»Srečal sem jo na avtobusni postaji.«
S tujcem si deliš klop.
Ne veš kam gre, kdo je, od kod?
On ne ve, od kod si ti, kdo si, kam greš.
Kako bi vedel on, če še ti sam ne veš?
Delita si tišino,
razpeto v čakanje,
za hip pomisliš,
da bi ga z besedo vpletla vanje.
Preden ti uspe odpreti usta,
tujec vstane,
klop postane pusta,
tujec tujec ostane.
Neutrudno sem tekla dalje, proti avtobusni postaji. Tekel je za mano. Nebo je bilo temno sivo, in dež je padal tako močno, da je na goli koži dajal občutek toče. Prišla sem do prvih avtobusov in tekala med njimi – noben ni bil pravi. Močna roka je zagrabila mojo in me potegnila na stopnice nekega avtobusa. Pogled sem zmedeno dvignila gor. Kapljalo je s konic mojih las in njegove temne oči … Nenadoma se je vse umirilo, nihče me več ni zasledoval. Smešno se mi je zdelo, da sploh sem na tem kraju, ker nisem imela razloga biti tu. Usedla sva se na staro klop na drugi strani postaje na četrtem peronu in izgledalo je, kot da čakava nekaj. Morda pravi avtobus? Prekinil je tišino. »No, kakšna je tvoja zgodba?« Obrnila sem se k njemu, nato pa spet stran, nekam v daljavo, v tisto sivo obzorje. »Nastaja.« »Gotovo je že dokaj izdelana?« »Delno.« Nenadoma je spet začelo deževati. Dim v mojih nosnicah je bil vse ostrejši in v daljavi sem zagledala ogenj. Je vzhajalo sonce? Močna roka me je potegnila ven. Okoli sebe sem začutila mrzel zrak in mrzle ploščice pod sabo. Napol sem odprla oči. Kopalna kad je bila polna vode, ki ni nehala teči in je tekla že preko roba. Sveča na leseni polici je bila prevrnjena in videla sem plamene. Dim je napolnil moje oči in zaprla sem jih. »Si lahko misliš?« Dvignila sem se iz vzglavnika preteklosti in mu znova posvetila vso svojo pozornost. V zadnjih mesecih sem na avtobusnih postajah pustila vse preveč misli in odtisov. Pa vendar, če bi šla zdaj nazaj, jih ne bi našla. Nevidni so skupaj z izpuhi vozil onesnaževali okolje. Koliko prijateljstev sem pustila nedotaknjenih? Kdo izmed tistih tujcev bi lahko moj svet zavrtel nekoliko izven utečene elipse, izven znanega ritma? »Avtobusa ni in ni bilo in nekje v tem čakanju sva pričela čas ubijati s pogovorom o vsem in o ničemer, dokler se nisva odločila, da greva proti mestu peš. Potem sva šla še na pijačo, k njej domov in … zdaj sva se že nekajkrat dobila in v življenju se nisem počutil tako, kot se ob njej.« Sedel je na robu stola, z dlanmi se je naslanjal na svoj del majhne, bele okrogle mizice in se ves čas široko in zasanjano smejal. Videla sem, kako mu žarijo oči. Bil je vzhičen. Nalezla sem se njegove dobre volje, kajti čustva in razpoloženjska stanja so nalezljiva in iskreno sem se veselila z njim. Le njegovo odsotno udarjanje noge ob tla mi je dajalo namig, da se nekje za to popolno zgodbo skriva razdiralni »ampak«. »Povej mi več!« sem ga navdušena vzpodbudila in za hipec se je plamen v njem pritajil in ko se je naslonil nazaj, dokončno ugasnil. Prešinilo me je, kako se nam ljudem včasih zdi, da bomo razpadli na koščke in potem nas skupaj obdrži ena sama preprosta gesta, kot je naslon. Preprosto, majavo naslonjalo stola lahko zadrži vso težo srca. Kave se sploh še ni dotaknil. Ravnodušno je počivala v še bolj ravnodušni skodelici. Preprosto beli. Zlahka sem si predstavljala packe pastelnih barv, ki jo krasijo, ali pa pisane kače, ki se lovijo okrog njenih robov. »Odhaja. Najbrž imava samo še nekaj dni in nato ne vem, kdaj jo bom naslednjič videl. Če sploh kdaj.« »Ja in?« Jezno me je pogledal. »Zakaj bi zgubljal čas, če je ne morem obdržati?« Srca so požrešna. Hočejo več. Zakaj nam omejen čas ni dovolj? Zakaj hočemo stalnost in neskončnost? Koncepta, ki sta pravzaprav preveč abstraktna za naše možgane. Ljudi je preveč, pretok mora obstajati, čas vleče vsakega od nas naprej po svoji poti. Od kod ta obsedenost z lastninjenjem? Kdaj se zgodi tisti korak, ko iz brezskrbnega izrabljanja sedanjosti zastanemo pred iluzijami prihodnosti? »Res je zamajala vse perspektive, ki sem jih imel v odnosih do zdaj … Res, v tako kratkem času …« Zamišljeno je zmajeval z glavo. »Čas ne igra pomembne vloge. Nekoga lahko poznaš leta, nekoga nekaj ur, pa je lahko globina poznavanja pri tistih z nekaj urami dosti bolj globoka kakor pri tistih z nekaj leti. Če se ujameš, se pač ujameš.« »Res si mi v pomoč,« je cinično stisnil ustnice. »Res si se ujel,« sem skušala vse skupaj obrniti v šalo. Neposrečeno? »Ne maram te, ko si taka!« je tiho zamrmral nekam v ohlajeno gladino kave. Vprašljivo sem se namrščila. Samo bila sem tam, ker me je prosil, da pridem in zdaj me ne mara. Oh, projekcije. Nekaj časa sem strmela vanj in zbirala besede, ki jih nisem mogla nabrati dovolj, da bi iz njih sestavila smiselno celoto. Moja tišina mu je pustila ustvariti nova sporočila. »V vse skupaj sem vstopil precej nepremišljeno, samo na polno sem se predal. In zdaj, ko se izteka … ne vem, kako naj se sprijaznim, da nekoga, s katerim se imam tako zelo dobro, ne bo ob meni? Tebe ne bi … bolelo?« Z rokami je mahal po zraku, kot da bi iskal izmuzljive besede. Morda moje? »Glej. Ne moreš vedeti, da te bo bolelo. Po drugi strani pa bi te morda bolelo tudi čez čas, ko bi ostala. Imaš trenutek tukaj in zdaj. Ne uničuj ga z morebitnimi scenariji, ki so samo morebitni in ki izhajajo iz ene same perspektive.« Gledal je nekam v tla. »Poleg tega, četudi te boli … je vredno. Sreča, ki jo boš občutil v teh minljivih trenutkih bo odtehtala vso morebitno žalost. In konec koncev si lahko samo hvaležen … če imaš eno takšno zabavo, kot je bila tista najina s tekilami, če imaš eno takšno potovanje, kot tisto iz sončničnih polij in konec koncev če spoznaš samo eno takšno osebo, kot je ona … to daje življenju dodano vrednost. To daje življenju življenje.« Pogledal me je v oči in nekaj časa samo nepremično strmel vanje. »Še vedno ga nosiš v ozadju svojih misli, kaj?«
Moje življenje se vrti dalje
saj sem ti rekla, da mi niso všeč razdalje
in vse v meni noče, da te hoče
a vendar je to vrtenje zavajajoče
ker se vsakič, ko pomislim nate
svet za hipec ustavi
in te čaka
in upa,
da nekoč nekje midva bova skupaj.
Vprašanje je težko padlo na moj jezik in ga za nekaj časa prikovalo k popolnemu mirovanju. Mešanica misli, čustev, spominov, zaradi katerih sem pozabila dihati. Tiho je čakal. »Mislim, da ga bom še dolgo, ne glede na to, koga srečam. Bilo je precej posebno,« sem iskreno odgovorila in boječe tiho dodala: »Vsaj zame.« Igral se je z robom belega papirnatega prtička in ga naključno gubal. V tem kafiču je vse bilo čisto preveč belo. Sterilno. Nenaravno. Čisto nasprotje življenja. »Sploh si ne predstavljam, kako hudo je, da nekoga nimaš na dosegu roke, da se ga ne moreš dotakniti …« Zasmejala sem se. »Kot da je vmes celi svet in tisoče let.« »Pa se ti zdi, da ga je vredno čakati?« Privzdignila sem obrvi. »Ne čakam ga.« Nejeverno me je pogledal. Kako razložiti to hkratno čakanje in ne-čakanje? »Življenje je kontinuiran proces. V življenju ne moreš pritisniti pavze in potem spet nadaljevati ... Vse se spreminja.« Bilo mi je jasno. Če bi sledila njemu, ne bi mogla slediti svojim sanjam. Pomolčala sem in razmišljala, če lahko tiste upe, ki jih vztrajno potiskam na stran, uničim s tem, ko na glas govorim verzijo tega, kako bi se rada počutila. Če si škodim s tem, ko dvome, ki mi odzvanjajo nekje v ozadju, trmasto brišem iz zavesti, ker nočem z njimi zamazati te zgodbe. »Tudi to, da ti življenje včasih ne da tistega, kar si želiš, je darilo. Verjamem v to. Daje mi to, kar potrebujem. Vse solze, ki jih prejočeš, te naplavijo na prave bregove.« Ampak je bolelo. Ta občutek izolacije, da te nekdo noče več v svojem življenju, medtem ko ti verjetno ne bi okleval, če bi te njegova roka želela potegniti nazaj. Občutek dezorientacije, ko nimaš pojma, kaj se dogaja v njegovem življenju in občutek zapostavljenosti in nepomembnosti, ko je njemu vseeno, kaj se dogaja tebi in s tabo. Je to normalno razdiralno vedenje časa in razdalje? »Kaj bi spremenila v svoji preteklosti, če bi lahko?« me je vprašal, kot da bi mu moji odgovori lahko kakorkoli pomagali pri predelavi lastnega doživljanja. Med preučevanjem potez njegovega obraza sem se dotaknila nekega drugega sveta, ki se je, če ne bi govorila o njem, zdel neresničen, izmišljen, preveč popoln za to življenje tukaj. Se je kdo kdaj dotaknil kože na tvoji roki, kot da si hoče v spomin vtisniti vzorec tvojega dotika? Ob njegovem dregljaju sem se zdrznila. »Oprosti, nisem te hotel spomniti …« Izvlekel me je iz gledanja nazaj – iz misli o tem, kaj vse bi še lahko imela, če bi določene odločitve izpeljala drugače, iz misli o tem, česar od tega, kar imam zdaj, na drugi poti ne bi imela in s katerimi ovirami bi se srečevala tam. Ali popolni scenariji obstajajo? »Mislim, da ne bi spremenila ničesar. Ker če bi spremenila eno samo odločitev, ne bi bila tukaj, kjer sem. Vse, kar nimaš, ti omogoča to, kar imaš. Vesela sem, da sem, kjer sem, da imam, kar imam.« Tiho je prikimal. »Moja filozofija je vedno bila, da če plavaš s tokom, ti življenje prinese ogromno nepričakovanih in razburljivih valov in te usmeri na konce, ki so čudoviti. Samo da se zdaj počutim, ne, kot da jadram na valovih, ampak kot da tonem pod njimi.« »Tudi pod gladino lahko najdeš marsikaj.« »Morsko travo, ribe in školjke?« »Za celo naročje školjk.« Zasmejala sva se. Ponovno se je zresnil: »Ne moreš plavati z njimi, potoneš.« »Ni ti jih potrebno odnesti s sabo na površje. Stvari moramo venomer izpuščati iz rok, ker nimamo kapacitet, da bi vse obdržali. Ampak seveda je na tebi, kaj boš naredil z njimi.« Popil je dolg požirek kave. Še ena izmed grenkih stvari, ki jih je moral danes pogoltniti. Ošvrknil me je od strani in se prijazno nasmehnil: »Tebe rešuje ta tvoja poetična duša.« Me res rešuje? Ali me samo utaplja v nekih drugih krajih? Nisem imela časa razvijati te misli, znova je spregovoril. »Ampak, poraja se mi vprašanje. Če se z nekom res tako dobro ujameš, kot praviš ti – je sploh mogoče, da pustiš nekomu drugemu, da vstopi v tvoje življenje? Ni tisti drug še vedno nekje v senci tvojih misli, ne glede na to kje si in s kom si?« Zdaj sem bila za grenek požirek na vrsti jaz. Ti življenje jemlje zato, da venomer hodiš naprej, iščeš dalje in raziskuješ? »Kolikokrat bo še treba oditi in za vselej pustiti ob poti drobec srca? (I. Minatti)« Srca ti nikoli ne zmanjka.
*
Februar, mesec po zadnjem srečanju
Dal si smisel mojemu januarju, sivemu, mračnemu, mlačnemu, mojemu srcu lačnemu podaril
obrise sonca nekega drugega poseljenega konca, zelenega, najdenega, ponovno
izgubljenega, v sijaju, v vrtincu, v marcu, v maju, ne bo te nazaj, preveč verjameš v naju.
-
Sneg mirno naletava, jaz pa se v primerjavi z njim zdim nemirno zaletava. Predolgo sanjam,
premalo spim, prehitro vstajam, prepozno se zbudim. In vse je tiho, belo, gluho, brez glasu,
zamrznjeno v času. Razen pisanih ptic. Te letajo pogumno in visoko, kakor moje srce.
Marec, dva meseca po zadnjem srečanju
Vsakič, ko se zbudim, se zavem, da z glavo napol v najinih spominih tičim.
Maj, štiri mesece po zadnjem srečanju
Moja koža pogreša tvojo kožo vse od takrat, ko si mi v topli decembrski noči nenadoma
podaril rožo, ko sva ugotovila, da sva soseda, da se oba rada naslanjava na zidove in na
drevesa, vse od takrat me vse vleče do tvojega telesa.
-
Tvoja odsotnost se vali iz kota v kot, ni te od nikoder, v mojem svetu si povsod, tišina govori,
kriči vse, kar ti ne.
Julij, šest mesecev po zadnjem srečanju
Škržati mi ne pustijo spati, čustva mi ne pustijo ostati, srce razbija, glasen opomnik, da se
življenje še naprej odvija, da se nič ne ustavi, da je vse v moji glavi.
-
Moje telo si želi tvojega telesa, ki pa ga ni na drugi strani postelje, da bi se lahko obenj
privila, ali ga z roko k sebi potegnila. Med nama so celi oceani in drugi časovni pasovi. Ko jaz
ležim v postelji, tebe v postelji sploh ni … Včasih bi si res želela, da bi srce imelo oči.
December, enajst mesecev po zadnjem srečanju
Čakala te je, še preden si prišel in ti dala vse, kar si mislil, da je shranjeno nekje drugje, pri
meni. Zdaj pa se ne moreš ločiti od nje, ker bolj dišijo njeni objemi.
*
Čakala sem na avtobus, čakal je na nebo, da se izlije. Opaziš kdaj, da tako kot ima vsak svoj unikaten prstni odtis, ima vsak tudi svoj način očesnega stika? Nekateri ljudje te ošvrknejo, drugi strmijo mimo tebe, tretji se izmikajo, nekateri se ti posvetijo, spet drugi te izostrijo vsake toliko, nekateri imajo en način pri poslušanju in popolnoma drugačnega pri govorjenju … mnogo različnih variacij, vseh barv, vseh različnih tonov. Nekateri ljudje te s svojim pogledom priklenejo nase. Se zazrejo tako globoko v tvoje oči, da imaš občutek, kot da hočejo videti vate. On je spadal v skupino teh. Za trenutek sem razmišljala, ali je vredno poskusiti znova. Ali je vredno tvegati, da nekaj, kar zgleda, kot da ima ogromen potencial, ne bo nikoli vrnilo odgovora na tvoja pisma, ti namenilo vsaj besedo slovesa, upalo tvegati s tabo. Kdaj začneš človeško bližino pogrešati tako zelo, da si jo deliš iz praktičnosti? Kaj vse se izgubi, če nihče ne iztegne roke?
Ne, ne bo ostal tujec, sem se odločila, se obrnila k njemu in spregovorila.