V zadušeni svetlobi se je prah lenobno vrtinčil. Nikoli se ni zares dvignil ali padel, zgolj lebdel je med dvema skrajnostma. Zbudil sem se v rjavo-oranžkast svet, katerega vročina je zadušljivo pritiskala na moje čelo. Kapljice znoja so se mi nabrale ob lasišču. Jutranja muka. Samo prekobalil sem se na bok in iz sebe odgrnil belo prepoteno posteljnino. Zgradba, v kateri sem bival, je od zunaj izgledala čudovita. Višek arhitekture, ostanek nekega drugega časa. Turisti so jo občudujoče fotografirali, grem stavit, da je krasila kakšen zid ali se bohotila v eksotičnem albumu. Znotraj … znotraj pa je bila zgodba drugačna. Od znotraj je propadala. Kot jaz. To sva imela skupno – to tiho, nevidno propadanje. Vse razpoke lahko prepleskaš, zaliješ in skriješ, ampak v resnici so vedno tam, vsake toliko te nekaj spomni nanje. Zato je potrebno redno vzdrževanje. Ljudje, ki nikoli niso izkusili tega, si ne morejo niti predstavljati. Njim je lahko pametovati, ker njim v resnici je lahko. Saj tudi jaz vem, da se moram lotiti rednega vzdrževanja, vem, ampak ne čutim. In dokler ni povezave na tej ravni, se enostavno ne morem prisiliti. Tako kot to jutro, ko se zbudim in ne vem, koliko je ura, vem samo, da je prezgodaj in da se ne želim zbuditi. Iskreno, nimam ničesar, česar bi se veselil. Ne delam. Nimam prostočasnih aktivnosti. Prav si ugotovil/a, niti, oziroma sploh pa ne, prijateljev. Tičim znotraj svoje glave, v svojem svetu. Puščava. Jutra so najhujša. Ko kdaj slišim koga globoko spodaj na ulici razlagati o črnini noči in kako se v temi bojijo hoditi sami … No, to me spravlja v smeh. Najtemnejša noč se ne more primerjati s črnino jutra. Ko se zbudiš in nič ne stoji na svojem mestu. Predstavljaj si tako – preden greš zvečer spat, se ozreš po sobi in je vse pospravljeno, urejeno, imaš kontrolo nad okoljem. Zjutraj pa se zbudiš, pol stvari, niti ne veš, katere, manjka, ostale niso na svojem mestu, soba je izropana in ti se nikakor ne znajdeš. Zato moram nekaj časa po tem, ko me zbudijo zvoki z ulice, preprosto obležati na postelji, da se sestavim. Pomaga mi, če se osredotočam na telesne dele in globoko diham. Ko se sestavim sam, tudi svet okrog mene izgleda bolje sestavljen.
Ko imaš na pretek toliko časa kot jaz in nobenega pametnega opravka, si moraš ustvariti rutino, ki jo zmoreš, pa če je še tako površinska in postranska. Moja rutina je, da si nalijem kavo, odgrnem težko temno rdečo zaveso in skozi debelo okno opazujem ljudi na ulici. V malem in praznem mestu, kot je to, opaziš, da se ljudje ponavljajo. Na primer gospod, ki sprehaja zanj čisto preveč poskočnega psa, mešanico med čivavo in pekinezerjem. Potrpežljivo se ustavi vsakih nekaj korakov, da sledi ritmu svojega ljubljenčka, ki ovohava opeke in prašne, pozabljene robove sosednje stavbe. Opazujem, kako se vrvica povodca daljša in krajša. Daljša in krajša, dokler oba ne izgineta iz mojega vidnega polja. Natakarica na drugi strani ceste vsako jutro sama na teraso nosi mize in stole in na trenutke se zdi, da se bo njeno telo pod težo pohištva ukrivilo malenkost preveč. Pa se nikoli ne in vzravnano nadaljuje z odpiranjem tende. To je najbolj zabaven del. Najprej poskuša z dolgo palico z ene strani, potem z druge in predvidevam, da jo zaradi neuspelih poskusov boli vrat. Morda tudi ponos. Ko že razmišljam, kako težko je lahko odpreti tendo, palica zdrsne v odprtino in z nekaj navoji pade senca na teraso. Nato prinese rože, jedilne liste in pepelnike. Iz dneva v dan to počne v drugačnem vrstnem redu, nobene strukture nima. V nasprotju z mano, ki še s kovinsko žlico mešam po rjavi tekočini vedno v enaki smeri, na enak način, z enakimi mislimi. Če je odtenek napačen, v krogu dolivam mleko, dokler se mi barva ne zazdi v redu, dodam kocke ledu in modro slamico. Gospa z masnimi lasmi po navadi nosi živo rožnato vrečko, iz katere štrlijo jogurti in jafa keksi. Ugibam, da zagotovo pričakuje obisk vnukov, za katere komaj čaka, da jih bo lahko pričela razvajati. Kolesarji se vozijo mimo prehitro, da bi si lahko o njih ustvaril vtis. Natakarica jim je pri prečkanju ceste vedno dajala prednost. Morda se jih je bala. Ali pa je to spet moja perspektiva, ker se bojim skoraj vsega. Servete so jih včasih zbežale s krožnika in potem jih je kdaj pa kdaj spet ujela. Papirčkov ni puščala na tleh. Morda se je bala, da bodo zadušili naš planet še bolj. Ampak, kot pravim, morda je to samo še ena izmed mojih bojazni in so ji nepričakovani predmeti na cesti preprosto šli na živce. In potem še vsi ostali mimoidoči, podobni drug drugemu, zatopljeni v svoje telefone, smejoč se nekomu navideznemu, ki njihovega nasmeha tako in tako ni mogel videti. Škoda, da sem vse to videl jaz, ki mi ni bilo namenjenega nič od njihovih čustev. To me je pravzaprav žalostilo še bolj. Tako se mi je zdelo, da poznam vse te ljudi in da so del mojega življenja. Pravzaprav so bili del mojega življenja. Vsi smo del življenja drug drugega, samo da se tega ne zavedamo vedno. Če bi oni opazili mene, bi si lahko pomahali. Ob grenkobah se vedno nasmehnem. Dajejo mi prav posebno zadovoljstvo. Grenkoba številka ena: vem, da me ljudje ne morejo opaziti. Hodijo drug mimo drugega, pa se ne opazijo, kaj šele, da bi dvignili glavo in pogledali gor. Verjetno se jim zato vse noči zdijo preprosto črne – ker ne opazijo zvezd. Jaz pa na robu prepada gledam njih, tja dol in si zamišljam njihove prepade. Razpoke, ki zevajo globoko in ki jih spretno skrivajo drug pred drugim, ker so se lepega dne v zgodovini človeštva odločili, da je priznanje tega, da se loviš, si zmeden in se kdaj pa kdaj počutiš nemočnega, znak šibkosti. Če bi se malo pogovarjali, bi verjetno videli, da se v nas razraščajo zelo podobni strahovi in nesigurnosti. Počasi srkam kavo in opazujem, kako se rjava v ovoju modre čudno spremeni in drsi gor in dol po vratu slamice. Razmišljam, da si verjetno tudi jaz ne bi pomahal v pozdrav.
Včasih sem strmel skozi okno in nisem vedel, kaj vidim. Nekaj tednov natakarice ni bilo in zdelo se mi je zanimivo, kako je v moji glavi še vedno bila tam, odpirala in zapirala lokal, stregla goste, delala vedno iste geste. Premikala se je počasneje kot natakarja levo in desno od njenega lokala, se pri gostih ustavila in jim namenila toliko časa, kot so ga potrebovali. Lahko bi umrla in jaz bi lahko to vedel, ampak ko bi pomislil na lokal, bi jo vedno videl tam. Bila je del njega, slike so se zlile. Polnila je mojo praznino, a jo hkrati poglabljala. Ni bila ogledalo, bila je prazno platno in jaz sem slikal nanjo vse, kar sem želel. Pripisal sem ji lastnosti in si v glavi zamišljal pogovore z njo. Povedala mi je vse, kar sem hotel slišati in poslušala je vse, kar sem ji povedal. Iz dneva v dan je postajala njena slika jasnejša in celovitejša. Predstavljal sem si, kako pride na teraso, postavi roke v bok in se razgleda naokoli. Videl sem jo, kako sije v črni majici in nekaj te svetlobe odda v »Dobro jutro«, ki ga ob prečkanju ceste vrže v sosede, ki so že od zgodnjega jutra pili kavo in razglabljali o tretjih svetovnih vojnah ali drugem mestnem uporu z granitnimi kockami. Zaenkrat so padale samo besede in vesel sem bil, da je temu bilo tako. Saj ne, da bi jih slišal, ampak če sem še poznal ljudi v tem mestu (obstaja velika verjetnost, da jih nisem več), sem pač vedel, o čem teče beseda. Prej včasih, zdi se že davno, kot da bi bil pravzaprav neka druga oseba, sem oboževal svitanje. Tiste trenutke, ko je pol neba še čisto temnega, druga polovica pa se barva v svetlo modro. Ko izginjajo še zadnje zvezde in svetlo svetlo žarijo na svetlo modri podlagi. Ko sonce vzhaja in se vse barva v tej lepi roza oranžni svetlobi. Ko večina ljudi še spi. Zdaj sem del te večine. Poletja in preplesane noči se nežno drgnejo ob mojo zavest, a jim ne pustim, da me raznežijo. To je bilo včasih. Le kaj posluša ona? Vrnil sem se v vrtinčenje prahu in s prstom podrsal po platnicah vseh gramofonskih plošč, ki sem jih vedno kupoval v antikvariatih. Na pamet sem vedel, katere so bolj obrabljene od drugih. V mislih sem si vrtel melodije in se skupaj z njimi potapljal v neke druge vode, katerih globin me je bilo strah. Nisem vedel, kako globoko lahko grem, preden me bodo vrtinci posrkali vase. Vrtinci, ki jih nisem znal preplavati, modrine, v katerih sem se znal zgolj utapljati. Vsaka pesem je nosila težo spominov in niti ene več nisem mogel ne slišati ne poslušati. Temu primerno se je na gramofonu nabirala debela plast prahu. Vzel sem krpo, jo namočil in obrisal prah. Sedel sem na robu olivno zelene sedežne garniture, strmeč v zbirko, se spraševal »Čemu mi še služi? Zakaj je sploh ne vržem stran?« in kot v posmeh mi je v glavi nek glas odvrnil: »Zakaj še sploh živiš?« Očitno sem imel v sebi še nekaj tistega, kar nekateri imenujejo upanje in zdelo se je, da mi skupaj s krvjo teče po žilah. Če ga je črpalo srce ali kaj drugega, ne vem. Vem samo, da so mi rekli, da meni ni pomoči. Si to, kar želiš verjeti, da si? Grenkoba številka dve.
Vedel sem, da se je začelo poletje, ko je vročina ležala povsod po sobi in je bilo kljub temi zunaj znotraj nevzdržno. Na stežaj sem odprl okno, ga zagrnil s težko zaveso in negibno ležeč na postelji skušal začutiti premik negibnega zraka. »Hej, končala za danes?« »Ja, celo malo prezgodaj.« Vem, da je ona. Podton prijaznosti v njenem glasu je neizogiben. Očitno se je vrnila, danes, ko sem ves dan preživel za zagrnjenimi zavesami. »Še vedno prepozno, da ne bi zamudila današnjega spektakularnega sončnega zahoda ob reki.« »Res? Opiši mi barve.« Dolg premor. »Na fotografijah niti približno ne izgleda tako lepo.« »Ah.« Zdi se, kot da je fotografije niso prepričale. Domišljavo si domišljam, da bi ji sam dal točno to, kar je hotela. Opis palete barv. Že v naslednji sekundi se okaram za norca. V tej prašni, temni sobi barv nisem videl že dolgo časa. Tudi moj sončni zahod je ne bi impresioniral. »Iskreno, raje imam sončne vzhode.« Zdi se, kot da njen sogovorec kadi, medtem ko ona s čevljem po tleh riše polkroge. »A res? Kako to?« Zanimanje v glasu ni pristno. Bolj se zdi kot vprašanje, ki služi daljšanju pogovora zaradi potrebe po vzdrževanju, ne zaradi želje po poglabljanju. Le kje je našla te površinske duše? »Ne vem, morda zato, ker jih vidim dosti manj kakor zahodov. Lahko ti naštejem čisto vse, ker se spomnim čisto vseh.« Tišina. Zdolgočasen: »No?« »Spomnim se tistega prvega iz morja, že pred leti, ko smo s prijatelji preplesali vso noč. In v enakem kraju lani, ko je vrtel res res dober DJ, sicer je imel specifično playlisto, ampak že samo to, da je on bil tam od noči pa dokler se ni zdanilo … Pa potem lani, ko sem po celodnevnem delu zagrabila steklenico vodke in šla na praznovanje mlaja … ko sem se vračala domov, je drevesa naokoli obdajala ta mehka svetloba, v nežnih odtenkih rožnate in oranžne … Pa še tisti v gorah, ko se začneš vzpenjati in skalovje žari v odbleskih prav posebno oranžne. Tisti, kjer gledaš speče mesto iz klopce, objet z osebo, ki je v tistem trenutku edina, s katero želiš biti objet … Ah, pa letos na morju spet, ko so se rti utapljali v odsevih; v vodi in na nebu. Uf pa še eden, ob jezeru, zdelo se je, kot da obzorje gori, med oblaki in gorami. Pa tista dva na letalu – ko vidiš rumeno kroglo nad puhastimi oblaki ali pa ko vidiš mesto, s katerim si se ujel, kako vzhaja skupaj s soncem, ki v tebi zahaja vedno bolj, dlje kot ga puščaš za sabo, višje kot si …« In tako sem videl vse sončne vzhode, ki jih je videla ona in videl sem jih v eni noči več kot kadarkoli prej v letih – videl sem njene in videl sem svoje in uspela je razsvetliti tiste koščke v meni, za katere sem mislil, da so izginili v črnih luknjah. Moje nebo je jokalo. Tega nisem bil niti žalosten niti vesel. Po letih otopelosti ne moreš vedeti.
Po nekaj tednih ali mesecih, koledarja nisem zares obračal, obstal je na tisti lepi sceni gora, izza katerih sije zahajajoče sonce in daje zeleni travi ob turkizno modrem jezeru prav posebno mehkobo, mi ni bila dovolj samo namišljena. Po istih tednih ali mesecih sem prižgal računalnik in svoje zakrnele prste sprehodil po tipkovnici. Gledal sem, kdaj je naslednjič delala in čakal, da ni imela kaj početi. Ko se je naslednjič prikazala na pragu, z rokami v bokih, ozirajoč se po žalostnem, a lepem mestnem jedru, sem poklical številko lokala. Takoj se je obrnila in z dolgimi koraki stopila noter. »Prosim?« Njen glas, usmerjen name, me je presenetil. Sploh se nisem spomnil več, kako zveni moj glas. Strah pred hreščečim lomastenjem jezika me je ohromil. Še sploh znam govoriti? Čigav je ta glas, ki mi govori v mislih? Še enkrat je ponovila vprašanje in nato odložila. Kaj sem sploh hotel? Zame je bila neresnična. Skušal sem se prepričati, da je samo še en duh. Da sem sam samo še duh in da nič od tega, kar vidim, ni resnično. Pomagalo mi je spopadati se z resničnostjo. Vse v mojem življenju je bilo mrtvo in hotel sem, da ostane tako. Ona je samo obujala življenje in to je bilo preveč boleče. Stisnjen sem bil v kot in ne, ne veš, kako je, ko se v edinem prostoru, ki ga objektivno lahko kličeš dom, subjektivno počutiš odtujeno. Svoboda je bila na dosegu roke, ampak to meni, ki roke nisem mogel (ali znal?) iztegniti, ni pomagalo. Ona je bila samo tiha, običajna senca, ki je počela glasne, a za lokal običajne stvari. S prstom rišem zvezde v prahu na okenski polici. Edine zvezde, ki so mi naklonjene tako, kot bi si jaz želel.
Nekaj juter zapored je prišla sedet na teraso, z belo skodelico in knjigo v roki. Odmaknila je stol in se usedla. Ležerno, kot da se njena izmena še ni začela. Pije kavo ali čaj? Katero knjigo bere? Nisem mogel ugotoviti. Včasih majhno črno, drugič spet zelo debelo svetlo modro in včasih neko papirnato zeleno. Rad sem jo gledal zatopljeno med črno-bele vrstice. Njen izraz na obrazu ji je dajal videz nekoga iz drugega sveta. Včasih sem tudi jaz bral knjige. Veliko knjig. Užival sem v branju. Knjižne police tam pri ploščah so še vedno polne. Verjetno bi ji bile všeč. Predstavljal sem si njeno senco, kako počasi hodi od ene vrste do druge in včasih rahlo nagne glavo, da bi bolje videla naslove. Vidim se za njo, kako ji z las počasi potegnem elastiko, kako se njeni lasje razletijo na vse strani in na glas se zasmeji, jaz pa jo objamem, ji rahlo poljubim vrat, z eno roko ji zdrsnem pod tesni pas kavbojk, hkrati pa z drugo pod majico. Niti malo se ne upira … Zdrznem se, ko vidim, da me gleda izza platnic. Hočem zbežati, a otrpnem. Nasmehne se in mi pomaha. Panično zagrabim zaveso, zagrnem okno in stečem globlje v sobo, kot da se lahko skrijem. Videla me je. Še naprej se v paniki tipam po obrazu. Kakšen sploh zgledam? Kdaj sem se nazadnje obril? Stečem v kopalnico in iščem ogledalo. Ni ga, seveda ga ni, nazadnje sem se z njim želel porezati. Koliko je sploh videla čez tisto debelo okno? Morda sploh ni mahala meni, morda je spet vse samo v moji glavi. V naglici odpiram omarice in iščem tablete, kakšne tablete, že mesece nazaj sem jih vrgel stran, niso mi koristile. Sesedem se na tla in vržem glavo med dlani. Dihaj. Dihaj. Mrzle ploščice me prikujejo nazaj v realnost. Bitje mojega srca se umiri in z njim tok misli. Navidezno res izgleda, kot da se vse konča in začne v srcu. Vse se je vračalo k enemu in istemu izhodišču. Pogledala je gor. Videla je. Ona ni ista kot vsi ostali ljudje.
Ne vem, koliko dni je minilo. Vem samo, da si nisem upal odgrniti zavese in notri spustiti svetlobe. Nisem se upal premakniti, nisem si upal dihati. Zdelo se je, da na hrbtu ležim že tedne. Prestrašen in sam. Ko sem se naposled prisilil soočiti se s sedanjostjo, se je moj prsni koš zdel kakor neskončen prepad, prepreden z ostrimi skalami v obliki polžjih hišic. Vsak vdih je bolel in meglice so zakrile mojo voljo, moj optimizem, moje upanje. Zevajoča brezna. Povsod. Deževalo je in zeblo me je. Moje misli so se igrale vojno. Dolgotrajno vojno. Dolgo je trajalo, da so pobile druga drugo, na koncu pa so zopet vstale in me preganjale kot duhovi. S pogledom sem vrtal v majhne luknje na stari posteljnini. So jih razžrli molji, čas ali potlačeni spomini? Sem jih razpraskal z lastnimi rokami, raztrgal z zobmi ali z napačnimi pralnimi programi? Je sploh pomembno? Zakaj bi se človek sploh menil za stare luknje, če nekje okoli njega buhti neodkrito življenje?
Ne vem, koliko nadaljnjih dni je minilo do konca vojne. Vem samo, da sem se na neki točki počutil dovolj živega, da sem zamenjal stran na koledarju in vdihnil sveži snop svetlobe. Odločil sem se, da je čas, da se premaknem naprej. Nekje v meni se je ponovno pričel razraščati drobec dvoma. Je res drugačna od ostalih ljudi? Ostale stranke so drugačne od mene. Ostale stranke verjetno znajo pozdraviti in reči prosim ter hvala. Ostale stranke živijo, medtem ko jaz zgolj in samo obstajam. Jaz sem ena sama hladna ledena stena. Mrka, temna, resnobna. Ljudje me s svojimi odzivi opominjajo, da je treba biti stena. Podrl sem te miselne ograje, ki so me začele dušiti in odšel po stopnicah navzdol, do zadnjega dvorišča in vsa ta odprtost, svež zrak in svetloba … bil sem omotičen. Omotičen, ampak tudi prepričan. Ne bom se ustrašil in zbežal nazaj. Vem, kako je tam. Hočem videti še kaj drugega. Moram. Usedel sem se zunaj za mizo in v roke vzel jedilnik. Ni trajalo dolgo. »Dober dan, že veste, kaj boste?« Njen glas je pripotoval do mene in komaj zdaj sem videl, da ima zelene oči. Hitro sem umaknil pogled. Odkašljal sem se. Tudi v meni se je nabralo kar nekaj prahu. »Ne vem še,« sem nerazločno zamomljal in se skušal osredotočiti na jedilnik. »Ste prvič tukaj?« Na hitro sem prikimal. »Okej, lahko vam povem …« Ostro sem jo prekinil: »Ni treba!« ter v trenutku obžaloval, res nisem hotel, samo očitno so se v meni še vedno sprožali neki stari, pozabljeni odzivi. »Potem pa bom še malo počakala, da se odločite, in pridem nazaj kasneje.« Presenečeno sem sledil prijaznemu in umirjenemu glasu in videl, da se mi je nasmehnila. Ni bila jezna, ker sem bil neprijazen. Ni bila nesramna, ker sem bil mrk. Preprosto sprejela je moj odziv in odgovorila nanj s prijaznostjo. V tistem trenutku sem se odločil. »A bi šla kdaj z mano na kavo?«
Zaprla je knjigo.