnem drugem delu. Zdaj, ko jih je izrekla, se ji je zdelo, da se ni izrazila dovolj natančno. Prelet spomina na vse neprespane noči, pisanja motivacijskih pisem, izpolnjevanja prijav, zbiranja informacij, upoštevanja rokov, nabiranja papirjev, ga je zmedel. »Mislil sem, da … Pa saj ne moreš nehati zdaj … A je krivo to čakanje? Saj bo …« Rekel bi lahko karkoli, a na koncu ni rekel ničesar. Sploh ne »saj bo«, ker je vedel, da gre za eno od tistih obrabljenih fraz, ki jih ljudje uporabljajo prevečkrat, predvsem takrat, ko ne vedo, kaj bi rekli; frazo, ki človeku ne pomaga, ker jo sestavljata prazni besedi, preveč nedoločni, preveč nedorečeni. Počasi sta vstala iz udobnih sedežev in se v modernem atriju sprehodila med razobešenimi plakati, ki so se bohotili z ugotovitvami, običajno utemeljenimi z vprašljivimi statističnimi metodami. Dogovorjeni socialni konstrukti, podkrepljeni z dogovorjenimi socialnimi konstrukti. Grizel si je ustnico in z roko mečkal gradnike svoje brade, a zdelo se je, da je njegov govor blokiran in njegove misli nerazpoznavna gmota. »Jezus, a boš rekel kaj?« Dvignil je roke v zrak. »Ne vem, kaj ti naj rečem. Sploh ne razumem.« Posmehnila se je nekam v tla. »Ja. Ti ne razumeš, ker ti razumeš ozadje vsega tega in tebe vse to zanima. Jaz ne vem, kaj me zanima.« »Pa saj boš našla …« »Figo bom našla. Leta minevajo, razumeš, leta. Me pač ne zanima.« »Kaj pa boš potem delala?« jo je zaskrbljeno pogledal. »Vidiš, to mi gre na živce. Na živce mi gre, da se vse vrti okrog službe. Jaz si svoje identitete nočem zgraditi okrog službe. Meni se svet zdi prevelik, da bi ga doživljala samo na en način. Želim poskusiti več stvari, nočem graditi.« Trmasto je molčal. »Nočem graditi ne hiše ne kariere … ne v tem svetu, ki je tako zelo minljiv.« Zbrano jo je gledal. »Nočem se ustaliti. Nikjer. Ne še.« »Če tako želiš … Kaj ti naj še rečem?« Vse, kar je izražal njegov glas, je bilo nerazumevanje. »Daj no, poglej jih. Nočem biti kot oni.« Protestiral je: »Ah daj no, ni ti potrebno biti kot oni, sicer, kakšni pa so, če sva že pri tem?« »Misliš, kakšni STE?« zasmejala se je in njen posmeh ga je zabolel. »Poglej se. Res se poglej.« Nohte si je zaril v kožo na dlaneh. »Raje ne bom rekel nič, ker ti bi najraje povedal zelo slabe stvari.« »Aaaa si preveč uglajen za tak jezik?« Ni je bil navajen tako nesramne. »Res, samo poslabšuješ celotno situacijo.« Zdelo se je, kot da se želi skregati, da je v njej nekaj, kar jo boli in ne ve, kako bi to izrazila na tišje načine, na načine, ki niso boleli. Poznal jo je dovolj dobro, da je vedel, da gre samo za njene dolgotrajne vzorce in da se nekaterih od njih še ni naučila dovolj dobro prekiniti. Po kratkem molku je nadaljeval: »Zakaj si potem sploh tukaj? Če smo tako zelo dolgočasni in vzvišeni?« »Ne vem … res ne vem.« Tiho je dodala: »Ker sem izgubljena.« Njene besede so se počasi izgubile v nešteto klepetih in izgubljenost v njih je prinesla izgubo vse jeze, ki se je začela kopičiti v njem. Vedel je, da ji lahko zabrusi: »Pa se izgubi … izpred mojih oči!« in mu ne bo zamerila, ker se ji bo zdelo duhovito in jo bo celo nasmejalo, vendar jo je kljub vsemu samo prijel čez ramo in jo stisnil k sebi. »Res … najbolj zavidam ljudem, ki so zmožni biti predani eni stvari … Jaz tega preprosto ne zmorem.« Iz žepa je potegnil telefon in preveril urnik. »Kmalu se začne …« »Vem … pojdi, jaz res ne zmorem.« S stisnjenimi ustnicami je pokimal. »Prav … se vidiva kasneje. Ti pišem.« »Si piševa.« Gledal jo je, kako cikcaka med razstavljenimi poster prezentacijami in kako njena prezenca napolnjuje prostor na način, ki ga nikoli ne bo povsem dojel. Morda ni bil zmožen artikulirati nič konkretno pametnega, ker je na neki ravni zavesti vedel, da vse, kar je rekla, pomeni, da ga zapušča, spet in ponovno, nepovratno. Zazdela se mu je sebična in ko ji je nazadnje očital, da vedno dela, kar hoče, je samo skomignila z rameni in mirno odvrnila, da je njeno življenje in da je normalno, da v njem počne, kar hoče. Malo ga je zbodlo, ker ni vedel, ali si on svoje kariere res želi, ker se je tega domislil sam ali ker je priložnost racionalno gledano res bila odlična in pomeni neko gotovost v prihodnosti. Določena vprašanja, ki mu jih je zastavljala, so mu občasno – in po njegovem mnenju prepogosto, odmevala v glavi in povzročala, da je včasih pričel dvomiti v lastne odločitve. Hkrati pa je vedel, da ni take vrste oseba, ki bi samo pustila vse stvari in šla … slediti nekim notranjim vzgibom, za katere je raje videl, da jih lahko pojasni z znanstvenimi metodami. Zadnje čase je »misliti« vedno pogosteje nadomeščala s »čutiti« in to ga je malce nerviralo. »Hej, a prideš?« glas ga je zdramil iz nekega drugega sveta in ga potegnil nazaj med ostale ljudi. Vsi so se v isti smeri v enakem počasnem tempu pomikali mimo njega proti dvorani. Obrnil se je in sledil toku ter se zgubljal med neštetimi pomenki, kimanji in smehljaji, ki zanj niso imeli posebnega pomena. »Vidiš, ne vidim pomena v teh stvareh. Želim nekam onkraj, želim …« »Kdaj si postala takšen intensity seeker?!« jo je prekinil nekaj mesecev nazaj, ko sta v umirjenem kafiču jedla vsak svojo vročo čokolado in zraven grizljala slane prestice, ponujene kot prigrizek na sredi. Medtem ko je ona oboževala sladko-slano kombinacijo, on ni vedel, če je zares ne mara, ali jo lahko trpi. Z njegovega obraza je potegnila očala z debelimi črnimi okvirji, jih nadela sebi, se vzravnala na stolu in z narejeno mimiko začela: »Ampak takšno je življenje. Grenko-sladko. Sladko-grenko, kakorkoli obrneš …« Preden je pričela s citiranji filozofov, podrobnosti življenj katerih si je včasih izmišljala kar sproti, je bruhnil v smeh in med njenim izmikanjem »kako se lahko smejiš, če me ne moreš videti«, končno dobil svoja očala nazaj in jo nato resno pogledal. »Nekaterih stvari ni potrebno videti.« »Ohhh, očarala sem ga z besedami!« je rekla nevidni publiki za njim, potiho ploskala in se mu priklonila. Nerodno se je spet lotil svoje vroče čokolade. Potem ga je pustila pri miru. »Sploh se ne gre za iskanje intenzivnosti. Res ne. To sem tudi jaz včasih mislila – da potrebujem neprestane dražljaje in dogajanje, ampak ne gre za to. Gre se za način življenja. Nočem takega načina življenja.« »Torej, če te vprašam, kako zadovoljna si s svojim življenjem …« »Na Likertovi lestvici od 1 do 5 bi rekla kar štiri in to zato, ker nikoli ne odgovarjam v ekstremnih vrednostih in se izogibam povprečnim, ampak vem, da nočem tega načina življenja v prihodnosti.« Zdelo se je, kot da mu na vsak način želi razložiti svoje odločitve, v vseh možnih kontekstih in kot da se zdaj, ko nista več v okolju, ki ga domnevno ni več marala, želi prepričati, da ga res ne mara. »Glej … ni mi potrebno opravičevati … res ni potrebno. Tvoje življenje, ti boš živela s posledicami.« Okoli vilic je ovijala razkuhane špagete, ki jih je v vodi, ki jo je pozabila soliti, pustila predolgo, ker mu je kazala posnetke na enem izmed družabnih omrežij in potem sta se smejala kot nora, klikala na ostale posnetke in potem se je med enim izmed tistih komaj zajetih vdihov med preglasnim smejanjem spomnila. »O, ne!«, zdirjala s kavča in se resno lotila reševanja večerje. »Vsaj vino je dobro,« je rekla, ko je pomila posodo, jo zložila v korito in nato odprla drugo buteljko. »Vino kot vino.« »Snob.« Njene besede so se rinile v njegovo zavest in on jih je vrinjal v tišino, ki sta si jo včasih delila na najrazličnejše načine. »Kdo bo skrbel za rože, ko te ne bo?« V jutranjih sončnih žarkih je škropila rastline ob oknu. Pot mu je tekel po hrbtu in majica se je pričela lepiti na njegovo telo, kljub temu, da je bilo šele jutro. Počasi se je poškropila po levi roki, nato po desni in olajšano izdihnila. »Bolje. Mogoče bi si lahko omislila ventilator.« Obrnila se je. »Ne razumem. Govoriš, kot da odhajam.« »A ne? Rekla si, da …« »Rekla sem samo, da me ljudje tukaj dolgočasijo. Da svoje profesije ne vidim kot nekaj, okoli česar bi želela, da se vrti moje življenje. Kar ne pomeni, da ne bom ostala tukaj ali da odhajam ali karkoli si si že namislil v svoji glavi.« »Kaj pa potem …« »In veš tudi, da ne bi ostala tukaj zaradi študija. Lol. Pozabi. Ne vem, zakaj sem sploh omenila, drugače itak ne bi nihče opazil …« Tudi ko ne razumeš, razumeš na svoje načine, ker možgani ne morejo brez interpretacije. »Nisem ti želel pokvariti jutra.« »Spet delaš to.« »Delam kaj?« Zaprla je oči in potrpežljivo izdihnila. O tem sta že govorila in sam se je strinjal, da se preveč pogosto postavlja v vlogo žrtve, ker potrebuje pozornost, potrebuje razumevanje, potrebuje neko čudno vrsto sočutnosti in žarometov. Kljub temu, da se je zavedal svojih vlog, včasih ni znal izstopiti iz njih. Pričela ga je škropiti in med bežanjem iz sobe se je spotaknil ob koš s perilom in padel. Zdirjala je k njemu. »A si v redu?« Prevalil se je na hrbet in obležal. »Ja, samo ne da se mi vstati.« Ulegla se je zraven njega in hladne ploščice so pritiskale na njeno kožo. Lahko je čutila toploto, ki jo je oddajalo njegovo telo. Včasih je čutil prav nezadržno željo po tem, da bi se je dotaknil. Ni si upal zamišljati scenarijev, kako bi se odzvala. Razmišljala je, da bi se primaknila malenkost bližje, a ni želela zakomplicirati njunega odnosa. Prekobalila se je na bok in resno šepnila: »Zadnjič na konferenci sem ukradla knjigo. Od takrat sem jo prebrala že trikrat!« Pogledal jo je in prasnil v smeh. »Daj noge malo bolj narazen in roke obrni z dlanmi navzgor. Tako, pa že obvladaš enega izmed položajev v jogi!« »Super, zdaj pa me lahko pustiš pri miru.« Vedela sta, da bi se morala pogovoriti, skomunicirati, ampak včasih sta samo preusmerila pozornost in se pretvarjala, da se nič ni zgodilo. Ker se jima ni dalo, ker sta vedela, da verjetno čez nekaj let ne bo več pomembno. »A me tudi ti vidiš kot tistega luzerja, nekoga s potencialom, a brez ambicij? Nekoga, ki bi lahko segel visoko, če bi samo stegnil svojo roko?« Zamišljeno in zbrano je gledal v črno bele kvadratke pred sabo. Videl je poteze, ki si jih ona sploh ni zmogla predstavljati in uporabljal je strategije, ki so njej bile tuje. Iz nekega razloga neznane. Ujete na neki drugi ravni. Odločil se je in premaknil črno figurico na šahovnici. »Ali morda celo kot nekoga strahopetnega, ker se na prvi pogled zdi, kot da odklanjam priložnosti? Puščam življenju, da kar nekako polzi mimo mene?« »Ti si na vrsti,« je bilo vse, kar je rekel, brez da bi jo pogledal. »Ti si na vrsti, da mi poveš, kaj si misliš.« »Čemu ti mar za moje mnenje?« »Veš, da mi je zelo mar za tvoje mnenje.« Prvič na ta dan jo je zares pogledal. Njegove oči so se zdele utrujene, rdeče in nejasne – popolno nasprotje njegovih besed. »Mislim, da sva to temo že zaključila. Tvoje življenje, nimam problemov s tem, kar počneš.« Prisilna tišina. »Ne razumem, kaj čakaš in kaj si sploh želiš. Mislim, čisto resno, kaj bi sploh rada?!« Nehote je povzdignil glas in ko je videl, da se v kotičkih njenih oči nabirajo solze, je živčno zamahnil z rokami, da je zamajal igralno ploščo in so čokoladne figurice popadale po tleh. Hotel se je je dotakniti, a se je že sklonila in med »Kdo jih bo pa zdaj pojedel!« pobirala razmetane koščke. Z dlani jih je zasipala nazaj na ploščo in jih z igranim zanimanjem preučevala: »Pravilo štirih sekund.« »Dveh.« »Čisto brez domišljije si, če se oba strinjava, je lahko štirih in roka.« »Na kak način boš ugotovila, kaj imaš rada?« »Ne vem, iskala bom različna dela in se preizkušala.« Belemu konju je odgriznila glavo. »Ali pa počela čisto nekaj tretjega.« »Kaj?« »Ne vem še.« Njena neodločnost ga je spravljala ob živce. Vzel je figure in jih postavil nazaj. »Začniva znova.« Ugriznila je v rdeče jabolko nepravilne oblike, ki ga je držala v levi roki in z desno vrtela ključ v ključavnici nabiralnika. Zraven reklam, ki so ji jih metali v škatlo, kljub nalepki, ki jih je z rdečo črtala, je našla še belo ovojnico. Ko je prišla nazaj v sobo, jo je pazljivo odprla. Vabilo na vselitveno zabavo. Vesela je bila zanj, zraven nekega drugega čustva, ki pa ga ni razumela. »Postal si hudičevo uraden, ampak čestitke!« Trčila sta s steklenimi kozarci, polnimi piva. Kot vedno, se je ob takih komentarjih le sramežljivo nasmehnil. »Čestitke tudi za odličen članek, malo prej sem ga prebrala.« Izustil je še en sramežljiv »hvala.« Razmišljal je, kaj bi lahko on pohvalil pri njej – razen njenega videza, ki pa ga ni hotel pohvaliti. Nikoli ga ni, zdelo se mu je, da se je zavedala in da ne bi želela pohvale za nekaj, na kar niti ni imela dosti vpliva. Zavedel se je tudi, da sploh ne ve, kaj se dogaja v njenem življenju. »Morda bi se morala spet videvati pogosteje.« Čudno ga je pogledala. »Hešteg lajf, dragi.« Ni imela pojma, kaj misli s pogosteje, on je bil tisti, ki je bil vpet v napeto dogajanje dneva, premalo spal, preveč negoval svoje podočnjake in se zaljubil. Ni vedela, kaj naj jima kupi za vselitveno darilo. Hotela je kaj praktičnega, a ne preveč neosebnega, ni želela, da je na kakršenkoli način vsiljivo ali neprimerno, želela je biti uvidevna, ker njegove punce še ni videla. Na koncu je zagrabila sliko, ki jo je naslikala v zadnjih mesecih njenega novega ustvarjalnega obdobja v življenju in jo dala v okvir srebrne barve. »Samopromocija, kaj?« jo je zbodel, medtem ko ga je objela in poljubila na lice ob pozdravu. »Zdravo,« je pomahala vsem ostalim, ki so sproščeno sedeli v dnevni sobi in srkali pijačo iz kozarcev za šampanjec. Takoj ji je predstavil svojo izbranko in s pogledom mu je teatralno pokazala odobravanje. Videl jo je, kako opazuje ljudi okrog sebe, kako ocenjuje, sestavlja kose in se navzven prijazno smehlja. Slišal je, kako sprašuje in kaže zanimanje za ostale goste, aktivno posluša in se smeji njihovim šalam. Opazil je tudi, kako spretno se izogiba govorjenju o sebi in vedel je, kako se bodo njeni sogovorci kasneje, ko se bodo vrnili v svoje domove in shranjevali doživeto, zavedli, da so imeli zelo prijeten pogovor z njo, a da niso ničesar izvedeli o njej. Bila je dovolj obzirna, da je odšla takrat, ko je odšla večina in ni izstopala na kakršenkoli način. Ko si je v predsobi nadela plašč in se ovila v šal, ga je za slovo objela za tisti majhen, a zgovoren trenutek predolgo in mu zašepetala »pogrešam te«.